Jedro

Tožena stranka je na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka in po dokazni presoji vseh listin pravilno ugotovila, da se tožnik ni podrejal pravnemu redu in da obstaja domneva, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tudi ravnanje tožnika, da je ravno v času vložitve prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja v celoti brezplačno prenesel poslovni delež družbe na novega družbenika (nova družba je bila v postopku izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije), nedvomno nakazuje na to, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik pravnemu redu Republike Slovenije ne bo podrejal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka odločila, da se zavrne prošnja A.A. (tožnika v tem sporu), državljana Kosova, za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. V 2. točki izreka je odločeno, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni od pravnomočne odločbe in v 3. točki izreka, da stroški postopka niso zaznamovani. V obrazložitvi upravni organ razlaga določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki v 55. členu v prvi alinei prvega odstavka določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena tega zakona, ki jih ta zakonska določba podrobno navaja. 55. člen ZTuj-2 v šesti alinei prvega odstavka določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, za kar gre v tem primeru.

2. V nadaljevanju podrobno navaja celoten ugotovitveni postopek, s pridobitvijo vseh zakonsko potrebnih listin za presojo izpolnjevanja pogojev izdaje dovoljenja. A.A. je bil v postopku seznanjen z vsemi ugotovljenimi okoliščinami in mu je bila dana možnost, da se o njih izjasni. Ugotovljeno je, da je bil edini lastnik in zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o., ki je imela neporavnane davčne obveznosti v višini 8.963,52 EUR. Naredil je brezplačni prenos celotnega poslovnega deleža na drugo osebo v času vložitve prošnje za podaljšanje prebivanja in delo. Prenos je bil narejen izključno zaradi pridobitve novega delovnega dovoljenja pri drugem delodajalcu in posledično zaradi pridobitve podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Ugotovljeno je, da je bil do 31. 3. 2015 zaposlen v svojem podjetju (B. d.o.o.), v katerem je nastal dolg, kar pomeni, da zaradi dolga podjetja, novega delovnega dovoljenja po ZTuj-2, ne bi mogel pridobiti. Obstaja domneva, da je z brezplačnim prenosom poslovnega deleža na drugo osebo (novo ustanovljena družba C. d.o.o.) in s tem tudi dolga in s svojo prezaposlitvijo želel preslepiti upravni organ, da mu podaljša enotno dovoljenje za prebivanje in delo.

3. Nadalje so bile nepravilno izplačane plače v gotovini šele 6. 5. 2015 in to za tri mesece nazaj (december 2014, januar in februar 2015), kar kaže na to, da plačilo sovpada s časom vložitve prošnje in da glede na listinsko izkazano izmikanje davčnim obveznostim (izdani so bili številni sklepi o izvršbi), po mnenju tožene stranke obstaja razlog za zavrnitev prošnje po šesti alinei prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 4. Šesti odstavek 60. člena ZTuj-2 določa, da mora tujec državo zapustiti v roku, ki mu je bil postavljen. Ta rok ne sme biti krajši od 7 dni in ne daljši od 30 dni, zato mu je upravni organ postavil rok za zapustitev države 30 dni od pravnomočne odločbe.

5. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je z vlogo z dne 12. 10. 2015 posredoval svoje navedbe in dokaze v zvezi z ugotovitvami upravnega organa. Ni mu znano, kako bi z odsvojitvijo poslovnega deleža svoje družbe lahko preslepil organ, ko pa je vse navedene okoliščine mogoče brez omejitev preveriti na javno dostopnem spletnem portalu AJPES. Zaradi slabega poslovanja družbe je imel interes, da se dolg te družbe do FURS poplača, družba pa se likvidira. Pred navedenim pa je Č.Č. pristopil do tožnika in izrazil interes, da bi odkupil poslovni delež te družbe in nadaljeval z dejavnostjo . Ker je imela družba dolg do FURS, na nakup poslovnega deleža ni pristal, saj je imel poslovni delež ničelno vrednost. Tako je tožnik poslovni delež te družbe zanj neodplačno prenesel. 6. Glede zakonitega zastopnika nove družbe C. d.o.o., ki naj bi bil potrditvah upravnega organa zastopnik več slamnatih podjetij pojasnjuje, da na njegovo imenovanje ni imel nobenega vpliva in je bil ta imenovan s strani novega lastnika podjetja. Pri prenosu poslovnega deleža je tožnik spoštoval vse predpise o gospodarskih družbah in je bil takšen prepis brez težav registriran. Dolg do FURS je nastal izključno zaradi slabih gospodarskih razmer, ne pa zaradi zavestne oziroma naklepne odločitve, da davkov in drugih dajatev ne bo poravnal. Neutemeljene so domneve, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, ker nimajo dejanske in dokazne podlage v spisu. Vsi podatki so objavljeni na AJPES in so splošno znani. Tožnik je upravnemu organu celo sam posredoval izpis iz tega registra za novo družbo C. d.o.o. 7. V vlogi za podaljšanje dovoljenja za prebivanje kot namen prebivanja je navedel zaposlitev. Tožnik sedaj ni niti družbenik, niti zakoniti zastopnik nobene gospodarske družbe. Je redno zaposlen, prejema redno plačo in ima plačane vse davke in prispevke. To je ugotovil tudi prvostopenjski organ. Na vse to je že opozoril v vlogi z dne 12. 10. 2015. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba tako spremeni, da se vlogi za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji v celoti ugodi. Predlaga tudi povrnitev vseh stroškov postopka. Podredno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno obravnavo.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in se sklicuje na sodbo I U 369/2014, kjer je pojasnjeno, da veljavno delovno dovoljenje ne zadostuje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, če organ oceni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Šesta alinea prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 določa, da se dovoljenje za prebivanje v RS, tujcu ne izda že samo zaradi razloga domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu. Ni treba, da bi bila z neko oblastveno odločbo državnega organa domneva izkaza, ampak zadostuje, da obstajajo zanjo že razlogi. Zakonodajalec je postavil zelo stroge kriterije in glede na to ni potrebno, da bi moral biti nekdo obsojen za kaznivo dejanje oziroma odgovarjati za prekršek, oziroma da bi se moral tak postopek že začeti. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlog ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter še dodaja:

