Jedro

Po standardih obrazlaganja odločb o vlogah za imenovanja v naziv mora biti odločba obrazložena tako, da ima vse sestavine iz 214. člena ZUP, sicer sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Obrazložitev bi zato morala vsebovati natančno in konkretno točkovanje za (ne)izpodbijanje pogoja strokovne kompetence. Iz obrazložitve negativne odločbe mora biti jasno razvidno, katerim elementom v ugotovljeni strokovni kompetentnosti je tožena stranka podelila točke in koliko, in katerim jih ni podelila ter zakaj ne. Poleg tega tožena stranka ni dala tožniku možnosti, da bi se pred izdajo na učinkovit način izjavil o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba ministrice za kulturo št. 6230-39/2010 z dne 22. 6. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je ministrica na podlagi 16. člena Pravilnika o pridobivanju nazivov na področju varstva kulturne dediščine in varstva arhivskega gradiva (Uradni list RS, št. 101/08, v nadaljnjem besedilu: Pravilnik) in po predhodnem mnenju komisije za podeljevanje naziva svetnik z dne 31. 5. 2010 in 17. 6. 2010 odločila, da dr. A.A., rojen ... 2. 1964, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev naziva muzejski svetnik. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je komisija tožnikovo vlogo obravnavala na seji dne 31. 5. 2010 in ga 2. 6. 2010 povabila k dopolnitvi vloge. Vloga je bila 11. 6. 2010 in po ponovnem vabilu 16. 6. 2010 dopolnjena. Komisija je dopolnjeno vlogo obravnavala 17. 6. 2010. Komisija ugotavlja, da dr. A.A. izpolnjuje naslednje pogoje iz 8. člena Pravilnika za podelitev naziva: ima doktorat znanosti, strokovni naziv svetovalec je pridobil 28. 11. 2000, ima 21 let delovnih izkušenj na področju varstva kulturne dediščine, v skladu s prilogo Pravilnika je od podelitve zadnjega naziva zbral 775 točk iz objav.

Komisija ugotavlja, da dr. A.A. ne izpolnjuje pogojev iz 4. in 5. točke 8. člena Pravilnika. V kariernem obdobju je od predpisanih 800 zbral 885 točk, pri čemer pa nima točk iz mentorstva, kar je pogoj iz drugega odstavka 8. člena Pravilnika. Mentorstvo, ki ga navaja, po obsegu ne zadošča vsebini razdelka 9.1. Iz strokovnega dela po pridobitvi zadnjega naziva dosega 265 točk od zahtevanih 300. Navaja 13 samostojnih tematskih razstav, ki pa vse ne ustrezajo vsebini razdelka. Komisija je 60 točk dodelila za projekte, povezane s fotografijo in dveh monografij (..., ...) ter projekt B. Za kontinuirano delo z zbirkami mu pripada 50 točk. Med avtorskimi razstavami jih je 12 navedenih s katalogom. Le-te je komisija ocenila s skupno 120 točkami. Točke iz strokovnega dela so dodeljene glede na obseg, zahtevnost in odmevnost posameznega projekta. Kot popularizacijo stroke je komisija upoštevala objave v Delu in Etnologu in jih ocenila s skupno 35 točkami. Članstvo v komisijah iz razdelkov 8.4 in 8.5 se ne točkuje zaradi neujemanja z vsebino razdelkov. Upošteva se namreč samo članstvo v komisijah ustanov, društev in organov iz dejavnosti varstva kulturne dediščine, torej v arhivski konservatorski, konservatorsko-restavratorski in muzejski dejavnosti. Komisija ugotavlja, da ima dr. A.A. številne objave, s katerimi pa redkeje prodre v nacionalne oziroma referenčne strokovne revije. Med knjigami sta dve tretjini samozaloženih. Manjka poglobljeno delo s stalno zbirko in kuratorsko delo, ki bi se odražalo v kompleksnejših zasnovah.

