Jedro

Zmotno pa je prepričanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi o obstoju kaznivega dejanja odločalo kot o predhodnem vprašanju in s tem nedovoljeno poseglo v domnevo nedolžnosti ter posledično v dostojanstvo sedaj že pokojnega osumljenca.

Četudi je obravnavalo isti historični dogodek, kot je bil predhodno že obravnavan s strani organov pregona v predkazenskem postopku, se je sodišče prve stopnje zato pravilno osredotočilo zgolj na ugotavljanje kumulativno zahtevanih predpostavk civilnega delikta po 131. členu OZ.

Prezre pa pritožba, da se sodišče prve stopnje pri sklepanju, ali je obravnavano pravno relevantno dejansko stanje v zadevi podlaga nastanku civilne obveznosti, ni opredeljevalo o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je pravni prednik tožencev zanj kazensko odgovoren. Do posega v domnevo o nedolžnosti pravnega prednika tožencev ter s tem v pravico do poštenega sojenja, varovano v okviru 6. člena EKČP, z izpodbijano sodbo že zato ni moglo priti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti pravilno glasi:

"I. Toženca sta dolžna nerazdelno, vsak do višine 1.964,72 EUR, plačati tožniku denarni znesek 3.929,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2020 do plačila.

II. V presežku, do zahtevanih 21.945,00 EUR s pripadki, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožnik je dolžan plačati tožencema pravdne stroške v znesku 4.387,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča druge stopnje do plačila, vse v roku 15 dni."

