Jedro

Neposredni namen zagotavljanja proračunskih sredstev, posledično pa tudi njihovega razdeljevanja, je sofinanciranje dejavnosti same po sebi, torej izdajanje omenjene periodike, ne pa financiranje subjektov, ki se z njo ukvarjajo, ki bi to pomoč eventualno potrebovali zaradi slabšega položaja v pogojih tržnega delovanja, kot meni tožena stranka. Po mnenju sodišča tožena stranka s tem, ko je določila pogoj glede statusa subjektov, za to ni imela zakonskega pooblastila, zato je neutemeljeno izključila tožnico kot gospodarsko družbo ter gre posledično za kršitev 14. člena Ustave RS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za šolstvo in šport št. 6131-1/2011/7-39 z dne 5. 5. 2011 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za šolstvo zavrnilo vlogo tožnice za sofinanciranje publikacije ... v okviru otroške, mladinske in strokovne periodike iz razloga, ker tožnik kot pridobitna organizacija ne izpolnjuje pogoja, navedenega v Javnem razpisu za sofinanciranje otroške, mladinske in strokovne periodike v Republiki Sloveniji v letu 2011 (Uradni list RS št. 10/11, v nadaljevanju Javni razpis), da se nanj lahko prijavijo le nepridobitne organizacije na področju vzgoje in izobraževanja, ki izdajajo periodične publikacije.

2. Tožnica je vložila tožbo, ker se z odločitvijo ne strinja. Toženi stranki očita nepravilno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Javni razpis je nezakonit. 81. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI), Zakon o izvrševanju proračuna RS za leti 2010 in 2011 ter Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije, toženi stranki ne dajejo pravne podlage za arbitrarno omejevanje kroga možnih prejemnikov proračunskih sredstev. Tožena stranka nima pravne podlage za omejevanje subjektov, ki so jim sredstva sofinanciranja namenjena. Odločitev ni ustrezno obrazložena. Očita kršitev načela zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 14. členu in 22. člena Ustave RS. Toženi stranki očita različno uporabo 81. člena ZOFVI, saj je na javnem razpisu v letu 2009 odobrila sredstva za sofinanciranje periodičnih publikacij, med drugim tudi za revijo ..., za leti 2010 in 2011 pa ne. Pojasnjuje višino škode, ki jo je tožnica utrpela. V pripravljalnih vlogah očita toženi stranki, da ni podala argumentiranega odgovora. Dejstvo, da je sredstev za sofinanciranje revij manj, ni razlog za izključitev nekaterih izdajateljev publikacij iz kroga možnih udeležencev. Pavšalne navedbe toženke, da naj bi okoliščine gospodarske krize slabile delovanje neprofitnih organizacij, niso utemeljene. Pravna podlaga Javnega razpisa ni namenjena sofinanciranju delovanja neprofitnih organizacij na področju vzgoje in izobraževanja, temveč subvencioniranje mladinske in strokovne periodike. Katera revija bo deležna subvencioniranja mora biti odvisno od izpolnjevanja vsebinskih kriterijev. Med merili za izbor prejemnikov sofinanciranja ni merila, ki bi bilo namenjeno pluralizaciji tovrstnih publikacij. Navaja sodbe Upravnega sodišča RS. Sodišču predlaga, da ugotovi nezakonitost Javnega razpisa, odpravi izpodbijani sklep ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek oz. podrejeno, da odpravi izpodbijani sklep in toženi stranki naloži plačilo škode v višini 1.581,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da dejavnost vzgoje in izobraževanja ni podporna dejavnost gospodarskim subjektom na trgu, ampak je država dolžna zagotoviti sredstva za mladinsko periodiko, medtem ko je določitev kriterijev in meril, po katerih bo sofinancirala za dejavnost vzgoje in izobraževanja najustreznejšo periodiko, v njeni pristojnosti. Tako je pri izključitvi gospodarskih družb sledila razumnemu razlogu, ki izhaja iz narave stvari. Neprofitne organizacije imajo namreč manj sredstev in manjše možnosti reklamiranja, zato so njihove tovrstne publikacije vezane na manjšo naklado, kar pomeni večje stroške in s tem povezano višjo ceno posameznega izvoda publikacije. Posamezni subjekti so zaradi različnih zakonskih določb, ki urejajo njihov pravni status in položaj na trgu, v bistveno različnih položajih. Poudarja, da iz 2. člena ZOFVI in iz namena sofinanciranja mladinskega periodičnega tiska izhaja njena obveznost, da sofinancira izdajanje periodičnih publikacij, ne pa da pomaga pri pridobivanju dobička na trgu, kar je osnovna logika gospodarskih družb. Dolžnost sofinanciranja dejavnosti zato ne pomeni, da mora sofinancirati tožničino založniško dejavnost, ki kot gospodarski subjekt lahko ta sredstva porabi povsem nenamensko. Poleg tega lahko negospodarski subjekti presežek prihodkov nad odhodki porabijo le za opravljanje in razvoj dejavnosti, ne pa za izplačevanje lastniku kapitala. Odškodninski zahtevek je nesklepčen, niso izkazani elementi odškodninske odgovornosti. V pripravljalnih vlogah navaja, da je namen tožene stranke zagotoviti pluralnost kakovostne mladinske periodike. Ker je namen gospodarskih družb ustvarjanje dobička, namen negospodarskih organizacij pa razvoj dejavnosti, meni, da je njena odločitev pravilna. Tožnici očita, da napačno razlaga 81. člen ZOFVI, katerega smisel ni ozko sofinanciranje izdajanja kvalitetne periodike, temveč splošna in dolgoročna skrb za kvaliteto mladinske in strokovne periodike. Sodišču predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