V tožbi tožnik pravi, da je doktor umetnostnozgodovinskih znanosti, muzejski svetovalec in vodja galerijske dejavnosti v Gorenjskem muzeju, publicist in likovni kritik. Tožnik v nadaljevanju tožbe obširno utemeljuje, v katerih elementih je odločitev tožene stranke nepravilna. Med drugim na primer navaja, da komisija med 13 navedenimi razstavami ni upoštevala najmanj treh retrospektivnih in dveh preglednih razstav, pri katerih so bili avtorji slikarji, grafik in kiparka, očitno pa tudi ne vseh fotografskih retrospektiv. Omenjene razstave je v rubriki 4.2 razporedil in navedel v sklopu: a) Pomembnejše retrospektivne in skupinske razstave, ki jih je pripravil samostojno v okviru galerijske dejavnosti Gorenjskega muzeja. Komisija prav tako ni upoštevala strokovnega dela pri bienalnih likovnih prireditvah v Kranju, ki so v rubriki 4.2. naštete v sklopu: B) Bienalne prireditve v Kranju. V vlogi je navedel: „Sodeloval sem tudi pri zasnovi koncepta Slovenskega bienala mesta Kranj leta 1993, po katerem so se odvijali bienali do leta 2006, prav tako pri zasnovi koncepta razstave Risba in slika v prostoru Alpe-Jadran leta 1995 in razstave Miniatura“. S tem je tožnik v prijavi mislil na kuratorsko delo pri zasnovi koncepta omenjenih razstav in nato na nadaljnje vsakoletno strokovno delo pri omenjenih bienalnih razstavah (skupinskih, preglednih, tematskih razstavah). V obdobju po pridobitvi zadnjega strokovnega naziva je navedel bienalne razstave, za katere je prispeval poleg drugega strokovnega dela tudi besedilo v katalogu 1 in jih na str. 2 in 3. tožbe konkretno navaja. Čeprav je v vlogi navedel natančen obseg besedila samo pri eni razstavi, je iz vloge razvidno, da gre za razstave s katalogom in za razstave v galerijskih prostorih Gorenjskega muzeja. Komisija navaja, da je med avtorskimi razstavi 12 razstav navedenih s katalogom, ki jih je ocenila s 120 točkami. Kot pa je razvidno iz tožnikove utemeljitve, gre za precej več razstav. Dejanskih 14 razstav s katalogom bi torej prejelo ustrezno večje število točk. Predvsem želi opozoriti, da so razstave s katalogom tudi razstave v rubriki 4.2, ki jih komisija pri ocenjevanju strokovnega dela sploh ni upoštevala oziroma jih je ocenila z 0 točkami (retrospektivne razstave, pregledne razstave, bienalne razstave, tematske razstave).

Vse razstave v rubriki 4.2 so bile obsežnejše in zahtevnejše kot pa razstave, ki jih navaja v rubriki 7.1.5 (4.5). Razstave v rubriki 4.2 so skupno prejele 60 točk, medtem ko so razstave v rubriki 7.1.5. (4.5), ki so bile manj zahtevne, prejele skupaj 120 točk (primerjava med točkovanjem posamezne razstave je 7,5 proti 10). Tako pristransko in netočno točkovanje se ne ujema z obrazložitvijo komisije, da so bile točke iz strokovnega dela dodeljene glede na obseg, zahtevnost in odmevnost posameznega projekta. Ker komisija v rubriki 4.2. ni želela upoštevati treh retrospektivnih in dveh preglednih razstav, pri katerih so bili avtorji slikarji, grafik in kiparka, najbrž pa tudi ne katere od fotografskih retrospektiv, bi jih morala vsaj pri rubriki 7.1.5. V tej rubriki omenjenih razstav ni navedel, ker jih je navedel že v rubriki 4.2. kot pomembnejše razstave. Na koncu seznama v rubriki je dodal določeno pojasnilo, iz katerega je jasno razvidno, pri katerih razstavah je pripravil kataloge.

