Jedro

Odločanje v postopku zavrnitve priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe je zamejeno z razlogi iz 45. člena Uredbe Bruselj I bis. Neodločilne so zato vse pritožbene navedbe, ki merijo na vsebinsko nepravilnost tuje sodne odločbe, kot tudi vse trditve, ki se nanašajo na druge postopke. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na dodatne, razširjene razloge za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe, ki jih predvideva ZMZPP.

Zavrnitveni razlog po točki b prvega odstavka 45. člena Uredbe Bruselj I bis pride v poštev takrat, ko tožena stranka zaradi napak pri vročitvi začetnega pisanja resnično ni imela možnosti seznanitve s postopkom, čeprav je ravnala v dobri veri in storila vse, kar je njeni moči, da bi v postopku sodelovala.

Nasprotovanje javnemu redu zaprošene države mora biti tako očitno - razvidno na prvi pogled - da poglobljena vsebinska presoja zadeve sploh ni potrebna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Predlagateljica mora nasprotnemu udeležencu v roku 15 dni povrniti 223,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Nasprotni udeleženec je pred hrvaškim sodiščem vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki jo je zaradi zapadlih in neplačanih preživninskih terjatev začela predlagateljica. Zatrjeval je, da je obveznost že zastarala. Hrvaško sodišče je temu pritrdilo, zahtevku ugodilo in predlagateljici naložilo povrnitev stroškov postopka, česar slednja ni izpolnila. Nasprotni udeleženec je nato v Republiki Sloveniji zoper predlagateljico začel postopek izvršbe. Ker je ta temeljila na tujem izvršilnem naslovu, ki je - skladno z Uredbo Bruselj I bis1 - ipso iure priznan in izvršljiv tudi v drugih članicah EU, je predlagateljica v nadaljevanju vložila predlog za zavrnitev priznanja in izvršitve.

2.Sodišče prve stopnje je njen predlog zavrnilo. Obrazložilo je, da hrvaška pravna ureditev ne pomeni očitnega nasprotja s slovenskim javnim redom in poudarilo, da tuje sodne odločbe ni dopustno vsebinsko presojati. Menilo je, da je bila predlagateljici v državi izvora zagotovljena možnost sodelovanja ter poudarilo, da je predlagateljica tudi izkoristila vsa pravna sredstva, vendar domnevnih nepravilnosti v zvezi z vročanjem v njih ni zatrjevala, čeprav bi jih lahko.

3.Zoper sklep je predlagateljica vložila obsežno pritožbo. Ne strinja se z odločitvijo, da niso podani razlogi za zavrnitev priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe. Obširno pojasnjuje, da je hrvaško sodišče določila o zastaranju razlagalo v nasprotju s pravico do poštenega postopka in načelom največje koristi otroka. Meni, da se sodišče prve stopnje do teh očitkov ni zadostno opredelilo, kot tudi ne do navedb o pretrganju in zadržanju zastaranja ter s tem v zvezi citirane sodne prakse. Prepričana je, da se prvostopenjsko sodišče s tujo odločbo sploh ni ukvarjalo in je le splošno odločilo, da pravna reda nista v očitnem nasprotju. Navaja tudi, da jo je hrvaško sodišče diskriminiralo, posredovano potrdilo pa da ima napake. Zatrjuje, da ji tožba, vabilo in sodba niso bili pravilno vročeni, sploh ne v jeziku, ki ga razume, kar vse je sodišče prve stopnje povsem spregledalo. Pojasnjuje, da ni imela možnosti sodelovanja v postopku; v njem jo je zastopal odvetnik, ki ga ni pooblastila in za njegovo zastopanje sploh ni vedela. Pravnih sredstev torej ni mogla vložiti in ji tega ni mogoče očitati. Prepričana je, da je za pravilno razlago in uporabo prava EU nujno začeti postopek predhodnega odločanja pred Sodiščem EU (SEU) ter predlaga postavitev več predhodnih vprašanj. Sodišču prve stopnje še očita, da ni uporabilo določb o zavrnitvi priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe, ki jih predvideva Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), in ni izvedlo naroka, čeprav so bila med udeležencema dejstva sporna. Meni, da je bilo odločanje, zaradi povezav družbenika odvetniške pisarne, ki zastopa nasprotnega udeleženca, in sodnico pristojnega sodišča, pristransko in dodaja, da sodišče ni odločilo o postavljenem predlogu, da prevod tuje odločbe predloži nasprotni udeleženec. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, skupaj s stroškovno posledico.