4. Tožba je utemeljena.

5. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, v okviru katerega odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, je možno le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker tožnica v tem upravnem sporu izpodbija dokončni upravni akt, ne gre za situacijo iz 4. člena ZUS-1, zato sodišče tožničin predlog za ugotovitev nezakonitosti Javnega razpisa presoja v okviru odločanja o nezakonitosti izpodbijanja upravnega upravnega akta. Objava Javnega razpisa je v obravnavanem primeru le eno od dejanj, s katerim se je ta postopek začel in ki se je za tožnico končal z izdajo izpodbijanega sklepa. Zato sodišče v tem primeru odloča o (ne)zakonitosti Javnega razpisa le v povezavi z odločanjem o (ne)zakonitostjo izpodbijanega upravnega akta in ne kot o samostojnem zahtevku.

6. V zadevi je sporno ali je ima tožena stranka pooblastilo za določitev omejitve kroga sodelujočih subjektov na Javnem razpisu zgolj na nepridobitne organizacije. Kot pogoj iz 3.1. točke obravnavanega Javnega razpisa namreč izhaja omejitev, da se lahko prijavijo na Javni razpis (le) nepridobitne organizacije na področju vzgoje in izobraževanja, ki izdajajo periodične publikacije in izpolnjujejo še nadaljnje pogoje, kot so navedeni. Javni razpis je objavljen zaradi sofinanciranja otroške, mladinske in strokovne periodike v Republiki Sloveniji v letu 2011 na pravni podlagi 81. člena ZOFVI, Proračuna Republike Slovenije za leto 2011, Zakona o izvrševanju proračuna RS za leti 2010 in 2011 ter Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije. ZOFVI v prvem odstavku 1. člena določa pogoje za opravljanje ter način upravljanja in financiranja vzgoje in izobraževanja na področjih, ki jih našteva. Za dejavnosti in naloge, ki so potrebne za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, se zagotavljajo sredstva iz državnega proračuna, med drugim sredstva za mladinsko in za strokovno periodiko ter za subvencioniranje cene strokovne literature (sedmi odstavek 81. člena ZOFVI). Iz navedenih določb izhaja, da so proračunska sredstva, ki so dodeljena dejavnosti vzgoje in izobraževanja, namenjena tudi sofinanciranju dejavnosti in nalog, potrebnih za opravljanje osnovne dejavnosti – dejavnosti vzgoje in izobraževanja. V obravnavanem primeru so se torej na Javnem razpisu razdelila proračunska sredstva, namenjena mladinski in strokovni periodiki, ki je potrebna za izvajanje vzgoje in izobraževanja.

7. Neposredni namen zagotavljanja proračunskih sredstev, posledično pa tudi njihovega razdeljevanja, je torej sofinanciranje dejavnosti same po sebi, torej izdajanje omenjene periodike, ne pa financiranje subjektov, ki se z njo ukvarjajo, ki bi to pomoč eventualno potrebovali zaradi slabšega položaja v pogojih tržnega delovanja, kot meni tožena stranka. Po mnenju sodišča tožena stranka s tem, ko je določila pogoj glede statusa subjektov, za to ni imela zakonskega pooblastila, zato je neutemeljeno izključila tožnico kot gospodarsko družbo ter gre tudi za kršitev 14. člena Ustave RS, kot navaja tožnica. Za takšno postopanje ni podlage niti v 2. členu ZOFVI, ki z naštevanjem ciljev sistema vzgoje in izobraževanja, ne daje pooblastila za omejevanje kroga izdajateljev publikacij, ki jih tožena stranka sofinancira iz sredstev državnega proračuna. Predmet obravnavanega Javnega razpisa je sofinanciranje otroške, mladinske in strokovne periodike, ne pa financiranje delovanja nepridobitnih organizacij na področju vzgoje in izobraževanja, ki so v pogojih delovanja na trgu in glede na trenutne gospodarske razmere v slabšem položaju od gospodarskih subjektov. Po mnenju sodišča zato tožena stranka ni imela pravno utemeljenega razloga za različno obravnavanje izdajateljev revij glede na njihov pravni status. Iz določb ZOFVI tudi ne izhaja podlaga za zagotavljanje pluralizacije publikacij te vrste, za kar si sicer prizadeva tožena stranka, kar pa ne pomeni, da tožena stranka tega cilja ne bi mogla izvesti, kolikor bi za to obstojala ustrezna pravna podlaga.

8. Po povedanem je tožena stranka v postopku Javnega razpisa napačno uporabila določbe ZOFVI, zaradi česar je nezakonit tudi izpodbijani sklep. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala, ob upoštevanju 3. in 4. odstavka istega člena ZUS-1, ponovno odločiti o tožničini vlogi brez upoštevanja pogoja iz 3.1. točke Javnega razpisa. Sodišče pa ni našlo kršitev 22. člena Ustave RS, kot navaja tožena stranka.

9. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnica je po prvem odstavku 3. člena Pravilnika, ki ureja višino povračila stroškov postopka v primeru, kadar je zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, upravičena do povračila stroškov v višini 80,00 EUR.