Razstave je v vlogi razporedil v rubriki 4.5. med tiste z objavo in tiste brez objave na podlagi telefonskega pogovora s podsekretarko Ministrstva za kulturo mag. B.B., potem ko ga je komisija pozvala k dopolnitvi vloge. Komisija poudarja, da je tožnik dve tretjini knjig izdal v samozaložbi. Ta trditev je pavšalna in ne drži, kajti doslej je tožnik izdal sedem knjig, od tega štiri v samozaložbi, kar bi po tej logiki pomenilo štiri sedmine. Vendar je v obdobju po podelitvi zadnjega strokovnega naziva od štirih knjig v samozaložbi izdal samo eno knjigo, kar bi torej (po formulaciji utemeljitve komisije) pomenilo, da je eno četrtino knjig izdal v samozaložbi. Za to obdobje je torej pravilno število izdanih knjig v samozaložbi ena četrtina. Meni, da je poudarek na samozaložbi omalovažujoč in nekorekten do pisca kakršnega koli knjižnega dela. V ospredju bi morala biti vsebina knjige. Tudi komisija navaja v obrazložitvi, da so bile točke iz strokovnega dela dodeljene glede na obseg, zahtevnost in odmevnost posameznega projekta. Torej je oziroma naj bi bila v ospredju ocenjevanja vsebina, ne pa način izdaje. Knjige, ki jih je izdal v samozaložbi, so naletele na ugodne ocene pri vrsti recenzentov (dr. C.C., Č.Č., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H.). Recenzije so bile objavljene v Zborniku za umetnostno zgodovino, Razgledih, Delu, Sodobnosti, Primorskih srečanjih idr. (vir: baza podatkov Cobis/Opac, NUK, Ljubljana). O tehtnosti knjige, ki jo je v obdobju od podelitve zadnjega naziva izdal v samozaložbi, priča tudi v njej objavljena recenzija dr. I.I. Tri od štirih knjig, ki jih je izdal v obdobju od podelitve zadnjega naziva, so izdale ugledne slovenske založbe. Da gre za tehtne in zahtevne znanstvene in strokovne monografije, potrjujejo tudi objavljene recenzije. Znanstveno monografijo Prešern in likovna umetnost so izdale Celovška Mohorjeva založba, Goriška Mohorjeva založba in Celjska Mohorjeva založba (kot prvo skupno izdajo vseh treh založb). Tudi izdajatelj knjige Kulturnozgodovinske študije iz lanskega leta je ugledna stanovska organizacija: Slovensko društvo likovnih kritikov (zbirka Eseji). Komisija nadalje piše, da ima tožnik številne objave, s katerimi le redkeje prodre v nacionalne oziroma referenčne strokovne revije. Tudi ta trditev komisije ne vzdrži presoje. V obdobju po podelitvi zadnjega naziva je v relevantnih znanstvenih in strokovnih revijah, pri katerih je mogoča klasifikacija (izvirni znanstveni članek, izvirni strokovni članek, pregledni znanstveni članek, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci) objavil članke v nacionalnih oziroma referenčnih strokovnih revijah (navedeni so z istimi zaporednimi številkami kot v vlogi pod 7.2.1. Znanstveni ali strokovni članek v znanstveni ali strokovni reviji). V tožbi revije natančno navaja.

Posebej našteva objavljene znanstvene prispevke v zbornikih Zbirke Zgodovinskega časopisa, zbornik Stereotipi v slovenskem jeziku, literatura in kulturni in v zborniku Znanstvene zbirke Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pri tem gre na primer pri štirih prispevkih v Zgodovinskem časopisu za izvirne znanstvene članke, prispevek v Etnologu je pregledni znanstveni članek, prispevki v Kroniki so izvirni znanstveni članki, pregledni znanstveni članki, kratek znanstveni prispevek, prispevki v Acta historiae artis Slovenica so izvirna znanstvena članka in pregledni znanstveni članek. In tako naprej po analogiji. Zaradi štirih objavljenih prispevkov v Zgodovinskem časopisu, treh v Acta historiae artis Slovenica, sedmih v Kroniki, sedmih v Zgodovini za vse, enega v Etnologu, dveh v Forumu in štirih prispevkov v zbornikih posvetovanj – to poudarja, ker komisija vrednoti tako obseg kot kvaliteto strokovnega dela – bi težko govorili o oceni, da le redkeje prodre v nacionalne oziroma referenčne revije. Na koncu vsakega članka je navedel tudi njegov obseg. Seštevek omenjenih člankov v nacionalnih oziroma referenčnih revijah je za obdobje po podelitvi zadnjega naziva: okrog 800 strani, oziroma 50 avtorskih pol. Posebej želi opozoriti, da komisija prav tako ni upoštevala dejstva, da deluje v Gorenjskem muzeju in da je ciljna publika muzeja lahko vezana na področje, na katerem muzej strokovno pokriva varovanje premične kulturne dediščine (Gorenjska). Zato med relevantne strokovne revije in zbornike lahko spadajo tudi („lokalni“) zborniki, v katerih so bili objavljeni v tožbi navedeni strokovni prispevki. V obdobju po podelitvi zadnjega strokovnega naziva je imel številne in kakovostne objave iz muzejskega področja, kot jih določa 8. člen Pravilnika o pridobivanju nazivov na področju varstva kulturne dediščine in varstva arhivskega gradiva (točka 6).

