Jedro

Iz vsebine pritožbe je razbrati, da tožena stranka z zatrjevanjem dejstev, da v njenem poslovnem prostoru ni vgrajenih grelnih teles, ki bi bili priključeni na skupno ogrevanje; da z obstojem pogodbe med upravljalcem poslovnega prostora in distributerjem plina ni bila seznanjena, ter da so račune obrazloženo zavračali, v pretežni meri uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je v sporih, kakršen je tovrstni, nedovoljen pritožbeni razlog. Tako stranke kot tudi sodišče druge stopnje so na dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje, vezani in v tako ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče posegati. Zato pritožbene navedbe, ki merijo na zmotnost in nepopolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 94752/2013 z dne 10. 6. 2013 ostane v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati glavnico v znesku 617,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in z roki plačil, kot to natančneje izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ter izvršilne stroške v znesku 71,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo utemeljitev tožene stranke. Slednja je bila lastnica poslovnih prostorov na T. 65 v M. od 3. 11. 2013. Že ob nakupu poslovnih prostorov v njih ni bilo vgrajenih radiatorjev, zato nima nobene povezave oziroma odvisnosti od skupnega ogrevanja. Nihče jih ni seznanil s pogodbo in njenimi določili med upravljalcem poslovnega objekta in distributerjem plina, zato tudi niso mogli osporavati pogodbe, saj sploh niso vedeli, da pogodba obstaja. Račune, ki so jih prejeli, so takoj zavrnili z obrazložitvijo, da v njihovih poslovnih prostorih ni vgrajeno nobeno grelno telo - radiator, ki bi bil priključen na skupno ogrevanje. Da bi dokazali resničnost svojih trditev, so predlagali zaslišanje predstavnika tožene stranke, ter da si upravljalec ogleda njihove prostore, kar ne bi bilo težko, saj so upravljalčevi delavci vsak dan na poslovnem objektu. Predlagali so tudi postavitev sodnega izvedenca. Sodišče je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo, ker je ocenilo, da so nepotrebni. Sodišče je sledilo načelu ekonomičnosti postopka in si prizadevalo, da se postopek zaključi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, pri tem pa je spregledalo pravičnost razsodbe. Tožena stranka meni, da bi bila dolžnost Plinarne, da pred izvršbo preveri pri upravniku stavbe, če so zavrnitve računov upravičene. Prav tako bi moral upravnik stavbe pred podpisom pogodbe z dobaviteljem plina preveriti, če imajo vsi etažni lastniki poslovnih prostorov ogrevanje priključeno na skupno ogrevanje. Stavba na T. 65 ni večstanovanjska stavba, zato v tem primeru ne velja 68. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Ko je tožena stranka kupila poslovne prostore, ni bilo vgrajenih radiatorjev, tako je tudi ostalo. Da je trditev resnična, tožeča stranka prilaga verodostojno listino, potrdilo upravnika stavbe. Potrdilo je tožena stranka pridobila kasneje, ko so ugotovili, da sodišče ne upošteva njihove izjave, niti ni bilo pripravljeno zaslišati prič. V kolikor potrdilo upravnika ne zadostuje, tožena stranka predlaga, da se zaslišijo vodja nabave R.D. in bivši poslovodja trgovine na T. 65 v Mariboru E.Š. ter direktor družbe I.D.. Če pa tudi to ne zadostuje, lahko tožena stranka pridobi izjavo bivšega lastnika poslovnih prostorov, da že ob njihovem nakupu ni bilo priključenih grelnih teles na skupno ogrevanje. Iz navedenega evidentno izhaja, da je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Več kot očitno je, da se je sodišče postavilo na stališče, da je že prepričano o nasprotnem, to je, da je zahtevek tožene stranke neutemeljen, zato ostalih navedb tožene stranke sploh ni upoštevalo oziroma se do njih ni argumentirano opredelilo. Tožena stranka se zavzema za ugoditev pritožbi s stroškovno posledico v njeno korist. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. V obravnavanem gospodarskem sporu vtoževana terjatev ne presega zneska 4.000,00 EUR, zato se skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) postopek vodi po posebnih pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti in ki zaradi bagatelnosti takšnih sporov racionalizirajo oziroma reducirajo posamezne faze postopka. Za pritožbeni postopek to med drugim pomeni, da je sodišče druge stopnje vezano na dejansko stanje zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporu majhne vrednosti, mogoče izpodbijati le zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja.

6. Iz vsebine pritožbe je razbrati, da tožena stranka z zatrjevanjem dejstev, da v njenem poslovnem prostoru ni vgrajenih grelnih teles, ki bi bili priključeni na skupno ogrevanje; da z obstojem pogodbe med upravljalcem poslovnega prostora in distributerjem plina ni bila seznanjena, ter da so račune obrazloženo zavračali, v pretežni meri uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je v sporih, kakršen je tovrstni, nedovoljen pritožbeni razlog. Tako stranke kot tudi sodišče druge stopnje so na dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje, vezani in v tako ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče posegati. Zato pritožbene navedbe, ki merijo na zmotnost in nepopolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa.

7. V povezavi z zmotnostjo in nepopolnostjo ugotovljenega dejanskega stanja tožena stranka v pritožbi graja tudi postopanje sodišča prve stopnje, ki ni sledilo njenim dokaznim predlogom. Sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo dokazov z izvedencem, zaslišanjem prič in ogledom, kar graja tožena stranka v pritožbi. Na podlagi 454. člena ZPP je namreč utemeljeno ocenilo, da je odločitev v obravnavanem sporu mogoča že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena od strank pa izvedbe naroka ni zahtevala. Sodišče prve stopnje je pri tem še obrazložilo, da je dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke zavrnilo, ker je tožena stranka zgolj pavšalno zatrjevala, da je bil upravnik obveščen o tem, da poslovni prostor nima grelnih teles. Sodišče je obrazložilo, da bi tožena stranka morala natančno časovno opredeliti, kdaj je upravnika obvestila o tem, da poslovni prostor nima grelnih teles, saj je to dejstvo odločilno za ugotovitev, ali je bil upravnik o navedenem dejstvu obveščen pred ali pa šele po izdaji vtoževanih računov. Tudi v primeru, če bi zakoniti zastopnik konkretno izpovedal, kdaj je bil upravnik obveščen o tem, da poslovni prostor nima grelnih teles, sodišče takšnega dokaza ne bi smelo upoštevati, saj bi s tem tožena stranka dokazovala dejstvo, ki ga konkretno v svojih vlogah ni zatrjevala. Smiselno očitana kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

8. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).