II. V presežku se pritožba zavrne.

III. Tožnik je dolžan tožencema plačati 1.236,98 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitev sodbe sodišča druge stopnje do plačila.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da nerazdelno, vsak do višine vrednosti njegovega dednega deleža (12.647,17 EUR) po pokojnem A. A., plačata tožniku znesek 21.945,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2020 dalje do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). Posledično je toženca zavezalo še, da tožniku v roku 15 dni nerazdelno povrneta pravdne stroške v znesku 4.297,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prerekata stališče sodišča prve stopnje, da obstoj kaznivega dejanja za odločitev v predmeti zadevi ne predstavlja predhodnega vprašaja. Zmotno je tudi prepričanje, da ugotavljanje protipravnosti ravnanja in s tem obstoja kaznivega dejanja ni del civilnega delikta. Protipravnost je namreč predpostavka odškodninske odgovornosti, ki mora biti dokazana. S tem, ko je sodišče prve stopnje brez kakršne koli podlage ugotovilo, da naj bi bil prav pokojni A. A. odškodninsko odgovoren za škodo tožnika, je pravnemu predniku tožencev posredno pripisalo odgovornost za ravnanje, ki ni bilo nikoli ugotovljeno, še najmanj s sodno odločbo. V obravnavanem primeru pa ne gre zgolj za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja ter za poseg v domnevo o nedolžnosti, temveč tudi za poseg v s to domnevo povezano pravico do dostojanstva in poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju ESČP). Pravnemu predniku tožencev ni bilo zagotovljeno niti osnovno varstvo načela kontradiktornosti, saj je mrtev in se v postopku ni mogel izjaviti. Sodišče prve stopnje bi moralo izhajati iz načela sorazmernosti in opraviti tehtanje med ekonomsko pravico tožnika do povračila škode ter pravicami pravnega prednika tožencev (domneva nedolžnosti, pravica do dostojanstva in poštenega sojena), ki jih zagotavlja Ustava RS (v nadaljevanju URS) ter ESČP. Oceniti bi moralo, ali je poseg v pravice pokojnega pravnega prednika pravdnih strank nujen in proporcionalen s ciljem, ki ga zasleduje tožba. Prav nasprotno pa je prvostopenjsko sodišče na osnovi povsem pavšalnih ter dokazno nepodprtih navedb tožnika pravnemu predniku tožencev in posledično tudi njima arbitrarno naložilo (civilno) odgovornost za protipravno ravnaje, čeprav se pokojni o teh navedbah ni mogel izjasniti. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožbe se v tej zvezi nista mogla izjasniti niti toženca. Po mnenju pritožbe pa pravica tožnika do odškodnine ne more imeti prednosti pred že zgoraj izpostavljenimi pravicami domnevno odgovorne osebe, ki se o očitani odgovornosti ne more izjasniti. Prav tako ne drži, da je tožnik zmogel trditveno in dokazno breme glede odškodninske odgovornosti tožencev. Po navedbah pritožbe tožnik ni ponudil zadosti konkretiziranih trditev ne glede protipravnosti ravnanja pravnega prednika tožencev ne glede obstoja škode ter njene višine, kot tudi ne glede obstoja vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z vsemi predpostavkami odškodninske odgovornosti v nasprotju z razpravnim načelom prekoračilo trditveno podlago tožbe in s tem bistveno kršilo določbe postopka, saj je poseglo v pravico tožencev do učinkovite obrambe. Izvedba dokazov pa pomanjkljive trditvene podlage pravdnih strank ne more nadomestiti. Posledično je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je brez substanciranih dokaznih predlogov svojo odločitev odprlo na Poročilo Sektorja kriminalistične policije PU z dne 9. 11. 2018 in Poročilo Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 24. 10. 2018, čeprav tožnik ni podal nobenih navedb v zvezi s protipravnim ravnanjem A. A. in dokaznega predloga za vpogled v zgoraj navedene listine ni ustrezno substanciral. Tudi ob ugotavljanju škode in vzročne zveze prvostopenjsko sodišče zgolj sledi izpovedim prič in tako samovoljno ugotavlja dejstva v zvezi s čustveno navezanostjo tožnika na mamo. Tako sledi izpovedi tožnikovega očeta, B. B., da se je tožnik po smrti mame pričel drogirati in je postal "povsem drug človek" ter da je bil v šoli pred obravnavanim škodnim dogodkom uspešen, čeprav tožnik o tem ni podal trditev. Enako je sledilo tudi izpovedi tožnikove babice, C. C., da je tožnik v času korone postal povsem samosvoj, da so mu odvzeli vozniško, kar vse naj bi bilo vzrok domnevne čustvene prizadetosti, čeprav tožnik tudi o tem ni ponudil navedb. Le sklicevanje na dokaze, brez navajanja konkretnih dejstev, pa ne zadošča. Toženca zato upravičeno sklepata, da škoda tožniku sploh ni nastala, sploh pa ne v zatrjevani višini. Posttravmatska stresna motnja pri tožniku več ni prisotna, glede na zavračanje terapije pa po stališču pritožbe sploh nikoli ni bila dokazana kot posledica smrti tožnikove mame. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb o vzročni zvezi med zatrjevanim ravnanjem pokojnega A. A. ter nastalo škodo. V tej zvezi pritožnika izpostavljata, da je tožnik ambulanto nazadnje obiskal 24. 10. 2018, kasnejših obravnav pa ni potreboval. Prav tako ni hotel ostati v bolnišnici in ni želel medikamentov. Kljub temu, da tožnik trditev tožencev o tem ni prerekal, sodišče prve stopnje navedenih dejstev skladno z 214. členom ZPP ni štelo za priznanih in je sledilo izpovedim prič o posttravmatski stresni motnji ter vsebini odpustnega pisma. S tem je bistveno kršilo določbe postopka, posledično pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ne iz trditev tožnika ne iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kaj je bil razlog tožnikovega zdravljenja v zdravstveni ustanovi. To velja še posebej, ker se tožnik ni strinjal s preiskavo krvi in urina. To prepričanje o neobstoju vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem ter domnevno škodo le še dodatno utrjuje. Sodišče prve stopnje tudi obsega nepremoženjske škode ni ugotovilo. Tožnik ni podal nobenih navedb glede teže in trajanja duševnih bolečin. Prav tako ni pojasnil, kako naj bi duševne bolečine vplivale na njegovo prizadetost in kako so se pri njem izražale. Sodišče prve stopnje vsebino odpustnega pisma UKC tako povzame brez podlage v navedbah tožnika in s spornim zaključkom o posttravmatski stresni motnji arbitrarno zaključi, da je nasilna smrt mame prizadela tožnika, zaradi česa naj bi nedvomno trpel duševne bolečine. Tak zaključek sodišče prve stopnje sprejeme po opravljeni primerjavi tožnikovega življenja pred in po smrti matere, za kar pa v trditvah tožbe ni imelo nobene podlage.