4.Nasprotni udeleženec v odgovoru pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Polje presoje v postopkih glede (ne)priznanja tuje sodne odločbe je ozko, ko pa gre za odločbo druge države članice EU, pa je skrčeno na minimum. Pritožba je neutemeljena že zato, ker je večina pritožbenih navedb izven polja presoje ter s tem pravno irelevantnih. Sito presoje, ki ga je moralo ob odločanju v zadevi uporabiti prvostopenjsko sodišče je hkrati odločilno za odločitev Vrhovnega sodišča o (ne)utemeljenosti nanizanih pritožbenih očitkov.

7.Kot pravilno izhaja iz izpodbijanega sklepa, je osrednji akt, na katerem temelji odločitev, Uredba Bruselj I bis. Namen slednje je zagotoviti čim večji prosti pretok sodnih odločb, izdanih v državah članicah EU, kar naj bi prispevalo k večji učinkovitosti notranjega trga. Države članice, ki jih (ali naj bi jih) povezovale skupne pravne vrednote, si z njo izkazujejo veliko medsebojno zaupanje - sodna odločba, ki načeloma velja za akt suverenosti, omejen na ozemlje posamezne države, se šteje za priznano in izvršljivo tudi v drugi državi članici (prvi odstavek 36. člena in 39. člen Uredbe Bruselj I bis). Zaupanje v ustreznost sodnega odločanja je med državami tolikšno, da je možnost za zavrnitev priznanja in izvršitve omejena z razlogi, določenimi v 45. členu Uredbe Bruselj I bis, iniciativa za njihovo uveljavljanje pa je le v rokah zainteresirane stranke. Zavrnitveni razlogi, ki so torej izjema od namena Uredbe Bruselj I bis, so določeni taksativno in zahtevajo restriktivno razlago.

8.Slovenski pravni red postopek odločanja o zavrnitvi priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe v grobem ureja v a42.b členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).2 Smisel tega postopka ni ponovna vsebinska presoja že pravnomočno razsojene zadeve, kot se zdi, da to razume predlagateljica. Uredba Bruselj I bis namreč izrecno določa, da v zaprošeni državi pod nobenim pogojem ni dovoljeno vsebinsko preizkušanje tuje sodne odločbe (52. člen Uredbe Bruselj I bis). Odločanje v postopku zavrnitve priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe je zamejeno z razlogi iz 45. člena Uredbe Bruselj I bis. Neodločilne so zato vse pritožbene navedbe, ki merijo na vsebinsko (procesno, materialno ali dejansko) nepravilnost tuje sodne odločbe, kot tudi vse trditve, ki se nanašajo na druge (četudi s tem vsebinsko povezane) postopke. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na dodatne, razširjene razloge za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe, ki jih predvideva ZMZPP. Ko gre za razmerje med državami EU, se ZMZPP - glede materije, ki jo ureja Uredba Bruselj I bis - ne uporablja. Nasproten pristop bi izničil neposreden in unifikacijski učinek uredbe ter pomenil navzkrižje z načelom primarnosti prava EU.

9.Predlagateljica je predlog za zavrnitev priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe utemeljevala na prvih dveh točkah prvega odstavka 45. člena Uredbe Bruselj I bis. Med njima je druga (točka b - kršitev načela kontradiktornosti, kot poseben vidik pridržka procesnega javnega reda) specialnejša. Namenjena je varovanju pravice do obrambe. Uporabi se takrat, ko tožena stranka zaradi napak pri vročitvi začetnega pisanja resnično ni imela možnosti seznanitve s postopkom, čeprav je ravnala v dobri veri in storila vse, kar je v njeni moči, da bi v postopku sodelovala.3 Pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je predlagateljica navedbe o tem, da o postopku sploh ni bila obveščena in se vanj ni spustila, prvič podala šele v pritožbi. Ker hkrati ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati prej, gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10.V postopku zavrnitve priznanja in izvršitve ni odločilna formalna pravilnost vročanja ali zastopanja, temveč resnična možnost sodelovanja in obrambe v postopku. Da ji ta pravica ne bi bila zagotovljena, predlagateljica pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Sklicevala se je le na pomanjkljivosti v zvezi z vročanjem in zastopanjem, a bi te mogla in morala uveljavljati že s pravnimi sredstvi v državi izvora. Te možnosti ni izkoristila, pač pa se je sklicevala le na napačnost odločitve v zvezi z zastaranjem terjatve.

11.Odločitev v zvezi z zastaranjem je torej že pretreslo sodišče v državi izvora. Iz že izpostavljenih razlogov predlagateljica ne more doseči ponovne vsebinske presoje, četudi zavite v plašč domnevnega očitnega nasprotovanja javnemu redu (točka a prvega odstavka 45. člena Uredbe Bruselj I bis). Slednji pride v poštev le v izjemnih situacijah, ko je s tujo sodno odločbo v tolikšni meri kršeno eno od temeljnih pravnih načel, bistvenih pravnih norm ali temeljnih pravic in vrednot, da bi bil rezultat priznanja in izvršitve popolnoma nevzdržen. Nasprotovanje javnemu redu zaprošene države mora biti tako očitno - razvidno na prvi pogled - da poglobljena vsebinska presoja zadeve, za kakršno se vseskozi zavzema predlagateljica, sploh ni potrebna.