Glede na dejstvo o številnih in kakovostnih objavah v nacionalnih oziroma referenčnih strokovnih revijah, ki jih je imel v obdobju od podelitve zadnjega naziva (vsaka objava zahteva tudi veliko strokovnega dela in časa, komisija jih je opredelila s 775 točkami – za naziv muzejski svetnik jih zadostuje 200), pa prav tako ne vzdrži objektivne presoje zaključni sklep komisije, da strokovno delo temelji na vodenju zbirke in produkciji samostojnih razstav likovnih umetnikov ali koprodukciji in sodelovanju v množičnih projektih. Tožnikovo, v tem razdelku našteto in opredeljeno strokovno delo v Gorenjskem muzeju in objave, se namreč v ničemer ne navezuje na vodenje zbirke, produkcijo samostojnih razstav, koprodukcijo in sodelovanje v množičnih medijih. Ta navedeni del tožnikovega dela je povsem samostojen oziroma avtorsko avtonomen. Glede popularizacije stroke, pri kateri je komisija upoštevala samo članke v Delu in članek v Etnologu, poudarja, da je področje njegovega strokovnega in publicističnega delovanja opredeljeno tudi s področjem delovanja Gorenjskega muzeja. Potencialni obiskovalci muzeja prebirajo tudi Gorenjski glas, njegovo kulturno prilogo Snovanja, Dobro jutro (44 člankov o gorenjski nepremični kulturni dediščini), Dnevnik idr. časopisne medije. Potencialni obiskovalci likovnih razstav pa so tudi vsi slovenski šolski pedagogi, katerim je namenjena revija Likovni svet. Rodna gruda je bila revija, namenjena slovenskim izseljencem (11 člankov). Umetnostna kronika je revija, ki jo izdaja Umetnostnozgodovinski inštitut dr. Franceta Steleta v Ljubljani. Članki v Reviji Srp, LiVeS Journal so dostopni tudi na medmrežju, prav tako so bili dostopni tudi vsi članki v Dobro jutro. Ne strinja se z opredelitvijo komisije, da manjka poglobljeno delo z zbirko. O tem nasprotno pričajo razstave z izbori del iz zbirke in strokovni prispevki, ki jih je navedel. Glede na opredelitev o pomanjkanju kuratorskega dela opozarja, da je njegovo delovno mesto kustos za umetnostno zgodovino – vodja galerijske dejavnosti, da torej strokovno delovanje sega tako na muzejsko kot galerijsko področje. Zatorej bi morala komisija upoštevati dejstvo, da se ukvarja tako s starejšimi umetnostnozgodovinskimi in kulturnozgodovinskimi temami kot s sodobno umetnostjo. Nihče od članov komisije doslej ni deloval na galerijskem področju ali na področju sodobnih vizualnih umetnosti. Vendar komisija za presojo izpolnjevanja pogojev glede izpolnjevanja ni povabila ocenjevalca, ki bi bil podrobneje seznanjen z obsegom, zahtevnostjo in odmevnostjo tozadevnih projektov. Kuratorsko delo od podelitve zadnjega naziva je vezano tudi na razstave Slovenskega društva likovnih kritikov v Galeriji Velenje. Glede nezadostnega števila točk pri mentorstvu pa navaja, da je bilo navedeno enoletno mentorstvo edino mentorstvo za kustosa za umetnostno zgodovino, ki je bilo izvedeno v Gorenjskem muzeju v zadnjih enaindvajsetih letih. V vsem obdobju od podelitve zadnjega naziva je sodeloval tudi z mlajšimi sodelavci v muzeju in jim ustrezno posredoval strokovno znanje. Pravilnik o podelitvi naziva svetnik, na podlagi katerega je bila ocenjena vloga, je bil sprejet ob koncu 21-letnega kariernega obdobja. Večino kariernega obdobja zato ni razmišljal o dokumentiranju svojega mentorskega dela oziroma formaliziranju načinov, na katere je svoje znanje in izkušnje posredoval strokovnim kolegom.

