Jedro

Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je dobila tožnica redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato, ker je uživala B.B. posebno varstvo pred odpovedjo po 115. členu ZDR-1. Okoliščina, ki jo je tožena stranka štela za odločilno, da tožnici poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je bila v tem, da je druga delavka, ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "koordinator izobraževanja", spadala v zaščiteno kategorijo delavcev. Ta okoliščina pa v konkretnem primeru ni relevantna, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je namesto B.B. delo na delovnem mestu "koordinator izobraževanja" opravljala druga delavka, A.A., ki je B.B. nadomeščala, zato ker je slednja nastopila porodniški dopust. Glede na to tudi po zaključku pritožbenega sodišča porodniški dopust B.B. ni mogel biti utemeljen razlog za to, da je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A.A. ni imela statusa zaščitene delavke). Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je imela A.A. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ne more predstavljati utemeljenega razloga za ugotovitev, da je prenehala potreba po delu tožnice iz njene pogodbe o zaposlitvi (in ne potreba po delu A.A.).Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeči stranki podala tožena stranka dne 20. 4. 2015. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici priznati neprekinjeno delovno dobo z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2011 in aneksih k tej pogodbi, za čas od 26. 5. 2015 do 9. 2. 2016. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici od 26. 5. 2015 do 9. 2. 2016 obračunati mesečno bruto plačo v znesku 1.872,41 EUR, pri čemer je dolžna za obdobje od 26. 5. 2015 do 30. 11. 2015 od mesečne bruto plače odšteti mesečne bruto zneske denarnega nadomestila, ki ga je tožeča stranka prejela za primer brezposelnosti, od tožeči stranki pripadajočih mesečnih bruto zneskov plače odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati bonus za poslovno uspešnost za leto 2015 v višini 678,28 EUR bruto in bonus za poslovno uspešnost za leto 2016 v višini 119,73 EUR bruto, od teh zneskov odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati neto zneske bonusa v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2016 v višini 89,72 EUR bruto, in ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati ustrezen neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila. V VI. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v višini 5.617,23 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V VII. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je specificirano zavrnilo preostali del tožničinega tožbenega zahtevka, v VIII. točki izreka pa je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici, v 8 dneh od vročitve sodbe, povrniti stroške postopka v znesku 1.264,02 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Z dopolnilnim sklepom je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici v 8 dneh od vročitve sklepa povrniti stroške postopka v znesku 214,20 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožnici naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka dokazati, zakaj je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prav tožnici, saj je šlo za t. i. individualno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka ni bila dolžna upoštevati posebnih kriterijev pri izbiri. Dejansko delo tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi je postalo nepotrebno, izbira delavca, kateremu delodajalec poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni stvar sodne presoje. Ta izbira je bila v izključni pristojnosti tožene stranke. Poslovni razlog v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil dovolj obrazložen. Druga delavka ni dobila redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato, ker je bila na porodniškem dopustu. V pritožbi se sklicuje tudi na sodne odločbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 753/2006, Pdp 913/2005 in Pdp 933/2015. Nadalje navaja, da je podano tudi nasprotje med izrekom sodbe in razlogi sodbe glede vprašanja zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodba pa tudi sicer nasprotuje sami sebi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka vlaga tudi pritožbo zoper dopolnilni sklep in sicer iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da pri izdaji tega sklepa ni šlo za situacijo iz četrtega odstavka 163. člena ZPP, zato je odločitev sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo o stroških odločiti v sodbi in ne s posebnim sklepom. Ker sodba prvostopenjskega sodišča z dne 24. 4. 2018 še ni pravnomočna, je sodišče prve stopnje o zahtevi za povrnitev stroškov preuranjeno odločilo, s tem pa je kršilo 154. člen ZPP in 41. člen ZDSS-1. 4. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke v zvezi z izpodbijanim delom sodbe, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi zoper sodbo

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnice enkrat že odločilo in ga s sodbo opr. št. I Pd 591/2015 z dne 11. 5. 2016 v celoti zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Zoper to odločitev (razen zoper njen del, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se je pritožila tožnica. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 604/2016 z dne 1. 12. 2016 njeno pritožbo zavrnilo, potrdilo izpodbijani del sodbe in odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Zoper to sodbo pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 68/2017 z dne 5. 9. 2017 ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki se je odrazila v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju (drugi odstavek 380. člena ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku razčistilo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo Vrhovno sodišče RS v svojem razveljavitvenem sklepu, na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in utemeljeno delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni storilo niti bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka izrecno uveljavlja v pritožbi, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

9. Glede na to, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita zato, ker tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba po tožničinem delu iz njene pogodbe o zaposlitvi, oziroma ker tožena stranka ni uspela dokazati, zakaj je podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prav tožnici, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi imela razlogov o tem odločilnem dejstvu, oziroma ker naj bi bili razlogi glede tega dejstva med seboj v nasprotju.

