Jedro

Obstoj ovir za vračanje nepremičnin v naravi po 19. členu ZDen se presoja praviloma po stanju v času vračanja nepremičnin, razen če bi se izkazalo, da gre za nedovoljeno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 4.9.2003, s katero je odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana, z dne 17.2.2003 in ji zadevo vrnila v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je upravna enota zavrnila zahtevo za denacionalizacijo stanovanjske hiše stoječe na parceli št. 10 - hiša in dvorišče ter parc. št. 25 - vrt, vse k.o. ..., ker se v hiši opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja (vrtca) in je podana ovira iz 1. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi svoje odločbe. Sodišče prve stopnje se strinja, da prvostopenjskemu organu ni mogoče očitati kršitev pravil postopka, če je na podlagi drugačne materialnopravne presoje zadeve odločil drugače, kot je to izhajalo iz poročila o dejanskem in pravnem stanju zadeve, ki je bilo vročeno strankam zaradi pripomb, saj predloge in pripombe za spremembo poročila lahko organ upošteva tudi neposredno v odločbi. Neizdaja spremenjenega poročila bi le tedaj pomenila kršitev pravil postopka, če bi organ po dopolnjevanju ugotovitvenega postopka pred odločitvijo v zadevi na drug način ne dal strankam možnosti, da se izjavijo o rezultatih ugotovitvenega postopka. Z izdajo poročila se namreč v denacionalizacijskem postopku zagotavlja strankam pravica po temeljnem načelu o zaslišanju strank (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP 1986), za kršitev tega načela pa gre le tedaj, če stranki ni dana možnost izjave o relevantnih dejstvih in okoliščinah pred odločitvijo o zadevi. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, pa je prvostopenjski organ tožnika z dopisom 9.1.2003 seznanil z dejanskim in pravnim stanjem zadeve ter nameravano odločitvijo in sta tožnika tako tudi imela možnost vlaganja pripomb ter sta 29.1.2003 na prvostopenjski organ tudi podala pripravljalno vlogo, iz katere pa izhaja, da želita doseči vrnitev nepremičnine v naravi, ne izpodbijata pa ugotovitev in zaključkov prvostopenjskega organa. Sodišče prve stopnje tako kot tožena stranka meni, da so v postopku bile ovire v smislu 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen izkazane in da je prvostopenjski organ v tej smeri svojo odločitev izčrpno obrazložil, pa tudi, da tožnika z nasprotnimi dokazi in zatrjevanji zaključka o obstoju ovir nista uspela izpodbiti. Ne iz izpodbijane odločbe ne iz odločbe prvostopenjskega organa ne izhaja, da bi bil zapisnik iz leta 1999, ki ga je v spis predložila ravnateljica vrtca, ključni razlog za ugotovitev obstoja ovire, poleg tega je pravno nerelevantno, ali je bil zapisnik vložen po roku za pripombe, kajti vložen je bil še v teku ugotovitvenega postopka na ustni obravnavi 10.12.2002. Sicer pa se obstoj ovir za vračanje nepremičnin v naravi presoja praviloma po stanju v času vračanja nepremičnin, razen če bi izkazano šlo za nedovoljena razpolaganja v smislu 88. člena ZDen. Sicer pa bosta tožnika v ponovnem postopku, v katerega se zadeva vrača, če bosta pridobila in predložila dodatne dokaze, lahko izpodbijala zaključek prvostopenjskega organa o obstoju ovir za vrnitev sporne nepremičnine v naravi. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagata, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu organu, da opravi nov postopek, o stroških te pritožbe pa odloči kot o nadaljnjih stroških postopka. V pritožbi navajata, da nova dejstva in nove dokaze stranke lahko navajajo, če izkažejo, da jih tekom postopka niso mogle. Ker pa ZDen vse pogoje za ovire časovno omeji v čas nastopa veljavnosti ZDen, mora stranka izkazati obstoj novega dejstva ali novega dokaza že v času nastopa veljavnosti ZDen in utemeljiti, zakaj ga do zaključitve ugotovitvenega postopka ni uveljavila, če tega