Jedro

Res je, da je bilo v 3. odst. 2. čl. ZOMZO izrecno določeno, da se zamudne obresti obračunavajo po konformni metodi (gre za metodo, ki je zgrajena na sistemu obrestnega obrestovanja), in da ZPOMZO takšne izrecne določbe več nima, vendar pa je treba upoštevati, da je za tisti del obrestne mere zamudnih obresti, ki predstavlja revalorizacijo, ZPOMZO pooblastil Banko Slovenije, da s sklepom določa temeljno obrestno mero. Prvi takšen sklep je ta banka izdala

22.12.1995 in je pričel veljati 12.1.1996, v njem pa je določeno (3. tč.), da se letna temeljna obrestna mera, veljavna za določen mesec, iz mesečne temeljne obrestne mere izračuna na dve decimalni mesti, na konformni način. S takšnim načinom, ko je bilo za tisti del obrestne mere, ki predstavlja revalorizacijo, določen konformni način izračuna, je zakon določil izjemo od prepovedi obrestnega obrestovanja iz 1. odst. 279. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (tj. del

1. tč. izreka - glede zneska 6.305.086,66 SIT s p.p.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo in delno sodbo na podlagi pripoznave ter sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) ugotovilo, da obstaja terjatev upnika Javno podjetje O. P. d.o.o. do dolžnika G. - v stečaju, v višini

10.701.200,49 SIT (od tega 4.396.113,83 SIT na podlagi pripoznave tožene stranke), z obrestmi po temeljni obrestni meri od dneva vložitve tožbe (18.4.2003) do plačila; 2.) vzelo na znanje umik tožbe prvo tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve za znesek

1.835.609,00 SIT, ter v tem delu ustavilo postopek; 3.) zavrnilo tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke v preostalem delu (tj. na ugotovitev obstoja terjatve za znesek 1.650,51 SIT); 4.) umik tožbe drugo tožeče stranke vzelo na znanje in ustavilo postopek glede te stranke.

Proti sodbi je v ugoditvenem delu, nanašajočem se na znesek

6.305.086,66 SIT s p.p., tožena stranka po svoji zakoniti zastopnici, stečajni upraviteljici O. T., odvetnici iz R., vložila pritožbo in predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev v navedenem delu. V pritožbi navaja, da ni sporno, da je bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki po Sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij št. 46/06-98 z dne 1.9.1998 znesek 15.407.975,16 SIT z obrestmi do začetka stečaja nad tožečo (prav: toženo) stranko. Sodišče je opravilo svoj obračun zakonitih zamudnih obresti, pri čemer je kot datume zapadlosti upoštevalo navedbe tožene stranke. Tako je ugotovilo, da je tožena stranka upravičena še do razlike obresti v zgoraj navedenem znesku. Tožena stranka vztraja, da je v tej zadevi ključno vprašanje, na kakšen način se obračunavajo zakonite zamudne obresti in ali so v obračunu vsebovane tudi obrestne obresti. Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. 14/92, 13/93) je v prvem odstavku 2. čl. določal, da je obrestna mera zamudnih obresti za obligacijska razmerja enaka stopnji rasti cen na drobno v preteklem mesecu, preračunani na letno raven, in realni letni zamudni obrestni meri. V tretjem odstavku tega člena je bil kot način obračunavanja obresti predpisan konformni način. Enako določbo je vseboval tudi Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l.SFRJ 57/89). V zvezi s tem je bilo resnično sprejeto pravno mnenje na Vrhovnem sodišču RS, objavljeno v Poročilu VSS št. 2/91, str. 13. Iz tega poročila izhaja, da prepoved obrestovanja zamudnih obresti (člen 279/1 ZOR) se ne nanaša na obračunavanje zamudnih obresti po konformni metodi (člen 1/2 zakona) in da je ta zakon predpisal izjemo od načelne prepovedi iz 279. čl. ZOR. Tako sta oba navedena zakona resnično derogirala uporabo 279. čl. ZOR, vse dokler sta bila v veljavi. Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. 45/95, 109/2001), ki je začel veljati 5.8.1995, ni več določal konformnega načina obračunavanja obresti. V 1. členu pa je bilo zopet določeno, da je predpisana obrestna mera zamudnih obresti letna obrestna mera, po kateri se obrestujejo denarne obveznosti v domačem denarju od dneva nastanka dolžnikove zamude do dneva plačila. V 2. členu je bila določena kot zamudna obrestna mera 1,8 kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije. Ker se obračun obresti nanaša v tej zadevi na čas od 1.10.1998 do 29.11.2002, je potrebno uporabiti ta zakon pri obračunu spornih obresti. Ker pa od 5. 8.1995 dalje ni več predpisan konformni način, se torej lahko uporablja tudi linearni način obračunavanja obresti. Kateri obračun je pravilen, mora odločiti sodišče, saj gre za pravno vprašanje. Tožena stranka meni, da je pravilen linearni način (kar je enako kot konformni način na letni ravni). Šele po razjasnitvi te okoliščine bi bilo mogoče opraviti konkreten obračun. Sodišče pa se je v konkretni zadevi postavilo na stališče, da je še vedno predpisan konformni način po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. 14/92, 13/93), ki pa je 5.8.1995 prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. 45/95). Iz obračuna sodišča nedvomno izhaja, da gre za konformni obračun obresti, pri čemer ni revalorizacijskih obresti, pač pa so zgolj realne. Prav tako navedeni obračun potrjuje, da gre za obrestne obresti, saj se znesek mesečno povečuje, ne glede na to, da se realna letna obrestna mera spreminja in bi torej morale biti obresti različne po mesecih, ne pa konstantno višje iz meseca v mesec.