10. Prvi odstavek 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) določa, da je v primeru, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, dokazno breme na njegovi strani. Na toženi stranki je torej bilo, da dokaže, da je prenehala potreba po delu tožnice iz njene pogodbe o zaposlitvi in da je iz tega razloga tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu "koordinator izobraževanja". Na tem delovnem mestu je bila v spornem obdobju zaposlena še ena delavka, in sicer A.A., ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. A.A. je imela pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenjeno zaradi nadomeščanja B.B. (ki je prav tako opravljala delo koordinatorja izobraževanja), ki je odšla na porodniški dopust. V letu 2015 je tožena stranka sprejela sklep o ukinitvi enega delovnega mesta "koordinator izobraževanja" (sklep z dne 20. 4. 2015 - B 3), čeprav je šlo dejansko za odločitev tožene stranke o zmanjšanju števila zaposlenih delavcev na tem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je namreč v postopku ugotovilo, da je prišlo do ukinitve tega delovnega mesta v celoti šele v letu 2017, tožena stranka pa je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že 20. 4. 2015 (A 2).

11. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je dobila tožnica redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato, ker je uživala B.B. posebno varstvo pred odpovedjo po 115. členu ZDR-1. Okoliščina, ki jo je tožena stranka štela za odločilno, da tožnici poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je bila v tem, da je druga delavka, ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "koordinator izobraževanja", spadala v zaščiteno kategorijo delavcev. Ta okoliščina pa v konkretnem primeru ni relevantna, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je namesto B.B. delo na delovnem mestu "koordinator izobraževanja" opravljala druga delavka, A.A., ki je B.B. nadomeščala, zato ker je slednja nastopila porodniški dopust. Glede na to tudi po zaključku pritožbenega sodišča porodniški dopust B.B. ni mogel biti utemeljen razlog za to, da je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A.A. ni imela statusa zaščitene delavke). Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je imela A.A. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ne more predstavljati utemeljenega razloga za ugotovitev, da je prenehala potreba po delu tožnice iz njene pogodbe o zaposlitvi (in ne potreba po delu A.A.). Ker torej po pravilni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena iz prvega odstavka 84. člena ZDR-1, je v nadaljevanju pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita. Ker tožena stranka torej ni dokazala, da je prenehala potreba po tožničinem delu iz njene pogodbe o zaposlitvi, niso bistvene njene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izbiro delavca, kateremu delovno razmerje zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preneha.

K pritožbi zoper sklep

12. Sodišče prve stopnje je v postopku izdalo tudi dopolnilni sklep, s katerim je odločilo o stroških postopka v zvezi s pritožbo tožnice z dne 30. 5. 2016. Ker je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo ob sklicevanju na 325. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka pri izdaji citiranega sklepa, ker naj bi bil ta izdan v nasprotju s četrtim odstavkom 163. člena ZPP. Glede na to, da se izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o pritožbenih stroških nanaša na pritožbo, ki jo je tožnica vložila zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 591/2015 z dne 11. 5. 2016, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje o teh pritožbenih stroških sploh ni smelo odločiti, ker sodba prvostopenjskega sodišča z dne 24. 4. 2018 še ni pravnomočna. Sodišče prve stopnje odloči o določno priglašenih stroških postopka, ki so strankama nastali do končne odločbe (praviloma), s končno odločbo. Ker so stroški pritožbe tožnice, ki jo je ta vložila zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 591/2015 z dne 11. 5. 2016 (ki je bila sicer v revizijskem postopku razveljavljena), nastali pred izdajo končne odločbe, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa, sodišče prve stopnje o zgoraj omenjenih pritožbenih stroških ni odločilo preuranjeno, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka.

13. Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi tožene stranke zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnice pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP).