Jedro

Na podlagi izvedenih dokazov je bilo ugotovljeno, da stranki nista sklenili ustnega dogovora o odpustu obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (3. in 5. tč. izreka) potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, ki jo s pritožbo izpodbija tožena stranka, delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo 343.026,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in 8.000,00 SIT izvršilnimi stroški ter po delnem priznanju pravdnih stroškov obema pravdnima strankama in njihovem medsebojnem pobotanju tožeči stranki naložilo v plačilo 56.446,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožena stranka s pritožbo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zato tudi ne pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedi zaslišanih prič in ima sodba glede tega prepričljive in jasne razloge, ki jih pritožbene navedbe ne morejo omajati. Na podlagi ocene izpovedi prič L. in D. je dovolj prepričljivo obrazložilo, zakaj njuni sicer dokaj skladni izpovedbi nista prepričljivi in zakaj kljub temu zaključuje, da dogovor o odpisu obresti med pravdnima strankama ni bil sklenjen. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ocenilo pomen izpovedbe priče K. in pravilno zaključilo, kakšen pomen ima njegova izjava "da je tožena stranka že takrat predlagala, da se obresti odpišejo, jaz pa sem vztrajal, da šele takrat, ko bo glavnica plačana". Zato je pravilno zaključilo, da med pravdnima strankama ni bil dosežen dogovor o odpisu obresti. Sodišče druge stopnje se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja, zato pritožba neutemeljeno zatrjuje, da so izjave zaslišanih prič imele drugačen pomen, kot jim ga je pripisalo sodišče in zato tudi neutemeljeno zatrjuje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba s pogojem. Dejansko stanje je bilo tako pravilno ugotovljeno in na takšno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške te pritožbe (prvi odst. 166. čl. ZPP v zvezi s prvim odst. 154. čl. ZPP).