Jedro

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je bil investitor hale (nepremičnine) toženec ter da tožnik ni bil ne graditelj in ne investitor gradnje. Na podlagi takih ugotovitev sta tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da tožnikov zahtevek nima podlage v 24., 25. ali 26. členu ZTLR (ki vsi dopuščajo možnost pridobiti lastninsko pravico z gradnjo na tujem svetu, kar pomeni, da je predpostavka pridobitve lastninske pravice na taki podlagi gradnja oziroma njeno financiranje).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, naj se ugotovi, da je solastnik nepremičnine poslovno-proizvodnega objekta, namenjenega izdelovanju plovil, v površini 654,85 m2, stoječega na parc. št. 124/12 vl. št. 688 k.o... in da znaša njegov solastninski delež 67,7/100. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločitev je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Iz vseh razlogov 370. člena ZPP je zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vložil revizijo in predlagal, naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Po revizijskih izvajanjih sta sodišči kršili 99. člen ZOR, ker pri razlagi dogovora z dne 13.12.1983 nista iskali namena pogodbenikov in ne upoštevali osnovnih načel obligacijskega in stvarnega prava. Institut družbene lastnine sta razlagali tako, kot da ta še vedno obstaja. Ni upoštevano, da spor med pravdnima strankama še vedno traja in zato pravnih učinkov dogovora iz leta 1983 ni mogoče razlagati na podlagi neobstoječe družbene lastnine. Ob takih okoliščinah sta ostali sodbi brez pravih in pravnih razlogov, sprejeti zaključki so nejasni in to pomeni bistveno kršitev postopka. Zmoten je tudi zaključek, da tožnik z gradnjo ni mogel pridobiti lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lastnini. Sodišči nista povedali vsebine tožnikove pravice rabe v času dogovora ali sedaj oziroma kaj je razlika med rabo, uporabo in razpolaganjem, ki jih je poznala družbena lastnina in sedaj lastninska pravica. Pravica rabe za nedoločen čas pomeni v ekonomskem smislu lastninsko pravico in če ni tako, bi sodišči morali povedati, kaj ta sedaj pomeni. Sodišči bi tudi morali nadgraditi dogovor strank z dne 13.12.1983 in pri tem upoštevati določila 99. člena ZOR. Spor pravdnih strank se namreč lahko reši le na podlagi civilnopravnih načel in ne na podlagi načel družbene lastnine. Sodišči sta kršili temeljna obligacijsko premoženjska načela, ker nista upoštevali, da je tožnik z dogovorom 13.12.1983 pridobil pravico uporabe za nedoločen čas in da je zato sedaj pridobil lastninsko pravico na objektu, katerega vrednost je dejansko tožencu plačal. Sodišči sta nadalje kršili določilo 15. člena ZOR. Prav tako sta kršili 5. člen ZPP oziroma 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnik ni bil zaslišan in se tako ni mogel izjaviti o izpovedi priče Orla, ki je bil v času sklenitve sporne pogodbe zakoniti zastopnik toženca.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je zahtevek za ugotovitev solastninske pravice oprl na "dogovor o izkoriščanju delavnice za gradnjo plovil in opreme", ki ga je 13.12.1983 sklenil s pravnim prednikom toženca (naprej toženec). Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da se je toženec z navedeno pogodbo zavezal, da bo kot investitor zgradil sporni objekt - delavnico - najkasneje do konca prvega kvartala 1984 in objekt predal v izkoriščanje tožniku, ki bo v njej namestil opremo in pričel s proizvodnjo plovil in opreme, toženec pa da bo sodeloval pri ustvarjanju skupnega dohodka delavnice oziroma proizvodnega objekta s prodajo, nabavo in financami (4. člen dogovora). Na tej podlagi bi zato toženec sodeloval tudi pri delitvi prihodka delavnice ter bi se po pričakovanju investicija amortizirala v roku dveh let, nakar bi se razmerja med pogodbenikoma na novo opredelila. Sporni objekt je zgradil toženec, stal pa je na zemljišču v družbeni lastnini, katerega je toženec dobil v zakup leta 1982 za dobo petih let (pravico uporabe pa je toženec po podatkih spisa pridobil odplačno šele na podlagi pogodbe z dne 6.7.1988). Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da tožnik na podlagi dogovora z dne 13.12.1983 ni pridobil lastninske pravice na sporni nepremičnini, da take pravice na nepremičnini v družbeni lastnini tudi ni mogel priposestvovati (29. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR) in ker pri gradnji objekta ni sodeloval, tudi ni mogel pridobiti lastninske pravice na podlagi zakona, po kateri od določb 24. do 26. člena ZTLR, niti da ni izkazana podlaga za obstoj solastnine po določilu 17. člena ZTLR. Zato sta tožnikov stvarnopravni zahtevek zavrnili.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj sprejeti odločitvi v razlogih svojih sodb v zadostni meri obrazložili, tako da sta jasni dejanska podlaga, na kateri temelji opravljena presoja spora, kot tudi pravna podlaga, na katero sta oprli sprejeti odločitvi. Obrazložitvi sodb se utemeljeno omejujeta le na razloge, ki pojasnjujejo, zakaj tožnikov zahtevek v smeri pridobitve stvarnopravne pravice ni utemeljen ter se sodiščema ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, kakšne eventualne druge pravice je tožnik lahko pridobil na podlagi obravnavane pogodbe (ki mu daje pravico "izkoriščati delavnico", kot se glasi njen naslov in kar potrjuje tudi vsebina same pogodbe).