Višina tožniku priznane odškodnine ni v okviru pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Tudi v tem delu se sodišče prve stopnje opre na izpovedi prič C. C., B. B. in Č. Č., brez da bi tožnik v zvezi s temi okoliščinami podal trditveno podlago. Sodišče tako zgolj na osnovi izpovedi zgoraj imenovanih prič samovoljno sklepa o povezanosti tožnika z mamo, čeprav tožnik tega ni nikoli zatrjeval. Posledično je zmotno ugotovilo dejansko stanje in odškodnino odmerilo previsoko. Prav tako ni upoštevalo temeljnih načel za odmero nepremoženjske škode, to je načela individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti njene višine. Stopnje in trajanja duševnih bolečin sploh ni ugotavljajo in tega niti ni moglo, saj tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena o tem. Izpodbijane sodbe tako ni mogoče preizkusiti tudi zato, ker nima razlogov o obsegu in trajanju duševnih bolečin. Sodišče prve stopnje pa je preseglo trditveno podlago tožnika ter bistveno kršilo določbe postopka tudi s sklepanjem, da naj bi posttravmatsko stresno motnjo dokazoval še tožnikov izostanek iz glavne obravnave, čemur pritožba oporeka. Tako po navedbah tožnika samega kot njegove babice naj bi tožnik na narok zaspal. Tako je njegov izostanek opravičeval tudi njegov pooblaščenec.

Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z zatrjevano materialno škodo zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Med zdravljenjem tožnika ter ravnanjem pravnega prednika tožencev namreč ni vzročne zveze. Toženca sta ves čas zatrjevala, da zdravljenje tožnika ni bilo potrebno zaradi ravnanja A. A., temveč zaradi preteklosti tožnika samega. Tožnik niti ni zatrjeval, v zvezi s čem naj bi zdravljenje potekalo, niti da je bilo zdravljenje potrebno zaradi ravnanj pokojnega A. A. Prav tako ni razumno, da je bil tožnik samoplačnik in tudi ni izkazal, da zdravljenja ni mogel opraviti v sistemu javnega zdravstva. Do tega vprašanja se sodišče prve stopnje ne opredeli. To sodišče prav tako ni pravilno upoštevalo stroškov ureditve nagrobnega spomenika za pokojnega A. A. zgolj iz razloga, ker jih toženca nista listinsko izkazala. Slednja opozarjata, da so krajevni običajni stroški pravni standard, tudi sicer pa bi sodišče na podlagi z njune strani predložene fotografije lahko ugotovilo, da je bil običajni nagrobni spomenik postavljen po smrti A. A. Ker je sodišče v zadevi, ki jo je zoper toženca vodila tožnikova babica C. C., tožencema priznalo pogrebne stroške v višini 6.000,00 EUR, predmetna odločitev predstavlja tudi kršitev načela enakega varstva pravic. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede poplačila priglašene terjatve upnika (RS) v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bilo dedovanje omejeno do višine 19.469,15 EUR in da toženca teh sredstev sploh nista dedovala. Prav tako je pravilno ugotovilo, da je bila RS v višini 17.436,95 EUR poplačana iz kupnine, prejete ob prodaji podedovanih nepremičnin. Preostali del terjatve pa sta toženca poravnala iz sredstev, prejetih po zavarovalni pogodbi (kot dokaz pritožbi prilagata dopis zavarovalnice - priloga B26) in je bilo med pravdnimi strankami nesporno, da je dolg do RS v višini 19.469,15 EUR v celoti poravnan. Sodišče prve stopnje je vrednost zapuščine zato zmotno zmanjšalo zgolj za znesek 17.436,95 EUR in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2023 tudi v celoti sprejel izračun čiste vrednosti zapuščine, ki sta ga predložila toženca. Tožnika nikoli nista nasprotovala dejstvu, da je terjatev do RS v celoti poplačana. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje tožniku priznalo še stroške za sestavo predpravdnega odškodninskega zahtevka v višini 600 točk po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), saj ne gre za strošek v zvezi s predmetnim postopkom, temveč za storitev opravljeno pred tem. Tožnik stroškov za sestavo odškodninskega zahtevka ni zahteval in jih tudi ni izkazal, njihova priglasitev v stroškovniku pa po mnenju pritožbe ne zadostuje. Glede na vse obrazloženo toženca sodišču druge stopnje predlagata, da njuni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo prvostopenjskemu sodišču vrne v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3.Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7.Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da sodba sodišča prve stopnje ter pred tem sodiščem izveden postopek nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih procesnih kršitev.

