Jedro

Če stranka zatrjuje, da ni lastnoročno podpisala vročilnice o sprejemu akta, ko gre za obvezno vročanje, se mora ta okoliščina raziskati in na nedvoumen način ugotoviti, kdo je vročilnico podpisal in kdaj je stranka odločbo prejela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, U 102/2001-7 z dne 20.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi proti odločbi tožene stranke z dne 27.11.2000, navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z odločbo z dne 27.11.2000, je tožena stranka zavrnila pritožbo zdajšnjega tožnika proti sklepu Upravne enote L., Izpostava B. z dne 28.9. 2000, s katerim je prvostopni organ ob reševanju pritožbe zavrgel (kot prepozno) tožnikovo pritož-bo proti sklepu istega organa z dne 7.8.2000, s katerim je prvostopni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo stanovanjske hiše v L. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporna pravilnost vročitve sklepa prvostopnega upravnega organa, s katerim je bilo odločeno o tožnikovi zahtevi za denacionalizacijo, in verodostojnost podpisa na vročilnici. V tej posledici pa je sporno ali je bila tožnikova pritožba zoper navedeni sklep pravočasna. Tožnik zatrjuje, da je sklep o zavrženju njegove zahteve za denacionalizacijo z dne 7.8.2000, našel v svojem poštnem nabiralniku in mu ta ni bil o-sebno vročen. Zatrjuje, da je pri vročanju prišlo do pomote, da vročilnice ni podpisal ne on ne njegova žena, ki je poleg njega edini član gospodinjstva. Iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu izhaja, da je bila vročitev navedenega sklepa opravljena 9.8.2000 (pritožbo zoper sklep pa je tožnik priporočeno odposlal 26.8.2000). Po presoji sodišča tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja, za svojo odločitev pa tudi ni navedla razlogov, tako, da njene odločitve ni mogoče preizkusiti-. Tožnikovo zatrjevanje, da je prišlo do pomote pri vročanju in da vročilnice ni podpisal on, bi morala tožena stranka preizkusiti in popolno ugotoviti dejansko stanje o spornih dejstvih. Zakon o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 35/97, 64/2000, v nadaljevanju ZPSto) daje pošiljatelju možnost, da če meni, da poštna pošiljka ni bila vročena naslovniku ali ni bila opravljena zahtevana storitev, lahko pri izvajalcu vloži pisno reklamacijo v treh mesecih po oddaji pošiljke. V upravnih spisih ni listin, ki bi kazale na to, da je prvostopni organ ta postopek oziroma poizvedbo, glede na pritožbeni ugovor o nepravilni vročitvi, izvedel. Tako je ostalo dejansko stanje o tem, ali je bila vročitev opravljena skladno s 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), nepopolno ugotovljeno. Sodišče tudi ne more preizkusiti navedbe tožene stranke, da ni -razloga za dvom, da je tožnik sam podpisal vročilnico, saj za to navedbo ni navedla razlogov, zato tudi spora glede tega ni mogoče rešiti. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka izraženo nedvoumnost pravilne vročitve utemeljiti ali pa izvesti dokaz z izvedencem, ki bo ugotovil pristnost podpisa. Ugotoviti pa bo morala tudi, ali je dejansko prišlo do pomote pri vročanju in kdaj je tožnik pošiljko dejansko prejel. V pritožbi proti izpodbijani sodbi tožena stranka navaja, da odločitev sodišča ni pravilna. Postopek vročanja v obravnavani zadevi je bil pravilen. Na podlagi primerjav z ostalimi listinami v spisu, na katerih je tožnikov podpis, je po njenem mnenju nesporno, da je podpis na vročilnici tožnikov. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega kar se v njej potrjuje. V konkretni zadevi je tožnik le zatrjeval, da mu sklep ni bil vročen osebno, ni pa te svoje trditve podprl z nobenimi dokazi. Dokazovanje vročitve s poizvedovanjem pri pošti, bi prišlo v poštev le, če v spisu sploh ne bi bilo potrdila o vročitvi oziroma, če bi se vročilnica izgubila. Poizvedbe, ki jih navaja sodišče, bi sicer upravni organ lahko izvedel, vendar pa je tudi brez teh poizvedb rezultat znan, saj bi bila ugotovitev nedvom-no ta, da je bila vročitev opravljena, saj pošta razpolaga z enakimi podatki kot tožena stranka, to je z vpisom v knjigo o prejemu pošiljk. Iz te pa bi bilo razvidno, da je bila pošiljka pravilno vročena. S takšnimi poizvedbami bi se postopek v tej zadevi le zavlačeval. Zato je tudi neutemeljeno navodilo sodišča, da je potrebno opraviti dokazovanje z izvedencem, ki bi ugotovil pristnost podpisa na vročilnici. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnj-e spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. ZUP/86 določa za osebno vročanje posebna pravila, ki urejajo čas, kraj in način vročitve uradnih pisanj ter sestavo listine o opravljeni vročitvi. Vročitev upravnega akta naslovniku, ima pomembne pravne posledice za sam akt, ki se mora vročiti, za organ, ki je tak akt izdal in za tistega, ki mu je akt vročen oziroma namenjen, zato je treba pravila o vročanju dosledno upoštevati. Kadar začne teči od dneva vročitve rok, ki se ne more podaljšati, kot je v obravnavanem primeru, je obvezna osebna vročitev, kar -pomeni, da je treba pisanje vročiti osebno tistemu, kateremu je namenjeno. (87. člen ZUP/86). Potrdilo o vročitvi (vročilnico) podpišeta vročevalec in prejemnik (97. člen ZUP/86).

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe na podlagi upravnih spisov, po mnenju tožene stranke ni razlogov za dvom o pravilni vročitvi in o pristnosti tožnikovega podpisa na vročilnici, medtem ko tožnik zatrjuje, da mu navedeni sklep ni bil osebno vročen in da potrdila o vročitvi ni podpisal on. Če stranka zatrjuje, da ni lastnoročno podpisala vročilnice o sprejemu akta, ko gre za obvezno osebno vročanje, se mora, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ta okoliščina raziskati in na nedvoumen način ugotoviti (bodis-i z izvedencem ali na drug način) kdo je vročilnico podpisal in kdaj je stranka prejela odločbo. Vročilnica je nedvoumen dokaz o opravljeni vročitvi samo, če je v vsem napravljena v skladu z določbami ZUP/86. Šele, ko glede pravilnosti vročitve pisanja naslovniku, ki pravilnosti vročitve ugovarja, ne obstaja nikakršen dvom in so do stopnje gotovosti razjasnjene sporne okoliščine, lahko tožena stranka odloči o vloženem pravnem sredstvu. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača ugovor tožene stranke, k-i se nanaša na navodilo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki ga bo tožena stranka morala v ponovljenem postopku upoštevati.

Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati zatrjevanje tožene stranke, da je vročilnica javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je vročilnica javna listina le v tistem delu, na katerem je zapisana izjava vročevalca, v tistem delu, ki jo podpiše prejemnik kot fizična oseba, pa je vročilnica listina, katere dokazna vrednost se presoja tako kot vsak drug dokaz.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.