V rubriki 9.1. je navedel naslednje: mentorstvo za kustosa za umetnost zgodovino, 2000/2001, občasno sodelovanje z gimnazijo Kranj in drugimi srednjimi šolami pri pripravi raziskovalnih in seminarskih nalog, občasno sodelovanje s študenti Filozofske fakultete pri pripravi diplomskih nalog, povezanih z gradivom, ki ga hrani Gorenjski muzej, mentorstvo pri delovnem usposabljanju, Slovensko društvo likovnih kritikov, 2009. Za kontinuirano, najmanj petletno mentorstvo in druge oblike posredovanja znanja in izkušenj lahko komisija dodeli maksimalno število 80 točk, za krajše obdobje ali za nižje vrednotene oblike mentorstva pa bi lahko dodelila ustrezno manjše število točk. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in zavrže odločbo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije ali pa v skladu s svojo kompetenco odredi njeno revizijo, pri kateri naj komisija dopolni svoja pomanjkljiva in netočna izhodišča za oceno tožnikovega strokovnega dela in posledično – neustrezno obrazložitev (točkovne ocene oziroma pisno mnenje) in pri tem upošteva tudi tisto strokovno delo, na katerega opozarja v tožbi, prav tako naj ustrezno upošteva dejanski obseg, zahtevnost in odmevnost posameznih projektov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka vse tožbene navedbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, izpodbijano odločbo pa obdrži v veljavi. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo opredeljuje le glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na neizpolnjevanje pogojev za pridobitev naziva muzejski svetnik, to je mentorstva v kariernem obdobju in strokovnega dela od podelitve zadnjega naziva. Tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka v postopku vlogo dvakrat dopolnila. Komisija se je glede izpolnjevanja pogojev opredelila na podlagi dopolnjene vloge. Upoštevala je tiste navedbe, ki jih je bilo možno na podlagi navedenih podatkov točkovati. Tožeča stranka v 8. točki navaja utemeljitve o izpolnjevanju pogojev iz mentorstva. V razdelku 9.1 priloge k Pravilniku se kot pogoj za pridobitev naziva svetnik šteje kontinuirano, najmanj petletno mentorstvo z obrazložitvijo, kaj šteje kot mentorstvo. Komisija je v navedenem razdelku lahko razbrala največ dveletno obdobje mentorstva, ostale navedbe pa so pomanjkljive in ne zadoščajo pogoju. Tožeča stranka v 1. točki navaja, da niso bile upoštevane vse razstave v razdelku 4.2 priloge pravilnika in da so bile upoštevane ocenjene prenizko. Komisija je upoštevala razstave, ki v navedeni razdelek sodijo. Tožeča stranka je med razstavami v navedenem razdelku navajala tudi tiste, pri katerih bibliografi v katalogih likovnih umetnikov pojmujejo likovnega umetnika kot avtorja, pisca besedila pa kot avtorja dodatnega besedila. To je zagotovo pravilo pri živečih avtorjih, komisija pa enako razume tudi tovrstne razstave. Komisija je točke dodelila glede na obseg in kompleksnost razstave. Tožeča stranka v 2. točki navaja, da komisija ni upoštevala vseh avtorskih razstav. Komisija je točkovala vse razstave, ki jim je na podlagi podatkov točke lahko prisodila glede na obseg in zahtevnost ter kompleksnost. Tožena stranka ugotavlja, da je komisija glede na obseg in vsebino upoštevala objave v časopisu Delu in reviji Etnolog in jih ocenila z maksimalnim številom točk. Ostalih objav ni upoštevala, ker tudi iz navedb ni možno razbrati ali gre za krajše notice in poročila ali članke. Tožeča stranka v 7. točki navaja, da nihče od članov komisije doslej ni deloval na galerijskem področju. Sestava komisije je javno objavljena na spletni strani Ministrstva za kulturo in na podlagi navedb članov in njihovih namestnikov je očitno, da je v komisiji zastopano tudi galerijsko področje.

