Jedro

Organ prve stopnje ni ravnal prav, ko je zavrgel tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka, ker je družbeni kapital podjetja zavezanca bil prenesen na Sklad za razvoj RS in ga zato ni štel za (anonimni) družbeni kapital. Odločitev je temeljila na napačnem sklepu o dejanskem stanju, kot posledici neupoštevanja predpisov, veljavnih v času sklenitve pogodbe med zavezancem in skladom - 88. člen ZDen. Navedena določba, po kateri ni dopustno nobeno razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja po ZDen dolžnost vrnitve in so pravni posli, sklenjeni v nasprotju z navedeno prepovedjo, nični, pomeni prepoved vsakršnega razpolaganja s premoženjem, s katerim bi se poslabšal položaj upravičenca v postopku denacionalizacije. Pri presoji pravne možnosti zavarovanja zahtevka je bistvena statusna organiziranost zavezanca v času uveljavitve ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 17.2.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep oddelka za gospodarstvo občine z dne 29.11.1993 (ki ga izpodbijana odločba ne navaja ne v uvodu, ne v izreku in ne v obrazložitvi), s katerim je ta zavrgel tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe po 10. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovil, da je zavezanec v lasti Sklada RS za razvoj (v nadaljevanju: Sklad) in da se zato zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij za zavezanca ne uporablja. Sklad pa se je v pogodbi, s katero je zavezanec prešel v njegovo last, zavezal, da ne bo razpolagal s tistim premoženjem podjetja, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve. Nevarnost neopravičenega razpolaganja s premoženjem ne obstoji. Glede tožnikove pripombe v pritožbi, da zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij nikjer ne govori o tem, da se ta zakon ne uporablja za podjetja, ki so v lasti Sklada, izpodbijana odločba pojasnjuje, da tega navedeni zakon res izrecno ne omenja, določa pa v 1. členu, da navedeni zakon ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki. Podjetje - zavezanec je s pogodbo o preoblikovanju in prenosu družbenega kapitala, sklenjeno dne 24.9.1993 (pravilno:

24.9.1992) s Skladom, na Sklad preneslo celoten družbeni kapital, s čimer je sklad postal edini družbenik podjetja, kar pomeni statusno spremembo podjetja, čigar družbenik je postala druga pravna oseba, vse to pa je vpisano v sodnem registru. Zato se zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij in zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninjenja nanj ne nanaša. Za te zahtevke dejansko jamči Sklad na podlagi pogodbe med Skladom in zavezancem, po kateri zagotavlja, da bo pravni položaj eventuelnih upravičencev tudi po prenosu prednostnega deleža na Sklad enak, kot če bi bili navedeni deleži še naprej v družbeni lasti. Ker se podjetje ne preoblikuje po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, saj je lastnik kapitala znan, tudi ni mogoče zavarovati denacionalizacijskih zahtevkov na njegovi podlagi.

Tožnik v tožbi navaja, da je zahtevo za denacionalizacijo vložil 5.3.1992 in razširil 19.1.1993, 3.12.1992 pa je v smislu 10. in 13. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje zahtevka s prepovedjo razpolaganja v predlogu naštetih premičnin in nepremičnin, na katere se nanaša zahteva za denacionalizacijo. Hkrati je tudi predlagal, da se poleg navedene oblike zavarovanja zavezancu prepove delno ali popolno lastninsko preoblikovanje zavezanca. Organ prve stopnje je prvič izdal začasno odredbo z dne 3.2.1993, s katero je predlogu delno ugodil, vendar brez prepovedi lastninskega preoblikovanja. Zato se je tožnik pritožil in je tožena stranka začasno odredbo odpravila z odločbo z dne 26.4.1993 ter zadevo vrnila v ponovni postopek. V ponovnem postopku je organ prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrgel s sklepom, zoper katerega se je tožnik pritožil, tožena stranka pa je pritožbo zavrnila iz v izpodbijani odločbi opisanih razlogov. Predlog za izdajo začasne odredbe je bil vložen pravočasno, družbeni kapital podjetja je bil prenesen na Sklad RS za razvoj po vložitvi tožnikovega predloga. Pogodba med skladom in zavezancem ne daje nikakega varstva pravnemu nasledniku upravičenca, je v bistvu nična in v nasprotju z 88. členom zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Tožnikova pravica je kršena, ker njegov zahtevek ni zavarovan in obstoji nevarnost, da ne bo mogel uspešno uveljavljati zahtevka za vrnitev premoženja, saj navedeni sklad lahko podjetje proda. Podjetje - zavezanec kaže po eni strani pripravljenost vrniti odvzeto podjetje upravičencem, po drugi strani pa se lastnini. V konkretnem primeru pride v poštev vrnitev podjetja v naravi, saj so podani pogoji iz 34. člena ZDen. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter smiselno odločitev o zahtevku, ki ga je postavil pri organu prve stopnje.