Program sodišča ni kot takšen nikjer predpisan z zakonom ali drugim pravnim aktom in s tem ne verificiran. Gre le za računalniški program, za katerega ni izkazano, da je sestavljen v skladu z navedenimi določili zakona iz leta 1995. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Med pravdnima strankama ni sporno, da ima tožeča stranka do tožene stranke terjatev po Sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij št. 46/06-98 z dne 1.9.1998 v znesku

15.407.975,16 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi : - od zneska 6.000.000,00 SIT od 1.10.1998 do 29.11.2002; - " 1.567.995,86 " 1.10.1998 " ; - " 1.567.995,86 " 1.11.1998 " ; - " 1.567.995,86 " 1.12.1998 " ; - " 1.567.995,86 " 1. 1.1999 " ; - " 1.567.995,86 " 1. 2.1999 " ; - " 1.567.995,86 " 1. 3.1999 " .

Tožeča stranka je zgoraj navedeno terjatev prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko, ki je bil začet 29.11.2002 in stečajna upraviteljica je priznala celotno terjatev iz naslova glavnice v znesku 15.407.975,16 SIT, iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa znesek v višini 10.222.956,62 SIT. V obravnavanem pravdnem postopku pa je tožena stranka pripoznala zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti še za znesek 4.396.113,83 SIT (sodba na podlagi pripoznave v navedenem delu), kar pomeni, da znašajo po izračunu tožene stranke zakonske zamudne obresti skupaj 14.619.070,45 SIT. Kot je razvidno iz navedb tožene stranke in iz obračuna zamudnih obresti, ki ga je predložila, je uporabila linearno metodo obračuna zamudnih obresti.

Po izračunu sodišča prve stopnje pa znašajo zakonske zamudne obresti

20.924.157,11 SIT in upoštevaje po stečajni upraviteljici priznan znesek iz tega naslova še pred pravdo (tj. 10.222.956,62 SIT) ter pripoznavo v obravnavani pravdi (tj. 4.396.113,83 SIT), dolguje tožena stranka iz naslova zakonskih zamudnih obresti še znesek

6.305.086,66 SIT, kar je z izpodbijano sodbo (katere priloga so obračuni obresti), dosodilo sodišče prve stopnje tožeči stranki. Pri tem je za izračun uporabilo konformno metodo.

