Jedro

Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je toženka avtorica žaljivih zapisov, na njej pa je dokazno breme, je njen zahtevek neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 8.763,14 EUR (prej 2.100.000,00 SIT) odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.544,59 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Pritožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navaja, da sodišče v nasprotju z določilom 8. člena ZPP zaslišanim pričam ni poklonilo vere. Sodišče prve stopnje ne pojasni, na čem utemeljuje svoje prepričanje, da naj bi bili odnosi med toženko in zaslišanimi pričami konfliktni. Protispisno je stališče, da ni mogoče izključiti zavestnega prirejanja podatkov s strani nasprotnikov toženke z namenom povzročiti ji škodo. Sodišče prve stopnje bi moralo prebrati sporne zapise in izpiske iz foruma, v katerih nastopa oseba s psevdonimom "V.", ter tudi zapisnike iz kazenske zadeve I K 267/98. S primerjavo zapisov bi sodišče ugotovilo, da je oseba pod psevdonimom "V." dejansko toženka. Vsebinske povezave med posameznimi zapisi, listinski dokazi iz kazenskega spisa, izpoved prič in ugotovitev izvedenca U. lahko vodijo edino do zaključka, da je avtorica spornih zapisov na spletnih straneh revije M. P. toženka. Sodišče svojo odločitev v zvezi z neobstojem pasivne legitimacije v veliki meri utemeljuje na dejstvu, da so bile v spornih objavah navedene informacije, ki niso bile interne narave in niso bile znane le toženki. Glede na dejstvo, da je toženka zatrjevala, da interneta sploh ni uporabljala, je tožnica predlagala tudi zaslišanje priče A. Š., ki je sodišče v postopku ni zaslišalo. V kolikor je sodišče zavzelo stališče, da ni z dovolj visoko stopnjo prepričanja mogoče ugotoviti, da je avtor spornih prispevkov prav toženka, bi moralo izvesti tudi druge predlagane dokaze v zvezi s tem spornim dejstvom. Toženka je posredno tudi sama priznala zapise na spletnem forumu, ko je navajala, da je potrebno zahtevati konkretne podatke o forumu in vpogled oziroma izpis baze podatkov s sporočili tožene stranke. S tem je toženka demantirala navedbe, da interneta ni uporabljala. Nepravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil prispevek spornih internetnih zapisov k prizadetosti tožničine časti le 10%. Sodišče sploh ni presojalo, v kakšnem obsegu je bila prizadeta tožničina osebnostna pravica, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je v tem delu brez razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 8. členom ZPP sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zaslišane priče P. Š., A. S. in M. D. so izpovedale, da so prepričane, da se pod psevdonimom "V" skriva toženka. Ker so izpovedbe prič v konkretnem primeru dokazi posredne narave, z njimi ni mogoče neposredno ugotoviti, ali je pod omenjenim psevdonimom dejansko nastopala toženka. Tako se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče v nasprotju z določilom 8. člena ZPP zaslišanim pričam ni poklonilo vere. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da na podlagi izpovedb prič ni mogoče zaključiti, da je avtor spornih zapisov na spletnih straneh prav toženka. Z namenom ugotovitve avtorstva spornih zapisov je tako pravilno ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke s postavitvijo izvedenca računalniške stroke.

Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj sklepa, da so odnosi med pričami in pravdnimi strankami konfliktni. Že iz izpovedbe tožnice namreč izhaja, da je v sporu z več osebami poleg tožnice, in sicer tudi z R. T., M. M. in P. S.. Razkol med toženko in pričami ter tožnico pa je izrecno potrdila tudi priča P. Š., ki je izpovedala, da je do abruptnega razkola med njimi prišlo dne 25.10.1994. Na podlagi primerjave spornih pisanj in pisanj različnih medijev ter primerjave zapisnika iz kazenske zadeve, ki je tekla zoper novinarja M. R., ni mogoče zaključiti, da je avtorica spornih pisanj prav toženka, kar neutemeljeno izpostavlja pritožnica. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so o dogodkih, ki so bili opisani v spletnih zapisih, pisali tudi mediji, in sicer revija M. (priloga B2 in B3) in A. S. (članek v prilogi A28 in A29). Da določeni podatki, ki so navedeni v internetnih zapisih, niso bili znani le toženki, je sodišče prve stopnje tako prepričljivo obrazložilo. Prav tako ne drži, da bi toženka avtorstvo spornih zapisov priznala, saj je to ves čas pravdnega postopka zanikala.

Zaradi ugotovitve avtorstva spornih spletnih zapisov je sodišče prve stopnje ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke s postavitvijo izvedenca računalniške stroke ter postavilo izvedenca U. in P.. Izvedenec U. je v pisnem mnenju navedel, da uporabnik s pomočjo IP številke (enolična identifikacijska številka računalnika priključenega na medmrežje) dostopa na internetne strani. IP številka tako predstavlja identifikacijo računalnika in informacijskega vira v računalniškem omrežju. Izvedenec P., na čigar mnenje pravdni stranki nista imeli pripomb, pa je v pisnem mnenju ugotovil, da IP številke uporabnika ni moč ugotoviti, zaradi česar mnenja o avtorstvu spornih zapisov ni moč podati. Tožeča stranka je tista, ki mora dokazati povzročitelja škode. Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da ji je škodo povzročila toženka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen zahtevek. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca U. moč zaključiti, da je avtorica spornih zapisov prav toženka. Izvedenec U. mnenja o avtorstvu sploh ni podal, temveč je v pisnem mnenju le na splošno navedel, kako je avtorstvo spornih spletnih zapisov mogoče ugotoviti: in sicer s pomočjo IP številke računalnika, za kar je potrebno podrobno preiskati uporabo računalnika. Izvedenec P., ki pa je mnenje o avtorstvu spornih zapisov podal, pa je toženko razbremenil, saj je ugotovil, da IP številke računalnika, s katerega se je dostopalo na spletno mesto, ni moč ugotoviti.

Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do intenzivnosti posega v tožničino osebnostno pravico, so neutemeljene. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ugovor pasivne legitimacije utemeljen, so pritožbene navedbe o intenzivnosti posegov v tožničino pravico in soprispevku, pravno nerelevantne. Glede očitka pritožnice, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A. Š. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta očitek neutemeljen, saj tega dokaznega predloga tožeča stranka ni substancirala, postavila pa ga je, kot izhaja iz pripravljalne vloge na list. št. 42, zgolj "po potrebi".

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke pa ni pripomogel k hitrejši zadeve in v skladu z določilom 1. odstavka 155. člena ZPP ni bil potreben, vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške ( 2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP).