Jedro

S sprejemom ponudbe je pogodba sklenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki v petnajstih dneh plačati 7.212,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2004 ter ji povrniti stroške postopka v znesku 1.142,30 EUR v petnajstih dneh. Tako je odločilo, potem ko je ugotovilo, da je tožena stranka dolg v taki višini priznala oziroma je v zvezi z njim sklenila pogodbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo nepopolno, ker začetka teka zastaralnega roka ni štelo za spornega med strankama. Tožeča stranka je prostore izpraznila že decembra 1996. Ta datum je tožena stranka pri pripravi predloga za sklenitev poravnave tudi izrecno upoštevala. Predlog tožene stranke za sklenitev poravnave z dne 8.7.2004 ni mogel pretrgati zastaranja, saj je zastaralni rok iztekel že decembra 2001. Občina B. je Odlok o spremembi namembnosti objekta P. sprejela v okviru svoje z zakonom določene pristojnosti. Uveljavitev odloka za tožečo stranko ni imela nikakršnih pravnih posledic.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema tiste razloge izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na to, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba, potem ko je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke z dne 8.7.2004. Kot je pravilo ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila s sprejemom ponudbe glede na določbe 1. odst. 22. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 1. odst. 28. člena OZ pogodba sklenjena. Šlo pa je, tako kot je prav tako pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za pisno pogodbo.

Pritožbene trditve o zastaranju so že zaradi zgoraj navedenega brez pomena. Obveznost tožene namreč izhaja iz pogodbe, ki je bila sklenjena, ko je tožena stranka prejela izjavo tožnika z dne 15.7.2004, da ponudbo sprejema. Leto 1996 je zato brez pomena. Sicer pa so pritožbene trditve v zvezi s tem v nasprotju s podatki v spisu. Niti v odgovoru na tožbo niti na glavni obravnavi zastopnica tožene stranke v zvezi z zastaranjem ni govorila o letnici 1996, pač pa se je tako v odgovoru na tožbo kot na glavni obravnavi sklicevala na to, da je zastaranje začelo teči z uveljavitvijo odloka Občine B. v letu 2002 (list. št. 12, list. št. 19). Sklicevanje na letnico 1996 tako v pritožbi pomeni nedovoljeno novoto po 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Ostale pritožbene trditve pa niso pomembne.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške: tožena za to, ker s pritožbo ni uspela (152. člen ZPP), tožeča pa zato, ker ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo (1. odst. 155. člena ZPP).