Jedro

Uveljavljanje prepovedi iz 5. člena ZCes-1 dejansko pomeni nov način nezakonitega omejevanja in celo odvzema lastninske pravice.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorno osebo ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Žalec je zoper storilca pravno osebo M., d. o. o. in odgovorno osebo pravne osebe B. K. izdal odločbi o prekršku, s katerima ju je spoznal za odgovorni za prekršek, ker je odgovorna oseba in neposredni storilec prekrška, direktor, dne 25. 6. 2016 (ob 10:10 uri) na javni poti izven Ojstriške vasi postavljal ograje, nasipal zemljišče, odlagal material in nameščal druge predmete, ki bi lahko ovirali nemoteno in varno odvijanje cestnega prometa in s tem naklepno ravnal v nasprotju s 3. oziroma 4. alinejo 3. točke drugega odstavka 5. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), s tem pa sta storila prekršek po sedmem oziroma osmem odstavku 5. člena ZCes-1. Prekrškovni organ je obema izrekel globo, pravni osebi 4.000 eur, odgovorni osebi pa 1.000 eur, ter jima naložil v plačilo sodno takso.

2. Okrajno sodišče je po uradni dolžnosti spremenilo odločbo prekrškovnega organa glede pravne osebe tako, da ji zaradi izbrisa ni izreklo sankcije, delno pa je ugodilo zahtevi za sodno varstvo in spremenilo odločbo prekrškovnega organa glede odgovorne osebe tako, da ji je namesto globe izreklo opomin.

3. Zoper sodbo okrajnega sodišča v zvezi z odločbama prekrškovnega organa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina zaradi ugotovitve kršitve: 6. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s četrtim odstavkom 114. člena ZP-1, 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v zvezi z d. točko tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 v zvezi z 22. členom Ustave. Predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje. Navaja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo trdil, da je zemljišče, na katerem so se začela pripravljalna dela, v zasebni lasti investitorke in da so imeli gradbeno dovoljenje. Okrajno sodišče je v zahtevi predlagane dokaze (zaslišanje prič) zavrnilo kot nepotrebne, sledilo pa odločbi o obnovi postopka za izdajo gradbenega dovoljenja Upravne enote Žalec 351-188/2016-5 z dne 3. 6. 2016 na predlog Občine Tabor. Gradbeno dovoljenje naj bi bilo preuranjeno, kar naj bi odgovorna oseba vedela, saj tam poteka javna pot. Vrhovni državni tožilec uveljavlja, da je bila omenjena odločba Upravne enote Žalec odpravljena z odločbo Ministrstva za okolje in prostor 35108-172/2016/2 z dne 4. 10. 2016, ki je tudi zavrglo predlog Občine Tabor za obnovo in je v odločbi izrecno tudi navedeno, da je Odlok o kategorizaciji javnih cest v občini Tabor, na podlagi katerega poteka javna cesta po zemljišču investitorke, nezakonit in neustaven, ter se kot tak ne bi smel uporabiti. Kot bistveno pa vrhovni državni tožilec ocenjuje, da odgovorni osebi dejstvo, da je sodišče pridobilo omenjeni sklep upravne enote (na katerega je odločilno oprlo zavrnitev zahteve), ni bilo znano, dokler ni prejela odločitve sodišča. S tako "sodbo presenečenja" so bile pravni in odgovorni osebi kršene pravice materialne obrambe v smislu prvega odstavka 90. člena ZP-1 in pravica do podaje izjave o procesnem gradivu. Odločba upravne enote je dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo zagotovljenih jamstev v smislu 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja še kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe zaradi pavšalne zavrnitve dokazov.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo pravni osebi in storilcu, ki pa izjav nista podala.

B.

