Jedro

1. Določba 24. člena ZDSS ne daje podlage za vrnitev zadeve disciplinskemu organu v nov postopek zaradi pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka pred disciplinskimi organi. Sodišče mora v takem primeru obravnavati zadevo po vsebini in meritorno odločiti o zakonitosti sklepov disciplinskih organov, tako da samo izvede dokazni postopek ter presodi, ali so bile očitane kršitve storjene, ali je podana disciplinska odgovornost delavca, oziroma, ali je izrečeni disciplinski ukrep zakonit. Tako mora postopati tudi v primeru molka organa oz. delodajalca (3. odst. 24. člena ZDSS), ko s sodno odločbo nadomesti dokončni sklep delodajalca o ugovoru.

2. Po določbi 3. odst. 59. člena ZTPDR odloča o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa tisti organ, ki ga imenuje oz.

postavi, zato je podana kršitev disciplinskega postopka absolutne narave, ki ima za posledico nezakonitost sklepov disciplinskih organov, če je o disciplinski odgovornosti direktorja (poslovodni organ) odločala disciplinska komisija namesto delavskega sveta, ki o disciplinski odgovornosti odloča na prvi stopnji.

3. Za odločanje o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa - direktorja, je odločilen status delavca v času storitve očitanih kršitev, zato dejstvo, da je bil tožnik po razrešitvi s funkcije direktorja razporejen na drugo delovno mesto, ne more vplivati na spremembo pristojnosti discipinskih organov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v 1. točki izreka črta besedilo: "in se disciplinski postopek glede dejanja pod točko 4 sklepa od dne 5.9.1996 ustavi." V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku ter razveljavilo sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 5.9.1996 ter delavskega sveta z dne 1.10.1996 in ustavilo disciplinski postopek glede dejanja pod točko 4 sklepa disciplinske komisije z dne 5.9.1996 (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Ugotovilo je, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (2. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo ter mu izplačati 50% neto plače, ki bi jo prejemal, če bi delal na delovnem mestu referenta za organizacijo dela in ekonomske analize (3. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 100.415,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsodbe (pravilno od izdaje sodbe) dalje do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je obrazložitev sodbe v nasprotju z izrekom, ker sodišče ugotavlja elemente kaznivega dejanja, kar ni predmet tega postopka. Dokazni postopek ni bil izveden v celoti, obravnava je bila zaključena, ne da bi bila strankam dana možnost predlagati nove dokaze, ob tem pa sodišče v obrazložitvi svoje sodbe ugotavlja, da bi bilo potrebno postaviti izvedenca ustrezne stroke, česar nobena od strank ni predlagala. Zaradi bistvene kršitve disciplinskega postopka pred delavskim svetom bi bila utemeljena le razveljavitev odločbo delavskega sveta. Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbe disciplinske komisije z dne 5.9.1996 brez utemeljenih razlogov.

Analiza disciplinskih kršitev nima opore v podatkih spisa, zaradi pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je razveljavilo sklep delavskega sveta z dne 1.10.1996, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnika zoper sklep disciplinske komisije z dne 5.9.1996 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zaradi absolutne bistvene kršitve disciplinskega postopka. Štelo je, da je takšna kršitev podana zaradi tega, ker tožnik in njegov pooblaščenec nista bila vabljena na sejo delavskega sveta, ki je v njuni odsotnosti sprejel odločitev o ugovoru. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na določbo 2. odstavka 81. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) ter na določbe ZPP, ki se po 103. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) smiselno uporabljajo v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oz. pri delodajalcih (za določanje rokov, način vročanja in podobno).

Razlogi sodbe, s katerimi prvostopenjsko sodišče utemeljuje razveljavitev sklepa disciplinske komisije z dne 5.9.1996, niso jasni, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Na eni strani se sodišče prve stopnje opredeljuje do vsebine očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti oz. ugotavlja, da so v ravnanju tožnika izkazani znaki kaznivega dejanja ponareditve in uničenj poslovnih listin, sklenitve škodljive pogodbe, oškodovanja upnikov oz nevestnega gospodarjena, po drugi strani pa v obrazložitvi sodbe navaja, da na podlagi listinske dokumentacije sodišče ne more razjasniti vseh vprašanj v zvezi z obstojem očitanih kršitev oz. disciplinske odgovornosti tožnika. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje razveljavilo tudi odločbo disciplinske komisije z dne 5.9.1996, ter zadevo vrnilo toženi stranki v dopolnitev disciplinskega postopka in ponovno odločanje z napotilom, da razčisti sporna vprašanja s pomočjo izvedenca, ter se opredeli tudi do formalnih pomanjkljivosti v postopku (nepodpisana zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, ki jo je podal v.d. direktor V. F., vprašanje legitimacije v.d. direktorja, ki naj ne bi bil pravilno imenovan za vršilca dolžnosti, za vložitev zahteve).

Taka odločitev sodišča prve stopnje naj bi, kot je mogoče povzeti iz obrazložitve sodbe, imela podlago v 24. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l., št. 19/94).

