Jedro

Določbe 154. do 162. člena ZPP uzakonjajo pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Kot temeljno merilo je predviden kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku, merila za določitev obsega stroškov, ki se povrnejo, pa so določena objektivno. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki jih je s svojim ravnanjem povzročil, upoštevajoč da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani 3. točki izreka spremeni tako, da se le-ta glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.404,05 EUR, v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 379,29 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1.) sklep o izvršbi 0006 Ig 2006/01813 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 03. 2006 razveljavilo, (2) zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka družbi H. P. d.o.o. plačala v znesek 8.512,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 01. 2006 ter (3) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe v stroškovnem delu.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje ter predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmetni pravdni postopek se je začel s predlogom za izvršbo zaradi izterjave vtoževanega zneska, katerega plačilo je zahtevala tožeča stranka sprva zase, nato pa je tožbeni zahtevek v skladu z določbo prvega odstavka 190. člena ZPP ustrezno prilagodila zaradi odstopa terjatve družbi H. P. d.o.o.. Tožena stranka je zahtevku tožeče stranke do naroka 19. 02. 2010 nasprotovala po temelju, šele na navedenem naroku pa je navedla, da je bila odstopljena terjatev 07. 11. 2006 uveljavljana v pobot, pri čemer je H. P. d.o.o. z odstopljeno terjatvijo zaprla 4 račune tožene stranke. Tožena stranka je torej na naroku 19. 02. 2010 svoj ugovor spremenila tako, da je uveljavljala ugovor ugasle pravice (predpravdnega pobotanja).

6. V primeru ugovora predpravnega pobotanja je naloga sodišča, da razišče, ali sta obstajali obe terjatvi, ali so bili podani pogoji za pobot ter ali je bila pobotna izjava dana pobotnemu nasprotniku. Ugovor o predpravdnem pobotanju obravnava sodišče na isti način, kot če bi tožena stranka ugovarjala plačilu terjatve. Če sodišče ugotovi, da je terjatev obstajala in je zaradi pobota prenehala, potem tožbeni zahtevek zavrne, saj je bil ta že od vsega začetka neutemeljen. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek po tem, ko je ugotovilo, da je H. P. d.o.o. toženi stranki podala izjavo o pobotu 07. 11. 2006, zaradi česar je prenehala vtoževana terjatev (ki je sicer obstajala). V posledici pravilne odločitve je sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških tudi pravilno izhajalo iz odločilnega načela končnega uspeha v pravdi. Določbe 154. do 162. člena ZPP uzakonjajo pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Kot temeljno merilo je predviden kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku (154. člen ZPP), merila za določitev obsega stroškov, ki se povrnejo, pa so določena objektivno (155. člen ZPP). Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki jih je s svojim ravnanjem povzročil, upoštevajoč da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni, odloči sodišče po skrbi presoji vseh okoliščin.

7. Dejstvo, da je tožena stranka šele na naroku 19. 02. 2010 spremenila svoj ugovor in uveljavila ugovor predpravdnega pobotanja pomeni, da vsi stroški tožene stranke za pravdo niso bili potrebni oziroma, da so k odločitvi sodišča prve stopnje pripomogli določeni stroški tožeče stranke (155. člen ZPP). Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijano sodbo v 3. točki izreka spremenilo tako kot to izhaja iz izreka te sodne odločbe (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pravdne stroške je višje sodišče toženi stranki priznalo v skladu z določbo 154. in 155. člena ZPP, pri čemer ji je priznalo stroške ugovora (po specificiranem stroškovniku, r. št. 3) ter stroške pristopa na en narok za glavno obravnavo (skupno 529,00 EUR). Potrebni stroški tožeče stranke predstavljajo stroški pripravljanih vlog, pristopov na narok, materialni stroški, DDV ter sodne takse, ki jih je višje sodišče tožeči stranki priznalo po specificiranih stroškovnikih in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo (skupno 1.933,05 EUR). Višje sodišče nobenih od pravdnih strank ni priznalo priglašenih stroškov posvetov s stranko, saj so ti stroški zajeti že v stroških sestave vlog. Tako odmerjene stroške je višje sodišče med seboj pobotalo, presežek pa naložilo v plačilo toženi stranki.

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbene stroške tožeče stranke je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo, pri čemer je upoštevalo, da je tožeča stranka vložila pritožbo zoper celotno sodbo, uspela (in dejansko izpodbijala) pa je le v stroškovnem delu.