Jedro

S predlagano začasno odredbo, po kateri je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje in jo prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, je dejansko izčrpan tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo. Izdaja predlagane začasne odredbe bi tako pomenila prejudiciranje odločitve o glavni stvari, o kateri pa je vendarle potrebno odločiti na podlagi izvedenega kontradiktornega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo sklep opr. št. I Pd 913/2012 z dne 10. 7. 2012, s katerim je toženi stranki naložilo, da tožnico prijavi v vsa obvezna socialna zavarovanja, vključno od 7. 6. 2012 do dne, ko se bo tožnica vrnila na delo oziroma bi se morala vrniti na delo, vendar najdlje do 13. 11. 2012, zavrnilo pa je, kar je tožnica zahtevala več (točka I izreka). Zavrnilo je tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki naložilo, da tožnici vzpostavi delovno razmerje in jo prijavi v vsa obvezna socialna zavarovanja od vključno 7. 6. 2012 pa do dne, ko se bo tožnica vrnila na delo oziroma bi se morala vrniti na delo, vendar najdlje do 13. 11. 2012, pri čemer bi se toženi stranki izrekla denarna kazen v višini 15.000,00 EUR za primer, če v danem roku ne bi izpolnila obveznosti, pri čemer bi sodišče po uradni dolžnosti opravilo izvršbo in hkrati izdalo nov sklep, s katerim bi toženi stranki določilo nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo denarno kazen, višjo kot s prejšnjim sklepom (točka II izreka). Sodišče prve stopnje je sklenilo, da bo o stroških postopka odločilo s končno odločbo (točka III izreka).

Zoper takšen sklep se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker ji sodišče prve stopnje ni omogočilo, da bi se izrekla o navedbah tožene stranke iz ugovora zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bilo delno ugodeno predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi istih dokazov enkrat štelo, da je izkazana verjetnost obstoja terjatve, nato pa, da ni izkazana. Potrdilo osebnega zdravnika o upravičeni zadržanosti od dela je javna listina, za katero velja, da dokazuje resničnost tistega, ker se na njej potrjuje ali določa. S potrdilom osebne zdravnice je tako dokazano, da je bila tožnica tudi v obdobju od 6. 6. 2012 do vključno 9. 6. 2012 začasno nezmožna za delo. V skladu s 4. odstavkom 227. člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena, vendar kaj takšnega v tem postopku ni bilo ugotovljeno in sodišče prve stopnje v tej smeri tudi ni izvajalo nobenih dokazov. Zaradi navedenega sodišča prve stopnje ni imelo nikakršne podlage, da samovoljno zaključi, da obstaja precejšnja verjetnost, da je potrdilo osebne zdravnice zmotno oziroma nezakonito. Sicer pa je tudi imenovani zdravnik očitno štel, da ugotavljanje začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni v času od 6. 6. 2012 do 9. 6. 2012 sodi v pristojnost osebnega zdravnika, saj je z odločbo z dne 6. 6. 2012 tožnici odobril začasno zadržanost od dela, za čas od 10. 6. 2012 do 3. 7. 2012. Iz obrazložitve te odločbe je tudi razvidno, da je prvi dan zadržanost od dela 11. 5. 2012, kar pomeni, da ni prišlo do prekinitve bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje se sklicuje tudi na 224. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, (Ur. l. RS, št. 79/1994 s spremembami - nadaljevanju Pravila) pri tem pa je spregledalo, da je osebni zdravnik pristojen za odobritev bolniškega staleža zaradi druge bolezni, kar se je zgodilo tudi v tem primeru, saj se je pri tožnici med začasno nezmožnostjo za delo pojavila še druga diagnoza. Tožnica je pritožbi priložila odločbo imenovanega zdravnika z dne 10. 7. 2012 s katero je bila ugotovljena začasna nezmožnost tožnice za delo za čas od 4. 7. 2012 do 6. 7. 2012. Te odločbe tožnica ni mogla prej predložiti, saj jo je prejela šele 11. 7. 2012. Iz obrazložitve izhaja, da je bil stalež neprekinjen od 11. 5. 2012 do 6. 7. 2012. Z navedbo, da je bil bolniški stalež prekinjen od 6. 6. 2012 do 9. 6. 2012 se je sodišče prve stopnje dejansko že opredelilo tudi o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kar pa je nezakonito. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na pravilno uporabi materialnega prava.

