Jedro

Pojem varnosti ljudi kot razlog, da je odreditev oziroma podaljšanje pripora neogibno potrebno, zajema tudi varnost vsakega konkretnega posameznika.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče je s sklepom II Kr 1583/2014 z dne 7. 4. 2014 zoper obdolženega V. J., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še za dva meseca, to je vključno do 9. 6. 2014. 2. Zagovornik obdolženega zoper zgoraj navedeni pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve Ustave in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi oziroma da pripor nadomesti z milejšim in bolj sorazmernim ukrepom za zagotovitev navzočnosti obdolženca, to je s hišnim priporom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Sodišče sme odrediti oziroma podaljšati pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Glede ugotovitve pravnomočnega sklepa o obstoju utemeljenega suma, kot prvega pogoja za podaljšanje pripora, zahteva za varstvo zakonitosti navaja določene pomisleke, ki pa jih zaključi s trditvijo, da utemeljenemu sumu glede na dejstvo, da je preiskava v teku, pravno formalno ne gre oporekati. Vrhovno sodišče je zato štelo, da zahteva utemeljenega suma ne izpodbija in se do navedb zahteve v tem delu ni opredeljevalo. Kot izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti, pa zagovornik izrecno izpodbija obstoj ostalih dveh pogojev za podaljšanje pripora, in sicer meni, da v obravnavanem primeru ni podana niti ponovitvena nevarnost niti ni pripor neogibno potreben za potek postopka in varnost ljudi.

6. Navedbi zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v obravnavanem primeru ni podana niti ena objektivna in niti ena subjektivna okoliščina, ki bi kazala na obstoj ponovitvene nevarnosti obdolženca, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (točka 8) navedlo in presodilo konkretne okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem (način izvršitve in teža kaznivega dejanja, oškodovanka je otrok s posebnimi potrebami, obdolženčevo obnašanje po dejanju, ko je oškodovanko nagovarjal, da bi se dobila), kot tudi obdolženčevimi osebnimi lastnostmi (dejstvo, da je zoper obdolženca pravnomočno uvedena preiskava tudi zaradi kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1B, storjenima na škodo obdolženčeve žene in pastorke, kar po presoji sodišča daje podlago za sklepanje o obdolženčevemu odnosu do izvrševanja kaznivih dejanj in o tem, da obdolženec izkorišča položaj njemu podrejenih oškodovancev), ki utemeljujejo sklep o realni nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponovil specifično, to je istovrstno kaznivo dejanje. Utemeljenost takšne presoje ne morejo omajati trditve zahteve za varstvo zakonitosti, da vsi ti očitki ostajajo zgolj na abstraktni ravni in po oceni obrambe temeljijo na hudih obtožbah obdolženčeve žene, ki jih je napovedala že vsaj tri tedne preden je podala prijavo na policijo in gre torej za njen konstrukt zaradi potreb ločitvenega postopka, da je sodišče napačno ocenilo obdolženčev odnos do njegove pastorke, ki je bil mogoče res nekoliko bolj grob, vprašanje pa je, ali je obdolženec prekoračil mejo surovosti, ki jo zakon predpisuje pri tem kaznivem dejanju, da se je obdolženec obnašal kot skrben družinski oče, da obdolženec ni nasilen človek in do sedaj ni bil kaznovan, da je obdolženec svoj spolni nagon vedno zadovoljeval samo z odraslimi osebami in da ni nobenih zanesljivih podatkov, da bi obdolženi oškodovanko nagovarjal k ponovnemu srečanju, saj vložnik z vsemi temi in podobnimi navedbami zgolj izraža svoje nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišča ter ponuja lastno presojo ugotovljenih dejstev, ki je drugačna od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Slednje pa vsebinsko ne pomeni očitka kršitve določb kazenskega postopka, temveč pomeni uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP predstavlja nedovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

7. Ob ugotovljeni visoki stopnji nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, to je dejanja zoper spolno nedotakljivost, ki ogroža telesno in psihično varnost oškodovanke, je sodišče ocenilo, da je podan tudi tretji pogoj za pripor, to je neogibna potrebnost pripora za varnost ljudi (točka 9 izpodbijanega sklepa). Sodišče je tudi ocenilo, da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo v razumnem sorazmerju s težo kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu. Zagovornik se s takšnim zaključkom sodišča ne strinja in v zvezi s tem navaja, da je dejanje, ki se očita obdolžencu, res hujše narave, vendar pa je odprtih cel kup vprašanj, med drugim tudi v kakšnem pomenu gre pri oškodovanki za deklico s posebnimi potrebami, kako verodostojna je njena izpoved, kakšna naj bi bila intenziteta in trajanje sile in ali je šlo za prostovoljnost. Zagovornik tudi meni, da bi bilo mogoče ponovitveno nevarnost odpraviti že z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom. Po presoji Vrhovnega sodišča zagovornik s takšnimi navedbami ne more uspeti, saj z njimi zgolj prepričuje v nezadostnost in neverodostojnost dokazov, na podlagi katerih je sodišče sprejelo zaključek, da je pripor sorazmeren ukrep, ter na podlagi lastne presoje, ki se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ponuja drugačno oceno glede neogibnosti pripora zoper obdolženca. S tem pa vložnik po vsebini ne izpodbija ustavnosti in zakonitosti tega sklepa, temveč ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa, kot je bilo že pojasnjeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Glede očitka zahteve, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, na kakšen način in zakaj naj bi obdolženi, če bi bil pripor odpravljen ali nadomeščen s hišnim priporom, ogrožal varnost ljudi sicer, pa gre ugotoviti, da ta ni utemeljen, saj je sodišče z razlogi, ki jih je navedlo o tem, zakaj je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost oškodovanke, obrazložilo tudi konkretno nevarnost, ki jo predstavlja obdolženi za varnost ljudi, če bi ostal na prostosti, in zakaj pripora kot hujšega ukrepa ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom. K temu je potrebno še dodati, da pojem varnosti ljudi zajema tudi varnost vsakega konkretnega posameznika.

C.

8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev Ustave in zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.