Zavezanec v postopku denacionalizacije je kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navedel, da mu ni jasno, kakšen je namen tega upravnega spora, saj se zavezanec zahtevku tožnika v točkah 2/a in 2/b ne upira. V različnih vlogah navedene podatke pripoznava kot točne tiste iz tožnikovega pripravljalnega spisa z dne 9.10.1992. Nekatere podatke bi moral ugotoviti izvedenec. S svojo pripravljalno vlogo z dne 17.9.1993 je zavezanec predlagal poravnavo, na katero tožnik ni odgovoril. Prizadeta stranka se sprašuje, ali potreba po začasni odredbi o prepovedi razpolaganja z nepremičninami objektivno obstaja, saj zavezanec s pogodbo sklenjeno s skladom jamči za zadevno premoženje, sicer pa prizadeta stranka tožniku ne odreka nikake pravice, da z začasno odredbo zavaruje premoženje, na katero se nanaša zahteva za denacionalizacijo. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov ter predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba je utemeljena.

Določbe 9. in naslednjih členov zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP, Uradni list RS št. 55/92, 7/93 in 31/93) urejajo zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki se preoblikujejo po tem zakonu, ta zakon pa ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom (1. člen), ki je opredeljen v 3. členu kot razlika med vrednostjo sredstev podjetja (celotne aktive) ter vrednostjo obveznosti podjetja, vključno z obveznostmi do pravnih in fizičnih oseb na podlagi trajnih vlog teh oseb v podjetje ter obveznostmi do upravičencev iz 9. člena tega zakona. Družbeni kapital so tudi trajne vloge, navadne in prednostne delnice ali deleži, ki ne pripadajo nobeni pravni ali fizični osebi. Na pravkar navedeno opredelitev družbenega kapitala se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, ki je ob zavrnitvi tožnikove pritožbe pritrdila stališču organa prve stopnje, ki je v obravnavani zadevi izključil uporabo določb ZLPP, ki urejajo zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov zato, ker je zavezanec s pogodbo s Skladom prenesel družbeni kapital na Sklad, zaradi česar zavezančev družbeni kapital ni več anonimni, ker je olastninjen. Takšno razlogovanje tožene stranke temelji na napačnem sklepu o dejanskem stanju, kar je očitno posledica neupoštevanja predpisov veljavnih v času sklepanja pogodbe med zavezancem in Skladom.

Tožena stranka ni upoštevala določbe 88. člena ZDen, po kateri z dnem uveljavitve tega zakona (7.12.1991) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve (1. odstavek), pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, pa so nični (2. odstavek). Ta določba pomeni prepoved vsakršnega razpolaganja s premoženjem, s katerim bi se poslabšal položaj upravičenca v postopku denacionalizacije. Med takšna prepovedana razpolaganja je po presoji sodišča šteti tudi lastninsko preoblikovanje družbenih pravnih oseb, ki imajo med svojimi sredstvi premoženje, ki se po predpisih o denacionalizaciji vrača denacionalizacijskim upravičencem. To tudi pomeni, da je pri presoji pravne možnosti zavarovanja zahtevka za vračanje premoženja bistvena statusna organiziranost zavezanca na dan uveljavitve ZDen (7.12.1991).

Sodišče se ne strinja s pravno razlago tožene stranke v izpodbijani odločbi, da določbe ZLPP o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov v tem primeru ne pridejo v poštev, ker je zavezanec svoj anonimni družbeni kapital prenesel s pogodbo, sklenjeno dne 24.9.1992, na Sklad, s čimer naj bi bil družbeni kapital olastninjen. Takšna ocena tožene stranke ne upošteva stanja družbenega premoženja in organiziranosti pravnih oseb ob uveljavitvi ZDen. Sklenjeni pravni posel v nasprotju z določbo 88. člena ZDen je po presoji sodišča v razmerju do vlagatelja zahteve za denacionalizacijo ničen, kar bi morala tožena stranka ugotoviti in v pritožbenem postopku sklep organa prve stopnje odpraviti z napotilom, da mora organ prve stopnje meritorno odločiti o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno je izpodbijana odločba po presoji sodišča nezakonita. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) kot predpis Republike Slovenije.