8.Kršitve ustavnih procesnih ter konvencijskih jamstev, ki jih izpostavlja pritožba, niso samostojen pritožbeni (ali revizijski) razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb procesnega zakona (ali posameznih procesnih določb), praviloma na podlagi določb ZPP1 . Kadar se stranke sklicujejo neposredno na kršitev tovrstnih pravic, je naloga sodišča, da jih umesti v ustrezne določbe procesne zakonodaje, ko je to tudi za predmetno zadevo razvidno iz spodnje obrazložitve. Če je to umestitev naredila že stranka, jo je sodišče dolžno preveriti. Takšno razvrščanje je bistveno zaradi citiranih določb ZPP, ki razmejujejo med procesnimi kršitvami, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in tistimi, ki v ta krog ne sodijo. Za slednje namreč velja, da preizkus sodbe opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi, kot izpostavljeno že zgoraj.

9.Toženca z očitkom o arbitrarnosti prvostopenjske odločitve uveljavljata kršitev prepovedi sodniške samovolje, ki izhaja iz 22. člena URS, vendar so te trditve neutemeljene. Z ozirom, da to utemeljujeta predvsem ob argumentu, da naj bi sodišče prve stopnje v zadevi v nasprotju z razpravnim načelom odločilo izven okvirov v postopku razpoložljivega procesnega gradiva, bo sodišče druge stopnje pritožbene navedbe tožencev v tej zvezi obravnavano tudi v okviru kršitve določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP² v spodnji obrazložitvi, kamor vsebinsko sodijo. Prepoved arbitrarnosti sicer izhaja iz 22. člena URS, skladno s katerim je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Vsaka napačna razlaga oziroma uporaba zakonske norme sama po sebi pa še ni arbitrarna. Arbitrarnost pri sprejemanju odločitev pomeni samovoljno odločanje, ki je očitno napačno in brez razumnih pravnih argumentov. Odločba sodišča je samovoljna, če bi že na prvi pogled iz nje razbrali, da je bilo o nečem odločeno v očitnem nasprotju z zakonom ali celo brez zakonske podlage ali brez vsakih (razumnih) razlogov. Za tak slučaj pa v obravnavanem primeru ne gre, saj ima izpodbijana sodba razumljive in logično preverljive razloge o vseh ključnih okoliščinah primera. Sprejeta odločitev ima hkrati podlago v veljavnih pozitivno pravnih normah (v danem primeru 131. člena OZ in 142. člena ZD), kar vse omogoča njen formalni preizkus kot skladne razumljive celote. Obstoj uradoma upoštevne in s pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki izhajajoč iz zakonske dikcije terja, da je obrazložitev sodbe do te mere pomanjkljiva ali očitno napačna (samovoljna), da je v objektivnem pogledu ni mogoče preizkusiti, je s tem izključen. Nekonkretizirana pritožbena zatrjevanja o nasprotjih med izrekom izpodbijane sodbe in njenimi razlogi pa je izhajajoč iz konteksta pritožbe kot celote mogoče razumeti le kot vsebinsko nasprotovanje sprejeti odločitvi.

