Jedro

Treba je upoštevati, da v obravnavani zadevi ne gre za običajno izvršbo na podlagi verodostojne listine, temveč je predmetni postopek izvršba na podlagi priložene menice v skladu z 41.a členom ZIZ. Tako kot upnik, ki predlaga izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, mora upnik pri tej vrsti izvršbe na podlagi verodostojne listine menico, na kateri temelji svoj izvršilni predlog, le-temu priložiti. Sklepi o izvršbi na podlagi priložene menice se tako ne izdajajo samodejno, sodišče predlog za izvršbo na podlagi priložene menice že v fazi dovolitve preizkusi po vsebini, tako na podlagi trditvene podlage v predlogu za izvršbo, kot tudi na podlagi izvršilnemu predlogu priložene menice in morebitnih drugih listin. Ker so torej zahteve do upnika glede trditvene in dokazne podlage v dovolitvenu fazi precej večje kot pri običajni izvršbi na podlagi verodostojne listine, mora enako veljati tudi za zahteve do dolžnika glede obrazloženosti ugovora. Povedano še drugače, dolžnik hitreje doseže prag obrazloženosti ugovora pri običajni izvršbi na podlagi verodostojne listine kot pa pri izvršbi na podlagi priložene menice. Zgolj splošno zatrjevanje, da dolga ni, ne more predstavljati pravno relevantnega negativnega dejstva, ki bi zadostovalo za izpolnitev zahteve po obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi priložene menice.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor z dne 12. 12. 2024 zoper sklep o izvršbi VL 105529/2024 z dne 21. 11. 2024 zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da dolžnik sam nosi stroške ugovora zoper sklep o izvršbi (II. točka izreka).

2.Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo. Višjemu sodišču predlaga razveljavitev oziroma spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi in sklep o izvršbi razveljavi. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da so ugovorne trditve dolžnika, da upniku nič ne dolguje, pravno pomembna dejstva, ki imajo pri izvršbi na podlagi verodostojne listine (menice) lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična. Obstoja negativnih dejstev pa dolžnik ni dolžan dokazovati. Dolžnik citira drugi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) in drugi odstavek 61. člena ZIZ ter poudarja, da je lahko neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če dolžnik ugovarja zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti oziroma v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, je treba pri ocenjevanju izpolnjevanja kriterijev obrazloženosti ugovora upoštevati tudi pravila o dokaznem bremenu. Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku. V teoriji in sodni praksi se je namreč ustalilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Tisti, ki zatrjuje negativno dejstvo, nosi dokazno breme le izjemoma, na primer takrat, kadar je neobstoj dejstva odvisen od obstoja nekega drugega dejstva, ki izključuje možnost istočasnega obstoja prerekanega dejstva (npr. dokazovanje t. i. alibija). Če pa dolžnik dokaze predlaga, pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev.

V konkretnem primeru je dolžnik med drugim v ugovoru navedel, da upniku ne dolguje zneska, navedenega v predlogu za izvršbo, v dokaz navedenih trditev pa je predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika dolžnika, zato njegov ugovor izpolnjuje kriterije obrazloženosti. Poleg tega pa v ugovoru zatrjuje, da dejstva z določeno vsebino ne obstajajo. Zatrjuje torej tako imenovano negativno dejstvo, katerega obstoj pa ni dolžan dokazovati dolžnik.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

6.Skladno z drugim odstavkom 53. člena v zvezi s prvim in drugim dostavkom 61. člena ZIZ mora biti ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. Ta pogoj je izpolnjen, kadar dolžnik v ugovoru navaja dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predlaga dokaze zanje. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS, sprejetem na občni seji 9. 12. 1999, morajo biti zatrjevana dejstva pravno pomembna, to je taka, ki bi v pravdnem postopku lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična. Neobrazložen je tisti ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trdivami. Na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZIZ je v postopkih zoper dolžnike - menične zavezance na podlagi menice, dopustno uveljavljati le ugovore po meničnem pravu. To pa ne velja za lastno menico, ki ni abstraktna in ima zato menični zavezanec na razpolago vse ugovore, torej enako kot pri vsaki drugi obligacijski zavezi (prim. VSRS sodba II Ips 33/2005). Neobrazložen ugovor se šteje kot neutemeljen.

7.V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zavzelo pravno stališče, da dožnikov ugovor ne ustreza pravnemu standardu obrazloženosti ugovora. Kot je pojasnilo, za dosego tega standarda ne zadoščajo dolžnikove pavšalne ugovorne navedbe o tem, da upnik ni izkazal obstoja in višine izterjevane terjatve, saj je po drugi strani upnik v predlogu za izvršbo podal obširno in konkretizirano trditveno podlago, podprto s priloženimi listinskimi dokazi. Dolžnik bi moral podati konkretne trditve, zakaj ugovarja obveznosti po temelju in po višini. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi dolžnikovo ugovorno trditev, da menica, na kateri naj bi domnevno temeljila upnikova terjatev, ni bila priložena. Ugotovilo je namreč, da je upnik priložil tako menico kot tudi druge listine, iz katerih izhaja temelj in višina dolžnikove obveznosti.