V pripravljalni vlogi tožnik pravi, da je v tožbi podrobno pojasnil, zakaj bi člani komisije lahko in tudi morali v zadostni meri razbrati te značilnosti iz vložene vloge (tudi zahtevnost razstav in delež avtorstva). Med predlaganimi razstavami niso bile samo retrospektivne razstave samostojnih živečih avtorjev. Bibliografi, ki jih v sestavi komisije ni bilo, žal prav tako s svojim navajanjem ne morejo odmeriti obsega, zahtevnosti in kompleksnosti nekega razstavnega projekta. V sistemu Cobiss se lahko najdejo tudi podatki o avtorskih besedilih, ki pa so bila objavljena samo na zloženkah razstav in drugemu priložnostnemu gradivu, ki pa ga sam, v svoji prijavi ni navajal. Vloga nosilnega besedila pa je ponavadi opredeljena tudi v kolofonu posamezne razstave. Na enak način, kot je komisija po lastni navedbi v obrazložitvi upoštevala objave v časopisu v Delu in reviji Etnolog, bi morala upoštevati tudi objave v časopisih in revijah, ki imajo enak status kot upoštevano Delo in Etnolog. Da jih ni upoštevala, si lahko razlaga samo z dejstvom, da zadnjih dveh revij (eno izdaja Umetnostnozgodovinski inštitut, drugo pa Slovensko društvo likovnih kritikov) ne pozna.

Od uslužbenke Ministrstva za kulturo mag. B.B. je želel izvedeti imena članov komisije, ki je obravnavala vlogo. Glede na njen odgovor, da so člani objavljeni na spletni strani Ministrstva za kulturo, je pridobil seznam, iz seznama pa ni mogoče razbrati, kdo od naštetih članov je bil tudi prisoten ob ocenjevanju vloge, ali so bili prisotni samo člani (4 člani) in hkrati tudi njihove namestniki (8) oziroma nekateri člani in nekateri namestniki.

V komisiji so strokovnjaki z arhivskega konservatorsko-restavratorskega in muzejskega področja. Edino namestnik predsednice dr. J.J. resda strokovno in poklicno deluje na muzejsko-galerijskem področju (Narodna galerija v Ljubljani), ne pa tudi izrecno na galerijskem področju ali na področju sodobnih vizualnih umetnosti, saj je s sodobno umetnostjo mišljeno predvsem likovno delovanje mlajših in sodobnih likovnih umetnikov. Meni, da je strokovno delovanje dr. J.J. vezano na začetke slovenske moderne umetnosti in občasne predstavitve umetnikov starejše in srednje generacije.

Tožba je utemeljena.

Predmetni spor v zakonskem smislu ne spada med spore v zvezi z napredovanji učiteljev po Zakonu o financiranju vzgoje in izobraževanja, kjer se je že izoblikovala ustaljena upravno-sodna praksa o tem, na kakšen način presoja Upravno sodišče zakonitost upravnih aktov o odločanju o napredovanjih v nazive mentor, svetovalec in svetnik. V predmetni zadevi gre namreč za odločanje o podelitvi naziva muzejski svetnik iz 3. točke 2. člena Pravilnika v zvezi z 4. odstavkom 103. člena ZVKD-1. Vendar pa je vsaj glede najbolj temeljnega principa sodne presoje situacija v tovrstnih sporih primerljiva s situacijo v sporih zaradi napredovanja v nazive učiteljev, kjer je upravno-sodna praksa že ustaljena. Tako je na primer Upravno sodišče v zadevah U 1179/2007 z dne 21. 1. 2009 in U 1221/2008 z dne 6. 5. 2009 postavilo naslednje: „Na podlagi določila 2. odstavka 105. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-UPB1, Uradni list RS, št. 14/2003), velja, da svetovalni delavec „lahko“ napreduje v višji naziv, pogoje, način in postopek napredovanja v nazive pa določi minister (3. odstavek 105. člena ZOFVI-UPB1). Iz obeh zakonskih ureditev izhaja, da napredovanje učiteljev ni pravica, ki bi bila opredeljena v zakonu. Zakonodajalec namreč uporablja pojmovno zvezo, da svetovalni delavec „lahko napreduje“, kar kaže na določeno polje proste presoje pri odločanju o materialnih pogojih za napredovanje, ki je v pristojnosti ministra. Za to, da bi bilo napredovanje učitelja zakonsko opredeljena pravica, bi morali biti temeljni pogoji, način in postopek napredovanja določeni v zakonu, ker to zahteva 87. člen Ustave, ki pravi, da pravice državljanov in drugih oseb določa samo zakon. V konkretnem primeru pa pravica do napredovanja ni določena v zakonu, ampak je zakonodajalec dal pooblastilo ministru, da določi pogoje, način in postopek napredovanja v nazive. Opisana pravna narava in način regulacije napredovanja v naziv sta pomembna zaradi tega, ker sodišče v tovrstnih primerih, ko je določen pravni institut, skladno z zakonskim pooblastilom, urejen v podzakonskem predpisu, izvaja t.i. zadržano presojo zakonitosti izpodbijanega akta – vendar le glede izpolnjevanja vsebinskih (materialnih) pogojev za napredovanje, med tem ko sodišče izvaja standardno presojo zakonitosti z vidika spoštovanja procesnih pravil.