Zgolj zato, ker je sodišče izpodbijani sklep izdalo, še preden je potekel rok, ki ga je določilo tožnici za odgovor na ugovor, ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Upoštevati je namreč potrebno, da mora sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) o predlogu stranke za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh. Navedeno pomeni, da se pred odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe praviloma ne more izvajati popoln kontradiktorni postopek, saj to onemogoča navedeni kratki rok za izdajo začasne odredbe. Odločitev o začasni odredbi ni odločitev o glavni stvari, temveč gre za odločitev o enem od tako imenovanih incidenčnih vprašanj, ki so našteta v 270. členu ZPP, o katerih predsednik senata odloča med pripravami za glavno obravnavo.

Pritožba sicer utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje o obstoju precejšnje verjetnosti nezakonitosti potrdilo osebne zdravnice o upravičenosti zadržanosti od dela z dne 2. 7. 2012. Tožnica utemeljeno opozarja, da ima to potrdilo značaj javne listine. Tožena stranka bi morala v skladu s 1. odstavkom 234. člena Pravil v roku 3 delovnih dni od dne, ko je bila seznanjena z oceno osebne zdravnice glede tožničine začasne zadržanosti od dela, zahtevati presojo s strani imenovanega zdravnika. Tožena stranka ne zatrjuje, da bi zahtevala takšno presojo ugotovitve osebne zdravnice z dne 2. 7. 2012, kar pomeni, da je odločba osebne zdravnice postala pravnomočna in dokončna, ne glede na to, če je bila morda izdana v nasprotju s pristojnostmi osebnega zdravnika iz 232. člena Pravil (ugotovitev zadržanosti za nazaj) oziroma 244. člena Pravil (ugotovitev začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni, za katero je imenovani zdravnik ugotovil, da ni več utemeljena). Res je sicer, da takrat, ko je tožena stranka prejela navedeni potrdili osebne zdravnice (dne 2. 7. 2012, kakor je razvidno iz priloge B11), tožnica ni bila več prijavljena v zdravstveno zavarovanje, saj ji je delovno razmerje prenehalo 6. 6. 2012. Vendar bi morala tožena stranka kljub temu ugovarjati zoper odločitev osebne zdravnice in ne zadošča, da šele v sodnem sporu uveljavlja nezakonitost izdanih potrdil o upravičeni zadržanosti od dela.

Navedeno pomeni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, vsaj v delu, ki se nanaša na čas, za katerega je tožnici bil odobren bolniški stalež. Vendar pa je izpodbijani sklep kljub temu pravilen, saj je preostali del predloga za izdajo začasne odredbe (tožnica se ni pritožila zoper zavrnilni del sklepa sodišča prve stopnje z dne 10. 7. 2012) potrebno zavrniti zaradi tega, ker se predlagana začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom. S predlagano začasno odredbo, po kateri je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje in jo prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja za čas od 7. 6. 2012 pa do dne, ko se bo tožnica vrnila na delo oziroma bi se morala vrniti na delo, vendar najdalj do 13. 11. 2012, je dejansko izčrpan tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju od vključno 7. 6. 2012 dalje do dne, ko se bo vrnila na delo oziroma bi se morala vrniti na delo. Izdaja predlagane začasne odredbe bi tako pomenila prejudiciranje odločitve o glavni stvari, o kateri pa je vendarle potrebno odločiti na podlagi izvedenega kontradiktornega postopka. Izdaja začasne odredbe, ki je po vsebini enaka tožbenemu zahtevku, bi dejansko pomenila, da je sodišče o tožbenem zahtevku odločilo brez izvedbe kontradiktornega postopka, kar bi pomenilo zanikanje pravice tožene stranke do sodelovanja v postopku in tudi zanikanje njene pravice do enakega varstva pravic v smislu določbe 22. člena Ustave RS.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 265. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.