10.Glede na pritožbene očitke o kršitvi pravice do izjave, kot ustavno varovanega procesnega jamstva (22. člena URS), konkretiziranega v določbah ZPP, ki zagotavljajo pravico do kontradiktornega obravnavanja z enakostjo orožij (5. člen ZPP)³ , je potrebno pritožnikoma pojasniti, da se lahko varujejo zgolj procesna upravičenja v postopku udeleženih strank. Zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravico do izjave pokojnega pravnega prednika tožencev, je tako brezpredmetno. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da sta bila tudi toženca sama prikrajšanja v tej pravici, ker naj bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o postavljenem zahtevku prekoračilo trditveno podlago tožbe. V nadaljevanju predmetne obrazložitve je namreč pojasnjeno, da prvostopenjsko sodišče ni postopalo skladno z navedenim. Toženca sta tako imela možnost izjasniti se o celotnem procesnem gradivu, ki ga je prispeval tožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo vsa odločilna dejstva glede vseh materialnopravnih predpostavk, zato je nepomembno sklicevanje na obrazložitev sodbe Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 80/2022 z dne 24. 10. 2023.

11.Toženca neutemeljeno uveljavljata tudi kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Načelo kontradiktornosti in pravica do izjavljanja v postopku izhaja iz določbe 5. člena ZPP, ki je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen URS. Skladno s to mora biti vsaki stranki v postopku omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, da se izjavi o rezultatih dokazovanja ter sploh o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Pravdni postopek se mora voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice.⁴ Zatrjevanje že zgoraj navedene procesne kršitve je sicer vzročno povezano s pritožbenim prepričanjem, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi zaključke o obstoju predpostavk odškodninske obveznosti iz 131. člena OZ na strani pravnega prednika tožencev sprejelo brez, da bi tožnik v tej zvezi sploh ponudil konkretizirane navedbe. Prekoračitev trditevene podlage tožbe, v kolikor bi bila prisotna, bi sicer predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ta procesna kršitev pa bi se ob tem, ko bi sodišče prve stopnje odločitev oprlo na dejstva, ki niso del tožbenih navedb in se toženca o teh posledično ne bi imela možnosti izjaviti, lahko zrcalila tudi kot kršitev pravice do kontradiktornega obravnavanja oziroma izjave. Sodišče prve stopnje je pravno presojo v obravnavani zadevi v nasprotju s prepričanjem pritožbe v celoti opravilo zgolj izhajajoč iz procesnega gradiva, ki sta ga ponudili pravdni stranki, kot je razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju. Z ozirom, da je ob navedenem izključen obstoj procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, se toženca posledično neutemeljeno sklicujeta tudi na postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12.Tožnik s predmetno tožbo kot posredni oškodovanec uveljavlja plačilo nepremoženjske (20.000,00 EUR) in premoženjske škode (1.945,00 EUR), ki mu jo je po trditvah tožbe povzročil pokojni A. A. s tem, ko je dne 30. 9. 2018 segel po življenju njegovi mami in za tem storil samomor. Tožbeni zahtevek je usmeril zoper toženca, ki sta kot dediča po pokojnem A. A. (sklep o dedovanju v prilogi A3) skladno s tretjim odstavkom 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) nerazdelno odgovorna za njegove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.

13.Zaradi podanih okoliščin, ki izključujejo pregon (samomor osumljenca), se kazenski postopek zoper A. A. sicer ni vodil (Sklep ODT o zavrženju kazenske ovadbe z dne 4. 12. 2018 - priloga A4), zato v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi bilo civilno sodišče skladno s 14. členom ZPP⁵ vezano za izid kazenskega postopka. Zmotno pa je prepričanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi o obstoju kaznivega dejanja odločalo kot o predhodnem vprašanju in s tem nedovoljeno poseglo v domnevo nedolžnosti ter posledično v dostojanstvo sedaj že pokojnega osumljenca. Pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča v 9. točki obrazložitve, da v obravnavanem primeru, ker se toženca nista sklicevala na zastaranje odškodninskega zahtevka tožnika⁶ in bi bilo to okoliščino potrebno razjasniti za potrebe ugotavljanja dolžine zastaralnega roka (prvi odstavek 353. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ)⁷ , odločitev o postavljenem zahtevku ni odvisna od vprašaja, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje. Četudi je obravnavalo isti historični dogodek, kot je bil predhodno že obravnavan s strani organov pregona v predkazenskem postopku, se je sodišče prve stopnje zato pravilno osredotočilo zgolj na ugotavljanje kumulativno zahtevanih predpostavk civilnega delikta po 131. členu OZ, pravilno povzetih že v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbi je sicer pritrditi, da protipravnost ravnanja predstavlja predpostavko civilnopravne odškodninske odgovornosti in je bilo sodišče prve stopnje za utemeljitev odškodninske obveznosti pokojnega A. A. ter posledično odgovornosti tožencev na podlagi določb o odgovornosti za zapustnikove dolgove (tretji odstavek 142. člena ZD) dolžno presojati, ali je pokojni A. A. ravnal protipravno s tem, ko je storil v tožbi očitano dejanje. Prezre pa pritožba, da se sodišče prve stopnje pri sklepanju, ali je obravnavano pravno relevantno dejansko stanje v zadevi podlaga nastanku civilne obveznosti, ni opredeljevalo o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je pravni prednik tožencev zanj kazensko odgovoren. Do posega v domnevo o nedolžnosti pravnega prednika tožencev ter s tem v pravico do poštenega sojenja, varovano v okviru 6. člena EKČP, z izpodbijano sodbo že zato ni moglo priti.⁸