“ V obravnavani zadevi je pravna situacija glede načina oziroma intenzivnosti presoje zakonitosti izpodbijanega akta bistveno primerljiva z omenjenimi zadevami U 1179/2007 z dne 21. 1. 2009 in U 1221/2008 z dne 6. 5. 2009. Po določilu 4. odstavka 103. član ZVKD-1 namreč minister predpiše med drugim vrste strokovnih nazivov ter zahteve glede izobrazbe, delovne izkušnje in ugotavljanja strokovnih kompetenc. Na podlagi tega zakonskega pooblastila je minister v Pravilniku določil, da naziv muzejski svetnik minister podeli z odločbo, če so izpolnjeni pogoji, določeni v tem pravilniku, po postopku, predpisanem v tem poglavju. Zaradi visoke profesionalizacije in zahtevnosti presoje strokovnih kompetenc kandidatov, kar se odraža v precejšnji kompleksnosti opredelitve vrhunskih dosežkov po določilu 8. člena Pravilnika, ministru pri odločanju pomaga strokovna komisija. Komisija mora podati obrazloženo mnenje (2. odstavek 11. člena Pravilnika). Pri standardih obrazlaganja odločb o vlogah za imenovanja v naziv muzejski svetnik velja enako kot pri učiteljih, da mora biti odločba obrazložena tako, da ima vse sestavine iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, drugi stavek 2. odstavka 3. člena ZUP), kajti sicer sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ne ustreza standardom obrazlaganja tovrstnih odločb, tako da sodišče odločbe sploh ne more preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka (3. odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010). Poleg tega pa tožena stranka ni dala tožniku možnosti, da bi se na učinkovit način izjavil o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo pred njeno izdajo (1. odstavek 138. člena, 1. odstavek 9. člena in 3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Med uradno osebo in tožnikom je sicer pred izdajo odločbe potekala komunikacija, kot to izhaja iz podatkov v spisu, vendar le glede dopolnjevanja in pravilnega izpolnjevanja vloge, med tem ko iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je tožena stranka zavrnila vlogo, ker ni bi bilo mogoče oceniti strokovne kompetence posameznika na podlagi navedb vlagatelja zahteve v smislu 2. odstavka 15. člena Pravilnika. Da tožena stranka ni mogla nekaterih navedb oceniti se kaže šele v odgovoru na tožbo, vendar po ustaljeni upravno-sodni praksi tožena stranka bistvenih pomanjkljivosti v obrazložitvi upravne odločbe ne more odpraviti v odgovoru na tožbo. V takih primerih, ko tožena stranka ugotovi, da je sporna določena navedba glede izpolnjevanja pogojev, mora dati stranki možnost, da se pred izdajo o tem izreče, sicer stranka lahko to uveljavlja prvič šele v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem, ki pa za odločanje o nazivih muzejskih svetnikov ni pristojno, ampak sodišče primarno preizkuša zakonitost upravnih odločb (1. odstavek 157. člena Ustave). Ker tožena stranka tožniku te možnosti ni dala v upravnem postopku, je podana bistvena kršitev določb postopka, zaradi katere je bilo treba tožbi ugoditi. Druga bistvena kršitev določb postopka pa je v tem, da bi morala obrazložitev izpodbijanega akta vsebovati natančno in konkretno točkovanje za (ne)izpolnjevanje pogoja strokovne kompetence, ki je zakonski pogoj (4. odstavek 103. člena ZVKD-1), ki je nadalje operacionaliziran v določbah 4. in 5. točke 1. odstavka 8. člena in v 2. odstavku 8. člena Pravilnika. Iz obrazložitve negativne odločbe mora biti jasno razvidno, katerim elementom v ugotovljeni strokovni kompetentnosti je tožena stranka podelila točke in koliko, in katerim ni podelila in zakaj ne. To izhaja iz 5. odstavka 8. člena Pravilnika, po katerem se s točkami iz priloge ocenjujejo strokovne kompetence in da se vsak element znotraj tega pogoja (strokovna dela; izpopolnjevanje; objave) ocenjuje na podlagi kvantitativnih meril iz priloge; merila so izražena v točkah in točke se seštevajo. Seštevek mora biti razviden iz obrazložitve, tako da ima obrazložitev ugotovljeno dejansko stanje (2. točka 214. člena ZUP), navedbo določb predpisov za vsako posamezno točkovanje (4. točka 214. člena ZUP) ter navedbo razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka 214. člena ZUP).