5. V obravnavani zadevi naj bi storilec B. K., ki je tudi odgovorna oseba pravne osebe, kršil določbo 5. člena ZCes-1, ki določa prepoved ogrožanja varne uporabe javne ceste in v drugem odstavku našteva prepovedana ravnanja. Pojem in status javne ceste je prav tako urejen v navedenem zakonu. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik uveljavlja procesne kršitve, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na odločbo o obnovi postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, a vložnik navaja tudi, da je Odlok o kategorizaciji javnih cest v občini Tabor, na podlagi katerega poteka javna cesta po zemljišču investitorke, nezakonit in neustaven ter se kot tak ne bi smel uporabiti (kar izhaja tudi iz navedene odločbe ministrstva, ki je v spisu).

6. Sodišče je v sodbi zapisalo, da se je odgovorna oseba v dopolnitvi zahteve za sodno varstvo sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 4/2014, da so po sprejeti razlagi 123.a člena ZCes-1 lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, dolžni spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1 le v času trajanja postopka iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B), torej v obdobju, v katerem občine s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin, izkazujejo upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice. Okrajno sodišče se v zvezi s tem ni izreklo.

7. Kot je Vrhovno sodišče povzelo v sodbi IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014, je Ustavno sodišče v številnih odločbah1 ugotovilo, da je občinski odlok o kategorizaciji, kolikor na zasebnem zemljišču kategorizira javno pot, v neskladju z 19. členom ZJC-B in z 69. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker občina z lastnikom zemljišča ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišča niti ni izvedla postopka razlastitve, in v neskladju s 33. členom Ustave, ker odlok nedopustno posega v lastninsko pravico. Ustavno sodišče je v eni izmed navedenih odločb, U-I-208/10 z dne 20.1.2011 zapisalo, da gre za protiustavno poseganje občin v lastninsko pravico posameznikov, ter, da ustavnopravna stališča zavezujejo tudi druge nosilce oblasti, vse dokler nimajo resnih ustavnopravnih razlogov, ki lahko narekujejo drugačne rešitve. Spoštovanje odločitev Ustavnega sodišča bi torej narekovalo, da občine same odpravijo protiustavne predpise o kategorizaciji javnih cest, gre namreč za povsem jasne in identične primere, ko občine s takšnimi predpisi dejansko brez podlage nacionalizirajo zasebna zemljišča. 8. Okrajno sodišče je na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov ugotovilo, da je parcela, po kateri naj bi potekala javna pot in kjer je bil storjen prekršek, v zasebni lasti, je pa v letu 2017 začel teči razlastitveni postopek na zemljišču. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali obstoji predpostavka za uporabo 5. člena v zvezi s 123.a členom ZCes-1, namreč dejanski tek postopka po 19. členu ZJC-B. Ugotovilo je zgolj, da gre za javno pot, kategorizirano z odlokom.

9. Vrhovno sodišče je v omenjeni sodni praksi poudarilo, da bi omejevanje izvrševanja lastninske pravice z uveljavljanjem prepovedi iz 5. člena ZCes-1 dejansko pomenilo nov način nezakonitega omejevanja in celo odvzema lastninske pravice. Kljub zavedanju, da omogočanje polnega uživanja lastninske pravice v konkretnih primerih lahko povzroči novo protiustavnost, ker bi bila onemogočena prosta uporaba cest, odgovornosti za to ne morejo nositi lastniki nepremičnin, ki niso dolžni neomejeno dolgo trpeti protiustavnega stanja, povzročenega s strani nosilcev oblasti, torej občin.

10. Glede na vse navedeno kršitelju v letu 2016, ko naj bi bil storjen prekršek, tega ni mogoče očitati, saj ga določba 5. člena ZCes-1 ni zavezovala oziroma zemljišče, ki naj bi bilo javna pot, ni mogoče šteti za površino, za katero bi veljala pravila ZCes-1. Dejanje torej ni bilo prekršek, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zoper odgovorno in pravno osebo postopek o prekršku ustavilo. Glede na to se ni bilo treba opredeljevati do ostalih, nekaterih sicer že na prvi pogled utemeljenih navedb.

11. Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka brenemijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1.) 1 Na primer: U-I-208/10 z dne 20. 1. 2011, U-I-72/10 z dne 7. 6. 2011, U-I-208/10 z dne 20. 1. 2011 idr. Primerjaj tudi U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002.