V obravnavani zadevi je bilo torej sporno, po kakšni metodi je treba obračunati zakonske zamudne obresti za obdobje od 1.10.1998 do

29.11.2002. V navedenem obdobju je veljal Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Ur.l.RS št. 45/95, v veljavi od 5.8.1995 dalje) in od 1.1.2002 dalje Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A, Ur.l.RS št. 109/2001, v veljavi od 1.1.2002, z izjemo 4. čl., ki je v veljavi od 1.7.2002 dalje).

ZPOMZO je ohranil ureditev iz Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (ZOMZO, Ur.l.RS št. 14/92), po katerem je obrestna mera zamudnih obresti sestavljena iz dveh elementov, in sicer iz revalorizacije in realne obrestne mere, s tem, da je revalorizacijo v ZOMZO predstavljala stopnja rasti cen na drobno v preteklem mesecu, preračunano na letno raven, realna obrestna mera pa je ob uveljavitvi tega zakona znašala 30 % (2. čl.), po spremembi od 13.3.1993 dalje pa 25 %; ZPOMZO pa je revalorizacijski del obrestne mere zamudnih obresti opredelil kot temeljno obrestno mero (TOM) in jo definiral kot letno obrestno mero za denarne obveznosti v domačem denarju, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti (1. odst. 3. čl.), realni del obrestne mere zamudnih obresti pa so odstotne točke v višini 1,8-kratnika splošne eskontne mere Banke Slovenije, za katere se TOM poveča (2. čl. ZPOMZO) oz. predstavlja od 1.1.2002 realni del obrestne mere za 13,5 odstotnih točk povečana temeljna obrestna mera.

Res je, da je bilo v 3. odst. 2. čl. ZOMZO izrecno določeno, da se zamudne obresti obračunavajo po konformni metodi (gre za metodo, ki je zgrajena na sistemu obrestnega obrestovanja), in da ZPOMZO takšne izrecne določbe več nima, vendar pa je treba upoštevati, da je za tisti del obrestne mere zamudnih obresti, ki predstavlja revalorizacijo, ZPOMZO v 2. odst. 3. čl. pooblastil Banko Slovenije, da s sklepom določa temeljno obrestno mero. Prvi takšen sklep je ta banka izdala 22.12.1995 in je pričel veljati 12.1.1996 (Ur.l.RS št. 1/96), v njem pa je določeno (3. tč.), da se letna temeljna obrestna mera, veljavna za določen mesec, iz mesečne temeljne obrestne mere izračuna na dve decimalni mesti, na konformni način ter z upoštevanjem dejanskega števila dni v mesecu in letu. S takšnim načinom, ko je bilo za tisti del obrestne mere, ki predstavlja revalorizacijo, določen konformni način izračuna, je zakon določil izjemo od prepovedi obrestnega obrestovanja iz 1. odst. 279. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Z vidika valorizacije denarnih terjatev je ureditev logična, saj bi valorizacija izgubila svoj osnovni smisel, če se ne bi obračunavala sproti - kot del obrestne mere in se vse od nastanka zamude pa do izpolnitve obveznosti, pripisovala h glavnici. Šele Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1), ki je pričel veljati 28.6.2003, prinaša takšno ureditev, po kateri predpisana obrestna mera zamudnih obresti ne vsebuje več revalorizacije; ob njegovi uveljavitvi je bilo v 1. odst. 2. čl. določeno, da znaša predpisana obrestna mera zamudnih obresti 17 odstotkov letno. Glede na to od navedenega datuma dalje konformna metoda obračunavanja zamudnih obresti ni več dopustna, ampak se zamudne obresti obračunavajo na podlagi linearne metode.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.