12.Smiselno enako je bilo stališče prvostopenjskega sodišča. V tem pomenu je treba razumeti splošno ugotovitev, da med hrvaškim pravnim redom in slovenskim javnim redom ne gre za očitno nasprotje. Konkretnejše opredeljevanje do navedb o pretrganju in zadržanju zastaranja ni dovoljeno - ne sodišču prve stopnje in ne Vrhovnemu sodišču. Nasprotno bi namreč pomenilo vnovično presojo zadeve. Pri tem Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da so trditve o tem, da je predlagateljico hrvaško sodišče diskriminiralo na podlagi spola in državljanstva, posplošene, zato se do njih niti ni mogoče opredeliti oz. jih presoditi v luči katerega od zavrnitvenih razlogov.

13.Postopek predhodnega odločanja ureja 267. člen Pogodbe o delovanju EU (PDEU). Ta v tretjem odstavku načelno določa, da mora sodišče, če zoper odločitev ni več na voljo pravnega sredstva, postavljeno vprašanje predložiti SEU. A sodna praksa SEU je od tega oblikovala izjeme - ena od njih se nanaša tudi na primer, ko sodišče ugotovi, da ponujeno vprašanje ni upoštevno.4 Prav za to gre v konkretni zadevi; vprašanja, ki jih ponuja predlagateljica, iz že predstavljenih razlogov niso relevantna za odločitev v zadevi, saj se nanašajo na formalno pravilnost vročitve in razlago pravil o zastaranju. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato podana izjema od načelne predložitvene dolžnosti.

14.Zgoraj navedeno v bistvenem že pove, zakaj je sodišče prve stopnje v zadevi smelo odločiti brez prej opravljenega naroka. Skladno s šestim odstavkom a42.b člena ZIZ se namreč narok opravi le takrat, kadar je odločitev odvisna od spornih dejstev. Način razlage določil o zastaranju, nasprotovanju javnemu redu, obseg presoje tuje sodne odločbe in pravilnost opravljene vročitve, kar kot razloge za nujnost naroka navaja predlagateljica, niso dejstva, pač pa pravna vprašanja, pri čemer vsa niti niso relevantna za odločitev.

15.Trditveno in dokazno breme je v tem postopku nosila predlagateljica (tretji odstavek a42.b člena ZIZ). Ker je v dokaz predložila listine, ki niso bile v slovenskem jeziku, jo je sodišče prve stopnje pozvalo, da predloži ustrezen prevod (drugi odstavek 226. člena ZPP), za kar ji je bila odobrena tudi brezplačna pravna pomoč. Drži, da je predlagateljica v svoji vlogi zapisala (oz. predlagala, a ne v smislu zahtevka, kot zatrjuje v pritožbi), naj prevod listin predloži nasprotni udeleženec, a sodišče prve stopnje temu, glede na razporeditev procesnega bremena, utemeljeno ni sledilo.

16.Predlagateljica v pritožbi očita tudi pristranskost odločanja prvostopenjskega sodišča. Pri tem že iz njenih pritožbenih navedb izhaja, da je za razlog domnevne pristranskosti izvedela še pred izdajo izpodbijanega sklepa, vendar predloga za izločitev sodnic(e) oz. predloga za delegacijo pristojnosti, ki ga smiselno uveljavlja šele v pritožbi, ni podala (drugi odstavek 72. člena in 67. člen ZPP).

17.Po presoji Vrhovnega sodišča so torej vsi pritožbeni razlogi neutemeljeni in hkrati niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

18.Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Predlagateljica, ki s pritožbo ni uspela, mora nasprotnemu udeležencu v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 223,99 EUR (300 odvetniških točk za vložen odgovor, 22 % DDV in 2 % materialnih stroškov); v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev).

2Po desetem odstavku a42.b člena ZIZ se glede postopka smiselno uporabljajo določbe ZMZPP, ta pa v 111. členu določa, da se za postopek priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb, če ni določeno drugače, uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Ker se skladno z 42. členom ZNP-1 smiselno in subsidiarno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), se Vrhovno sodišče v nadaljevanju odločitve sklicuje nanj in z namenom jasnosti in preglednosti ne navaja še podlage za njegovo uporabo.

3Glej zlasti Cp 42/2018 z dne 21. 2. 2019 in tam citirano teorijo in sodno prakso.

4Zadeva C-144/23 s 15. 10. 2024 in tam citirane odločbe SEU.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - člen 36, 36/1, 39, 45, 45/1-a, 45/1-b, 52

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen a42.b

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.