Jedro

Ker je obdolženka mimo blagajne odnesla določeno blago in ga ni plačala, je dovolj dokazov, da je storila kaznivo dejanje tatvine.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženka je dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 10.000,00 (deset tisoč) SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obdolženka spoznana za krivo očitanega ji kaznivega dejanja tatvine po II. odst. 165. čl. KZ RS, izrečena ji je bila denarna kazen, in sicer mora v roku 1 (enega) meseca plačati 40.000,00 SIT, naloženo pa ji je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnina v višini 15.000,00 SIT.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik, iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi je predlagal, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz pritožbe izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje storilo napako s tem, ko je v celoti sprejelo pričevanje priče M. N., saj gre po mnenju pritožnika za nezanesljivo pričo, kateri ni moč verjeti. To svojo trditev pritožnik utemeljuje s tem, da je omenjena priča svojo izpovedbo popravljala. Tako je na primer najprej trdila, da vsi prodajni artikli v trgovini S. nosijo enake etikete na katerih se nahaja oznaka trgovine S. in cena, vendar je bilo kasneje dokazano, da nosijo nekateri artikli v tej trgovini na etiketi zgolj ceno, nekateri pa sploh nimajo etikete. Priča je tudi trdila, da je obdolženka podpisala zapisnik, ki je bil narejen po kritičnem dogodku v trgovini, kar pa ne drži. Poleg tega naj bi sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe ravnalo napačno tudi s tem, ko je kot dokaz štelo dejstvo, da so bili predmeti najdeni pri obdolženki v torbici, kar pa ne drži, saj naj bi iz zapisnika izhajalo, da so bili predmeti najdeni v žepu plašča, le-to pa naj bi tudi potrjevalo obdolženkin zagovor, da je želela zgolj preveriti cene artiklov, obenem pa je pokazalo kot neresnično izpovedbo priče, da je slišala odpiranje in zapiranje zadrge na torbici, ki je pripadala obdolženki.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ravnalo sodišče prve stopnje povsem pravilno, ko je sprejelo izpovedbo priče M. N. in na njo oprlo svojo odločitev. Nikakor namreč ne držijo navedbe pritožbe, da naj bi priča svojo izpovedbo popravljala, saj se le-ta v odločilnih dejstvih, da je imela obdolženka v trenutku, ko je priča od nje zahtevala naj odpre torbico, v njej kremo Qenty forty in zavitek spodnjega perila, oba artikla pa sta imela etikete s ceno, ki jih sicer nosijo tudi ostali artikli v trgovini, kjer je prišlo do kritičnega dogodka, v žepu plašča pa je bil najden straniščni vložek, v teku celotnega postopka ne spremeni. Z navedeno izpovedbo se ujema tudi zapisnik napravljen v trgovini po dogodku, iz katerega jasno izhaja, da so bili artikli najdeni v torbici in v plašču obdolženke, tako ne drži trditev pritožbe, da so se artikli nahajali le v plašču in s to trditvijo povezane navedbe pritožnika.

Res je sicer, da obdolženka zapisnika ni podpisala, kot navaja pritožba, prav tako je možno, da posamezni artikli nimajo etikete s ceno oziroma se le-ta razlikuje od etiket, kot jih je opisala priča. Vendar pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da zato v konkretnem primeru ni bistveno, oziroma nikakor to ne dokazuje neresničnost izjave priče, zato je dejansko stanje ugotovljeno na prvi stopnji povsem pravilno in popolno.

Skladno s 379. čl. ZKP je sodišče druge stopnje ocenilo tudi kazensko sankcijo izrečeno na prvi stopnji in s tem v zvezi ugotovilo, da je primerna, saj je prvostopenjsko sodišče upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in višino kazenske sankcije, obenem pa jih je tudi pravilno ovrednotilo.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, ki jih mora na temelju 1. in 2. točke I. odst. 376. čl. upoštevati po uradni dolžnosti, je skladno s 384. čl. ZKP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da zagovornik obdolženke s pritožbo ni uspel, je obdolženka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka in sicer v višini 10.000,00 SIT odmerjene povprečnine, kar je primeren znesek tako glede na trajanje samega postopka in premoženjske razmere obdolženke.

Pravno podlago za uporabo zveznih predpisov, KZSFRJ in ZKP, predstavlja 4. člen Ustavnega zakona RS (Ur.l.RS št. 1/91-I).