Jedro

Ker ima tožnica za varstvo uveljavljene ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja zaradi izvršenega dejanja zagotovljeno drugo sodno varstvo, ne gre za dejanje, ki bi ga bilo možno izpodbijati po 3. odstavku 1. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 743/99-2 z dne 12.5.1999.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožničino tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, s katero je izpodbijala dejanja tožene stranke, z 2. točko izreka pa zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišče navaja, da je tožnica vložila tožbo zaradi varstva ustavnih pravic na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS, s katero izpodbija dejanje tožene stranke oziroma njene uradne osebe, ki je po tožničinih navedbah vstopila v stanovanje brez sodne odredbe, kar naj bi pomenilo nezakonito dejanje upravnega organa in je zato podana kršitev ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja. Ker ima tožnica za varstvo ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja v tem primeru zagotovljeno drugo sodno varstvo (152. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije, kršitev nedotakljivosti stanovanja), sodnega varstva te pravice ne more uveljavljati v upravnem sporu. Ker tožnica ni verjetno izkazala za potrebno, da se ugodi njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe, je sodišče njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 62. člena ZUS zavrnilo (obrazložitev k 2. točki izpodbijanega sklepa).

V pritožbi tožnica navaja, da izpodbijani sklep ni jasen in določen, saj je razbit na dva dela, čeprav je sodno varstvo neločljiva celota. Meni, da je odločitev o začasni odredbi brezpredmetna, če je tožba zavržena, pa tudi sicer upravno sodišče napačno razlaga 3. odstavek 1. člena ZUS, saj organi za notranje zadeve o svojem dejanju niso izdali nobene odločbe, da bi ji s tem omogočili sodno varstvo.

Vložitev ovadbe in odločitev o njej je odvisna od presoje državnega tožilca, kar v tem primeru pomeni, da tožnica s težavami pride do sodnega varstva. Predlaga, da vrhovno spdišče pritožbi "pritrdi" in izpodbijani sklep tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ima tožnica v tem primeru za varstvo uveljavljane ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja zaradi izvršenega dejanja zagotovljeno drugo sodno varstvo, in to v obsegu in na način, kot ga določajo kazensko pravni in civilni predpisi. Zato tožnica zgolj z zatrjevanjem, da s težavo pride do drugega sodnega varstva, češ da ni bila o tem izdana odločba, v tem primeru ne more uspeti. Ker torej ne gre za dejanje, ki bi ga bilo možno izpodbijati po 3. odstavku 1. člena ZUS, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ker je tožnica v tožbi predlagala tudi izdajo začasne odredbe, je sodišče odločilo o dveh zahtevkih. Prav zaradi jasnosti izreka je tudi pravilno, da je odločitev o predlagani začasni odredbi navedena v posebni točki izreka izpodbijanega sklepa. Brez vsake podlage je zato pritožbeni ugovor, da izrek izpodbijanega sklepa ni popoln, določen in jasen, ker vsebuje dve točki.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.