11. Tožnik je pri toženi strani skladno s 37. členom ZTuj-2 vložil prošnjo za izdajo podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji. To dovoljenje se tujcu lahko izda, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujca, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve do enajste alinee prvega odstavka 55. člena tega zakona (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2). Iz zakonskega dejanskega stanja te določbe izhaja, da je zakonodajalec upravnemu organu, ki odloča o izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja, podelil diskrecijsko pooblastilo za odločanje o prošnji tujca za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, torej zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Po določbi drugega odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora biti odločba v upravnih zadevah, ko upravni organ odloči po prostem preudarku izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo za tako odločanje dano, v obrazložitvi pa morajo biti navedeni razlogi za sprejeto odločitev (peti odstavek 214. člena ZUP). Pri odločanju o tožbah zoper odločitve upravnih organov, ki so sprejete na podlagi prostega preudarka, mora sodišče preveriti ali so bile upoštevane meje prostega preudarka in ali je bil uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je v zakonu določen (tretji odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tako sodišče ugotavlja, da se v obravnavanem primeru tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe oprla na določbo drugega odstavka 33. člena ZTuj-2, ki upravnemu organu daje podlago za odločanje po prostem preudarku, pri tem pa je pravilno uporabila namen in uporabo le-tega in ga ustrezno obrazložila. Enako stališče je bilo že sprejeto v sodbah Upravnega sodišča RS opr. I U 462/2014, I U 1010/2014, I U 1038/2014, I U 1549/2014, III U 285/2015).

12. V 55. členu ZTuj-2 so taksativno naštete okoliščine, zaradi katerih se tujcu, v primeru, da so izpolnjene, ne izda enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tožena stranka je svojo zavrnilno odločitev oprla na šesto alineo prvega odstavka tega člena, ki določa, da se tako dovoljenje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka je na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka in po dokazni presoji vseh listin, da tožnikovo ravnanje v zvezi z družbo B. d.o.o., Maribor, ki je bila v njegovi 100% lasti in ima med strankama nesporno izkazan davčni dolg do Finančne uprave Republike Slovenije v višini 8.963,52 EUR iz naslova obveznih davčnih dajatev in ob dejstvu, da kljub številnim listinsko izkazanim pozivom davčnega organa, teh dajatev ni poravnal, pravilno ugotovila, da se tožnik ni podrejal pravnemu redu in da obstaja domneva, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče tudi ne dvomi v ugotovitev tožene stranke, da so bile tožniku vse tri plače (december 2014, januar in februar 2015) izplačane (niso bile nakazane na TRR, kar je predpisna obveznost) iz družbe, ki je še bila v lasti tožnika, ko je vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, samo z namenom pridobitve tega dovoljenja. Tudi ravnanje tožnika, da je ravno v času vložitve prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja v celoti brezplačno prenesel poslovni delež družbe na novega družbenika (nova družba je bila v postopku izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije), nedvomno nakazuje na to, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik pravnemu redu Republike Slovenije ne bo podrejal. 13. Upravni organ je tožnika pisno seznanil z vsemi ugotovljenim dejstvi v tem postopku (prvi odstavek 9. člena in četrti odstavek 146. člena ZUP) in tudi utemeljeno ovrgel vse navedbe tožnika v zvezi z njegovimi trditvami zakonitega ravnanja o brezplačnem prenosu družbe in da so bile za takšno neposlovno delovanje krive gospodarske razmere. Sodišče tako ne dvomi v ugotovitev upravnega organa, da dosedanje tožnikovo ravnanje, kljub izkazani novi zaposlitvi pri drugem delodajalcu nakazuje na to, da ne izpolnjuje prej navedenega pogoja za podaljšanje enotnega dovoljenja za bivanje in delo in je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 14. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.