14.V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na pravico do dostojanstva pokojnega pravnega prednika velja pojasniti, da 34. in 35. člen URS varuje človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo varnost in zasebnost. Nekatere pravice in temeljne svoboščine so v okviru pravice do pietete res varovane tudi po smrti posameznika. Pieteta je spomin na umrlega, ta pa je lahko med drugim prizadet tudi, če kdo žali čast ali ugled umrlega in če raznaša dejstva iz njegovega osebnega ter družinskega življenja. Namen pravice do pietete je posmrtna zaščita osebnosti pokojnika in njegovega dostojanstva (ter želja, da bodo njegove odločitve, ki so bile sprejete v času življenja, spoštovane tudi po njegovi smrti). Če je v takšnih primerih prizadeta tudi duševna integriteta pokojniku najbližjih oseb, lahko nastopijo zoper poseg ne le v interesu umrlega, temveč tudi v lastnem interesu. Na lastno prizadetost v posledici ugotavljanja predpostavk civilne odškodninske odgovornosti njunega pravnega prednika v obravnavani zadevi se toženca nista sklicevala. V okviru pietete po smrti povzročitelja škode še varovano dostojanstvo pa ob vrednostnem tehtanju te pravice s pravico tožnika kot posrednega oškodovanca do povračila tako nepremoženjske kot premoženjske škode ne more prevladati. Skladno s tretjim odstavkom 15. člena URS so človekove pravice in temeljne svoboščine namreč omejene s pravicami drugih (in v primerih, ki jih določa URS). V kolikor bi tožniku kot oškodovancu odrekli možnost ugotavljanja civilne odškodninske odgovornosti pravnega prednika toženca za obravnavani škodni dogodek pred z zakonom ustanovljenim sodiščem, katerega naloga je, da po pravilih pravne stroke v mejah postavljenih zahtevkov v razumnem roku neodvisno in nepristransko odloči v sporu med pravdnimi strankami (drugi odstavek 2. člena ZPP⁹ ), za kar se zavzema pritožba, bi to predstavljajo nesorazmeren poseg v njegovo pravico do sodnega varstva po 23. členu URS.¹⁰