Pritožbeno sodišče se ne strinja niti z razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje razveljavitev sklepa delavskega sveta, niti z razlogi, s katerimi utemeljuje razveljavitev sklepa disciplinske komisije z dne 5.9.1996, s katerim je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti po 19. točki 116. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke (povzročitev premoženjske škode podjetju z nevestnim opravljanjem svojih dolžnosti ali naklepno) ter po 12. točki 116. člena istega pravilnika (zloraba položaja ali prekoračitev danega pooblastila). Opustitev vabila delavca in pooblaščenca na sejo delavskega sveta ob obravnavi ugovora je res kršitev določbe 2. odstavka 81. člena ZTPDR, vendar ne gre za absolutno, ampak le za relativno kršitev določb disciplinskega postopka, ki ima za posledico razveljavitev odločitve le, če je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost sprejetega sklepa.

Določba 24. člena ZDSS ne daje podlage za vrnitev zadeve disciplinskim organom v nov postopek zaradi pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka pred disciplinskimi organi - sodišče mora v takem primeru obravnavati zadevo po vsebini in meritorno odločiti o zakonitosti sklepov disciplinskih organov tako, da samo izvede dokazni postopek ter presodi, ali so bile očitane kršitve storjene, ali je podana disciplinska odgovornost delavca, oziroma, ali je izrečeni disciplinski ukrep zakonit. Tako mora postopati tudi v primeru t.i. molka organa (3. odstavek 24. člena ZDSS), ko s sodno odločbo nadomesti dokončni sklep delodajalca o ugovoru.

Čeprav je prvostopenjsko sodišče za svojo odločitev navedlo napačne razloge, ki temeljijo na zmotni uporabi materialnega prava, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sprejeta odločitev vseeno pravilna, razen v delu 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ustavitev disciplinskega postopka glede dejanja pod točko 4/ sklepa disciplinske komisije z dne 5.9.1996. V tem delu je namreč pritožba utemeljena. Disciplinski postopek naj bi bil delno ustavljen za eno od očitanih kršitev zaradi zastaranja. Sklep disciplinske komisije z dne 5.9.1996 (A 2, B 30) nima točke 4, ampak vsebuje le točke 1, 2 in 3 oz. pod II/ točki 1 in 2 (očitno gre za pomoto - sklep o odstranitvi z dela z dne 26.7.1996, zoper katerega tožnik sodnega varstva ni uveljavljal, ima pod tč. 4 opredeljeno kršitev povzročitve premoženjske škode za znesek 3.737.857,00 SIT zaradi razpolaganja z blagovnimi rezervami). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in delno spremenilo 1. točko izreka tako, da je besedilo "in se disciplinski postopek glede dejanja pod tč.4 sklepa od dne 5.9.1996 ustavi" črtalo.

Odločitev o razveljavitvi sklepov disciplinske komisije z dne 5.9.1996 ter delavskega sveta z dne 1.10.1996 je pravilna zaradi tega, ker je bil disciplinski postopek zoper tožnika izveden pred nepristojnim organom, to je pred disciplinsko komisijo namesto pred delavskim svetom (kot organom, ki o disciplinski odgovornosti odloča na prvi stopnji), kar je kršitev disciplinskega postopka absolutne narave, ki ima za posledico nezakonitost sklepov disciplinskih organov. V obravnavanem primeru je namreč prišlo do kršitve določbe 3. odstavka 59. člena ZTPDR, po kateri o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa odloča organ, ki ga imenuje oz. postavi. Tožnik je bil dne 12.6.1996 razrešen s funkcije direktorja tožene stranke, očitane kršitve pa se, kot izhaja iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka z dne 26.7.1996, nanašajo na obdobje, ko je opravljal funkcijo direktorja. Zato je za odločanje o njegovi disciplinski odgovornosti pristojen delavski svet in ne disciplinska komisija.

Odločilen je status delavca v času storitve disciplinskih kršitev, zato dejstvo, da je bil tožnik po razrešitvi s funkcije direktorja razporejen na drugo delovno mesto, ne more vplivati na spremembo pristojnosti disciplinskih organov. Vodenje in odločanje disciplinske komisije v obravnavanem primeru ni bilo zakonito, ker gre za disciplinski postopek zoper bivšega direktorja za kršitve, ki jih je storil kot direktor, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča tako glede razveljavitve sklepov disciplinskih organov (del 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), kakor tudi glede reintegracijskega in reparacijskega zahtevka (2. in 3. točka izreka) in stroškov postopka (4. točka) materialnopravno pravilna.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče le delno ugodilo pritožbi tožene stranke in delno spremenilo 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je črtalo besedilo, ki se nanaša na ustavitev disciplinskega postopka za eno od očitanih kršitev, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu. Ugotovilo je namreč, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ter da je sprejeta odločitev - kljub napačnim razlogom - materialnopravno pravilna.

Ker so sklepi disciplinskih organov tožene stranke razveljavljeni zaradi tega, ker je bil postopek izveden pred nepristojnim organom, ima tožena stranka možnost disciplinski postopek na podlagi vložene zahteve za uvedbo disciplinskega postopka ponovno izvesti pred pristojnim organom (v okviru zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka, ki v času postopka pred sodiščem glede na 93. člen ZDR ni tekel).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).