dejstva oziroma dokaza niti ni navajala. V primeru naknadne dopolnitve ugotovitvenega postopka je potrebno izdelati novo poročilo in ga poslati strankam, da lahko podajo pripombe. Tožnika se sklicujeta na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 256/99 in navajata, da do konca ugotovitvenega postopka zavezanec ni ponudil nobenega dokaza za obstoj zakonskih ovir. Po končanem ugotovitvenem postopku pa naj bi s pripombami na poročilo komisije dosegel, da se ugotovitveni postopek nadaljuje. Prvostopenjska odločba ni bila izdana na podlagi poročila pristojne komisije o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Zaradi kršitve določb 54., 55 in 65. člena ZDen in 26. člena Navodil za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo ter določb ZUP uveljavljata kršitev pravil postopka. Čeprav prvostopenjski organ in tožena stranka v nasprotju s poročilom komisije zatrjujeta, da je zavezanka dokazala obstoj ovir, pritožba zatrjuje, da obstoj ovir ni kumulativno dokazan. Če je upravni organ zavzel stališče, da je dejavnost, ki se opravlja v nepremičnini zavezanke, šteti za javno službo, bi moral dejavnost oziroma okoliščine, pomembne za presojo nadaljnjega pogoja za obstoj ovire iz navedene zakonske določbe, ugotavljati v dokaznem postopku. Dejavnost vzgojno varstvenega zavoda se sicer izvaja v stanovanjski hiši. Vendar do danes v upravnem postopku niso bili predloženi dokazi, ki bi izkazovali, da ta objekt izpolnjuje poslovno tehnične pogoje za opravljanje te dejavnosti. Zavezanka je v postopku ponudila dva dokaza: urbanistično informacijo o možnih posegih v prostor, iz katere izhaja, da akt ne predvideva gradnje objekta za otroški vrtec in odgovor nepremičninske firme, da na trgu ni na voljo ustrezne nepremičnine. S tem naj bi bilo dokazano, da nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke, ki ji je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, da je treba o zadevi denacionalizacije, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, odločiti v ponovnem postopku. Ker se zadeva vrača v ponovni postopek, pa za odločitev o zadevi niso pravno pomembni ugovori, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve pravil postopka. Obstoj ovir za vračanje nepremičnin v naravi po 19. členu ZDen se presoja praviloma po stanju v času vračanja nepremičnin, razen če bi se izkazalo, da gre za nedovoljeno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Glede ugovorov, ki se nanašajo na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, pa pritožbeno sodišče poudarja, da upravni organ ni vezan na predloge strank (3. odstavek 65. člena ZDen).

Pritožbeno sodišče pa opozarja, da bo v ponovnem postopku upravni organ moral opraviti strokovno presojo nesorazmernosti stroškov za nadomestno nepremičnino. Kot izhaja iz predloženih spisov, je upravni organ sledil le podatkom, ki jih je predložil zavezanec, strokovna presoja nadomestnih stroškov, ki so eden izmed kumulativno določenih pogojev iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, pa ni bila opravljena. Le po pravilni in popolni presoji vseh pogojev iz citirane zakonske določbe, bo mogoče ugotoviti, ali spornega objekta ni mogoče vrniti v naravi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba tožeče stranke vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.

Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev o stroških postopka na del besedila 3. odstavka 23. člena ZUS, ki ga je Ustavno sodišče s svojo odločbo, št. U-1-68/04 z dne 6.4.2006, razveljavilo. Ker pa tožnika s tožbo nista uspela, bi bila glede na določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki bi jih sodišče prve stopnje moralo uporabiti, odločitev o stroških enaka.

Ker je bila pritožba tožnikov zavrnjena, tožnika nosita sama svoje stroške postopka (165. člen in 154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).