Ker tega v izpodbijani odločbi ni, sodišče odločbe ne more preizkusiti. Znotraj zadržanega testa presoje zakonitosti izpodbijanega akta pa sodišče zaradi učinkovitejšega vodenja nadaljnjega postopka pripominja, da delež samozaloženih knjig sam po sebi očitno ne more pomeniti, da kandidat z objavami „redkeje prodre v nacionalne ali referenčne strokovne revije“. Kajti pri odločanju o nazivu muzejskega svetnika ne gre za odločanje o univerzitetnem habilitacijskem nazivu, kjer vrsta založbe nedvomno kaže na dejavnik vpliva; poleg tega so nacionalne in referenčne objave lahko tudi v knjigah, ne samo v revijah, pri čemer je pri samozaložbah bistven podatek o recenzijah; po drugi strani pa, če ima kandidat v svoji bibliografiji izvirne znanstvene članke in pregledne znanstvene članke, jih mora tožena stranka ovrednotiti kot pomembne, saj so izvirna in pregledna znanstvena dela najpomembnejša glede na to, da Pravilnik govori o „vrhunskih“ dosežkih, znotraj tega pa se njihov pomen razlikuje glede na sistematizacijo revije v ustrezne indekse in njihov morebitni dejavnik vpliva, če ga taka revija ima; tožena stranka bo morala v ponovnem postopku upoštevati tudi področje dela tožnika, ki je vezano na določeno tematiko in geografsko področje, zato je tudi očitno nerazumna utemeljitev, da je tožena stranka upoštevala samo objave v Delu in Etnologu, ne pa tudi v drugih revijah in časopisih, ki jih v tožbi omenja tožnik. Nadalje tožena stranka ne more pavšalno postaviti, da so določene objave in dela neodmevna, če za to ne navede razumnih obrazložitev; glede „mentorstva“ pa sodišče pripominja, da gre očitno za kriterij znotraj pogoja strokovne kompetentnosti iz 4. odstavka 103. člena ZVKD-1, ki pa ni edini kriterij za ugotavljanje elementa „izpopolnjevanja“, ampak je postavljen skupaj s kriterijem „izobraževanja“ . Še posebej, če kandidat iz objektivnih razlogov, na katere ni imel nobenega vpliva, ni mogel v daljšem časovnem obdobju izvajati mentorstva, ker ni bilo kandidatov, mora organ nujno upoštevati ostale izobraževalne aktivnosti kandidata (v skladu z opombo 8 iz Priloge k Pravilniku) in da je tožnik izobraževalno dejavnost opravljal v relevantnem obdobju uveljavlja in utemeljuje v tožbi.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in odločbo odpravilo, ker je organ kršil določbo 2., 3. in 5. točke 214. člena ZUP v zvezi z 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP (3. odstavek 27. člena ZUS-1) ter 1. odstavek 9. člena ZUP, 1. odstavek 138. člena ZUP v zvezi z 3. točko 2. odstavka 237. člena ZUP in je zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30-ih dneh od prejema sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča, ki zadeva vodenje postopka in materialno pravo (4. odstavek 64. člena ZUS-1).