15.Ne držijo navedbe pritožbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o vzročni zvezi med ravnanjem pravnega prednika tožencev ter nastalo škodo. Sodišče prve stopnje se je argumentirano opredelilo do vseh predpostavk, potrebnih za utemeljitev odškodninske obveznosti pokojnega pravnega prednika tožencev. V 19. točki obrazložitve je jasno zaključilo, da je tožnikova mama umrla zaradi vbodnih ran, ki jih ji je zadal pokojni A. A., kar predstavlja protipravni poseg v ustavno varovano pravico do nedotakljivosti življenja (17. člen URS), za katero je zgoraj imenovani krivdno odgovoren (131. člen OZ). V nadaljevanju je tudi izrecno navedlo, da je škoda, ki je nastala tožniku, to so duševne bolečine zaradi smrti mame in materialna škoda, v vzročni zvezi s protipravnim škodnim ravnanjem, ki ga je zakrivil pokojni pravni prednik tožencev. Da tožnik duševno trpi zaradi nasilne smrti mame, pa izhaja tudi iz 20. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe. Prav tako ni res, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj je bil razlog zdravljenja tožnika v zdravstveni ustanovi. Iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je bil tožnik od 23. 10. 2018 do 24. 10. 2018 na Kliniki za pediatrijo UKC, in sicer v Enoti za otroško in mladostniško psihiatrijo, hospitaliziran zaradi posttravmatske stresne motnje, ki je sledila izgubi matere. Ob tem je pojasnilo še, da je bilo predvajanja filma v šoli o psihološkem eksperimentu, v katerem so na koncu vse pobili, zgolj sprožilni element, zaradi katerega je tožnik pričel podoživljati mamino smrt in je bil posledično s strani profesorjev urgentno pripeljan na pregled. Navedeno v celoti potrjuje tudi s strani tožnika kot dokaz predložena medicinska dokumentacija (ambulantni karton z dne 23. 10. 2018 - priloga A7 in odpustno pismo z dne 19. 11. 2018 - priloga A6) in tega zaključka dejstvo, da je tožnik odklonil preiskavo urina in krvi, ne omaje. V nasprotju s prepričanjem pritožbe se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do okoliščine, da je bil tožnik samoplačnik in zagotovljene zdravstvene oskrbe ni opravil v sistemu javnega zdravstva. Pojasnilo je namreč, da je bila zdravstvena oskrba v UKC dne 23. in 24. 10. 2018 v višini 1.945,23 EUR, kot izhaja iz predloženih računov (priloga A10 in A11), tožniku obračunana, ker ta po smrti mame očitno ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja. Izpodbijana sodba ima razloge tudi o obsegu in trajanju tožnikovih duševnih bolečin. Iz 20. točke njene obrazložitev je mogoče razbrati, da je nasilna smrt mame tožnika zelo prizadela, v sled česa vse od obravnavanega škodnega dogodka dalje duševno trpi. Sodišče prve stopnje sicer izrecno ne navaja, da bo tožnik duševne bolečine trpel tudi v bodoče, vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe kot celote že glede na naravo škodnega primera (izguba mame za zmeraj) nedvomno izhaja, da je tožnik zaradi obravnavanega škodnega dogodka trajno zaznamovan in bo duševne bolečine trpel tudi v bodoče, kot je tudi zatrjeval.

16.Skladno z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku praviloma¹¹ odloča zgolj na osnovi procesnega gradiva pravdnih strank. Po prvem odstavku tega člena so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Iz citirane določbe izhaja pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki konkretizirano še v določbi 212. člena ZPP pomeni, da izvedba dokazov pomanjkljive trditvene osnove pravdnih strank ne more nadomestiti, kot sicer pravilno izpostavlja pritožba. Hkrati pa se od pravdnih strank zahteva, da navedejo, katera dejstva naj se s ponujenimi dokazi dokazujejo (substanciranje dokaznih predlogov)¹² . Nasprotno, kot navajata pritožnika, pa je tožnik glede vseh predpostavk odškodninske obveznosti pokojnega pravnega prednika tožencev ter posledične odgovornosti tožencev na osnovi določb ZD zgornjim zahtevam zadostil. Tožnik je že v tožbi ter v prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2020, še dodatno pa na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 3. 2022, ponudil v zadostni meri konkretizirane trditve tako v zvezi s protipravnostjo ravnanja pokojnega A. A. ter krivdo na njegovi strani,¹³ kot tudi glede v tej posledici (trditve o vzročni zvezi) pri tožniku nastale nepremoženjske in premoženjske škode. Trditveno osnovo tožnika pa korektno povzema že izpodbijana sodba. Za svoje navedbe je tožnik predložil oziroma predlagal izvedbo ustreznih dokazov, podane dokazne predloge pa je tudi substanciral z navedbo dejstev, ki naj se z njimi dokazujejo. Po tožniku predlagane dokaze (z izjemo tistih, ki jih je zavrnilo iz drugih razlogov) je sodišče prve stopnje zato upravičeno izvedlo ter po opravljenem vrednostnem tehtanju skladno s procesnim navodilom iz 8. člena ZPP¹⁴