8.Zgoraj povzeto pravno stališče izpodbijanega sklepa je pravilno. Treba je upoštevati, da v obravnavani zadevi ne gre za običajno izvršbo na podlagi verodostojne listine, za katero je izključno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojno listino - COVL (prim. 41. člen ZIZ), temveč je predmetni postopek izvršba na podlagi priložene menice v skladu z 41.a členom ZIZ. Tako kot upnik, ki predlaga izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prim. 40. člen ZIZ), mora upnik pri tej vrsti izvršbe na podlagi verodostojne listine menico, na kateri temelji svoj izvršilni predlog, le-temu priložiti (prvi odstavek 41.a člena ZIZ). Sklepi o izvršbi na podlagi priložene menice se tako ne izdajajo samodejno, sodišče predlog za izvršbo na podlagi priložene menice že v fazi dovolitve preizkusi po vsebini, tako na podlagi trditvene podlage v predlogu za izvršbo, kot tudi na podlagi izvršilnemu predlogu priložene menice in morebitnih drugih listin. Ker so torej zahteve do upnika glede trditvene in dokazne podlage v dovolitvenu fazi precej večje kot pri običajni izvršbi na podlagi verodostojne listine, mora enako veljati tudi za zahteve do dolžnika glede obrazloženosti ugovora. Povedano še drugače, dolžnik hitreje doseže prag obrazloženosti ugovora pri običajni izvršbi na podlagi verodostojne listine kot pa pri izvršbi na podlagi priložene menice. Zgolj splošno zatrjevanje, da dolga ni, ne more predstavljati pravno relevantnega negativnega dejstva, ki bi zadostovalo za izpolnitev zahteve po obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi priložene menice.

9.Že sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je upnik v predlogu za izvršbo navedel konkretno trditveno podlago, saj je določno opredelil uveljavljano terjatev, verodostojno listino - (lastno) menico, fakture, ki so bile podlaga za izdajo lastne menice in pogodbi o finančnem leasingu kot podlago za izdajo računov. Izvirnik lastne menice, splošno menično izjavo, pooblastilo za izpolnitev menice in druge listine, na katere se je skliceval v predlogu za izvršbo, je upnik le-temu tudi priložil. Glede na navedeno in ker iz vročilnice v spisu izhaja, da je dolžnik skupaj s predlogom za izvršbo prejel tudi njegove priloge, sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ni sledilo ugovorni trditvi, da menica, na kateri je temeljila upnikova terjatev, ni priložena.

10.Trditvena podlaga v predlogu za izvršbo je bila tako v zadostni meri konkretizirana in tudi dokazno podprta, nasprotni ugovorni očitek je prostispisen. Posledično pa je tudi po presoji višjega sodišča dolžnikov ugovor, da upniku ničesar ne dolguje, oziroma da gre za neobstoječ dolg, preveč pavšalen, da bi se lahko štel kot obrazložen. Glede na določne trditve in dokaze v izvršilnem predlogu bi se ugovor lahko štel kot obrazložen le, če bi dolžnik dovolj konkretno zatrjeval, zakaj naj upniku ne bi ničesar dolgoval (na primer trditev o plačilu določenega zneska na konkreten način konkretnega dne ali kakšen drug razlog, na podlagi katerega bi v pravdnem postopku na podlagi menice lahko dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka). Dolžnik, ki je bil v pravnem pouku sklepa o izvršbi tudi poučen o zahtevi po obrazloženosti ugovora, pa kakšnih takih določnih navedb v ugovoru ni podal. Njegove ugovorne trditve so ostale na povsem pavšalni ravni, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

11.Glede na pojasnjeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je dolžnikov ugovor obrazložen že zaradi zanikanja obstoja dolga oziroma zatrjevanja negativnega dejstva. Kot rečeno, bi moral dolžnik konkretno pojasniti, zakaj naj ne bi upniku ničesar dolgoval. Zgolj pavšalno ugovorne zatrjevanje, da dolžnik upniku ničesar ne dolguje, za obrazloženost ugovora ne zadostuje, glede na konkretno in dokazno podprto trditveno podlago, ki jo je ponudil upnik v predlogu za izvršbo. Samodejna uporaba stališč sodne prakse in teorije v zvezi z obrazloženostjo ugovora, ki velja za običajno izvršbo na podlagi verodostojne listine, za izvršbo na podlagi priložene menice ni pravilna. Kolikor pritožba skuša prikazati nasprotno, nima prav.

12.Že zaradi pomanjkljivih ugovornih trditev je tako sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ugovor dolžnika ne ustreza pravnemu standardu obrazloženosti ugovora. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi ugovora in posledično tudi odločitev odločitev o stroških je zato pravilna. Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13.Dolžnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Prav tako krije sam svoje stroške pritožbenega postopka upnik, saj odgovor na pritožbo ni obligatorna vloga, s konkretnim odgovorom pa upnik ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 40, 41, 41a, 41a/1, 53, 53/2, 61, 61/1, 61/2, 61/4