Tožnik je uveljavljal tudi kršitev postopka iz 5. člena ter 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do katere naj bi prišlo zato, ker da je bil zaslišan kot priča V. O., ki je bil direktor toženca v času sklenitve sporne pogodbe leta 1983, medtem ko da njega sodišče ni zaslišalo kot stranko. Po presoji revizijskega sodišča zatrjevana kršitev ni bila zagrešena. Predvsem 5. člen ZPP uveljavlja tako imenovano načelo kontradiktornosti, ki se odraža predvsem v tem, da se stranki mora dati možnost, da se izjavi o zahtevkih nasprotne stranke. Tožnik te kršitve (ki ima v primeru obstoja naravo kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP) v pritožbi ni uveljavljal. Relativna bistvena kršitev postopka pa se lahko v reviziji uveljavlja le, če je bila zagrešena v pritožbenem postopku (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Iz navedenih razlogov torej zatrjevana kršitev postopka na drugi stopnji sojenja ni mogla biti zagrešena. Vsebinsko enaki revizijski razlogi pa ne utemeljujejo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ne drži trditev, da je sodišče prve stopnje zaslišalo zakonitega zastopnika toženca, ker je bil V. O. zaslišan le kot priča, čeprav je bil leta 1983 res direktor toženca. Odločilnega pomena pri tem pa je, da tožnik z revizijo ni izkazal kakšnene zakonitosti ravnanja s strani sodišča, zaradi katere ne bi imel možnosti obravnavanja spora pred sodiščem. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da v postopkih na nižjih stopnjah sojenja niso bile zagrešene uveljavljane procesne kršitve.

Po presoji revizijskega sodišča z izpodbijanima odločbama ni bila zagrešena niti kršitev materialnega prava. Pri tej opredelitvi mora opozoriti, da je tožnik uveljavljal v sporu pravico stvarnopravne narave, ki naj bi jo pridobil s pogodbo z dne 13.12.1983. Obstoj (pridobitev) pravice, ki je pogodbene narave, se praviloma presoja po razmerah - tudi v smislu materialnopravnih pravil, ki so obstajala v času, ko naj bi bila pravica ustanovljena (če posledic takih razmerij morda ni pozneje kakšen zakon drugače uredil, kot se je v naših razmerah dogajalo na podlagi različnih predpisov s področja lastninjenja premoženja v družbeni lastnini, do česar pa v obravnavanem primeru po oceni revizijskega sodišča ni prišlo). To pomeni, da sodišče ni smelo v smislu želja revidenta "nadgraditi pogodbe" s pomočjo določila 99. člena ZOR, ki daje pravno podlago le za materialnopravno razlago pogodbenih določil (torej pogodbe same in ne kaj več ali drugega). Predmet materialnopravne presoje je bilo tako le vprašanje, ali je tožnik na podlagi uveljavljane tožbene podlage, kolikor je bila potrjena med postopkom kot ugotovljeno dejansko stanje, pridobil v tožbenem zahtevku navedeno pravico to je solastnino na sporni nepremičnini.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je bil investitor hale (nepremičnine) toženec ter da tožnik ni bil ne graditelj in ne ivestitor gradnje. Na podlagi takih ugotovitev sta tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da tožnikov zahtevek nima podlage v 24., 25. ali 26. členu ZTLR (ki vsi dopuščajo možnost pridobiti lastninsko pravico z gradnjo na tujem svetu, kar pomeni, da je predpostavka pridobitve lastninske pravice na taki podlagi gradnja oziroma njeno financiranje). Odločilno okolnost, da tožnik na omenjeni podlagi ni mogel pridobiti sporne lastnine predstavlja nesporno dejstvo, da tožnik torej ni bil graditelj in ne investitor, čeprav je utemeljen tudi nadaljnji zaključek sodišč nižjih stopenj, da tožnik ni mogel pridobiti solastnine niti na podlagi 17. člena ZTLR, ker take podlage ni izkazal. Revizijsko zatrjevanje, da je tožnik moral plačati tožencu celotno vrednost hale, nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju, niti ne v 4. točki dogovora z dne 13.12.1983 (ki govori o ustvarjanju skupnega dohodka obeh pogodbenikov in o udeležbi toženčevega prednika v delitvi tako ustvarjenega dohodka), niti ne v ostalih določbah pogodbe, po katerih je dobil tožnik pravico le do izkoriščanja s strani toženca izročene hale. Glede na tako stanje ni razumljivo revizijsko izvajanje, da sodišči ignorirata načelo enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR).

Na podlagi navedenih razlogov ocenjuje revizijsko sodišče, da sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno zavrnili tožnikov zahtevek, ker glede na ugotovljeno dejansko stanje ni imel podlage v kakšnem predpisu ali pogodbi z dne 13.12.1983. Sodišči nižjih stopenj pri sojenju tudi nista zagrešili v reviziji uveljavljanih kršitev postopka. Revizijsko sodišče je zato moralo tožnikovo revizijo zavrniti (378. člen ZPP).