Jedro

Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da bi sodišče ugotovilo škodo, tako materialno kot nematerialno. Ugotovilo bi jo lahko le s pomočjo izvedenca. Ker z doslej izvedenimi dokazi to ni bilo v celoti ugotovljeno, je imelo sodišče samo možnost, torej po uradni dolžnosti, storiti vse, da pomanjkljivosti oz. nejasnosti odpravi. Če stranke to posebej zahtevajo, je to opozorilo sodišču, naj stori, kar bi že tako moralo storiti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi v točki II/1 za znesek 56.000,66 EUR in v celoti v točkah II/3, 5, 6 in 7 in se v tem delu vrača prvemu sodišču v novo sojenje, v ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (za znesek 2.086,46 EUR z obrestmi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (točka I. izreka), nato pa odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode plačati 58.087,12 EUR skupaj s pripadajočimi obrestmi (točka 1/I izreka sodbe). Kar je zahtevala tožeča stranka iz naslova nepremoženjske škode več je zavrnilo (za znesek 39.976,64 EUR) (točka II/2). Nadalje je odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 120.863,90 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od taksativno naštetih zneskov od dne zapadlosti posameznega zneska do dne plačila (točka II/3). V presežku nad dosojenim zneskom in sicer za znesek 361,92 EUR je zahtevek zavrnilo (točka II/4). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna plačevati tožniku mesečno rento v višini 1.078,92 EUR od 15.11.2009 dalje (točka II/5) in mesečni znesek 20.000,00 SIT oz. 83,45 EUR od 1.4.2003 dalje skupaj z obrestmi (točka II/6). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 12.871,15 EUR pravdnih stroškov (točka II/7).

Zoper ugodilni del sodbe točka II/1, 3, 5, 6 in 7 se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu pritožila tožena stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Pritožba najprej meni, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v konkretni zadevi velja desetletni zastaralni rok. Nadalje meni, da je sodišče s tem, da je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke bistveno kršilo določila ZPP (254/I in II ZPP). Nedvomno je tožnik utrpel hude telesne poškodbe, vendar ne tako hude, da bi opravičevale odškodnino v višini, kot jo je dosodilo prvo sodišče. Sodišče bi pri določitvi višine odškodnine moralo upoštevati in razčistiti vprašanje degenerativnih sprememb. Natančneje bi moralo pojasniti, zakaj je v tem sledilo mnenju izvedenca V. in ne R.. Sodba mora tudi vsebovati vse pravnorelevantne okoliščine na podlagi katerih je mogoče oceniti odločitev, zato se sodišče ne bi smelo sklicevati na listine v spisu. Odvisnost, razdražljivost in pozabljivost bi moralo upoštevati pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi glede strahu je dosojena odškodnina previsoka. Sicer pa sodišče glede te odškodnine ni sprejelo dokazne ocene ali je tožnik primarni strah utrpel ali ne. Sodba tudi nima razlogov o tem, ali tožnik prejema invalidnino in v kakšnem obsegu ter kako bi se to moralo upoštevati pri odmeri odškodnine. Invalidnost prve kategorije je podana šele od 14.10.2004 dalje in ne prej. Sodišče se ni opredelilo do vprašanja ali je to posledica škodnega dogodka, ki se obravnava v tej pravdni zadevi ali tudi drugih okoliščin. Prisojeni znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsok, primerna bi bila odškodnina kot jo je že plačala tožena stranka. Nadalje se pritožuje tudi zoper odločitev o višini materialne škode. Navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po postavitvi izvedenca finančne stroke. Tožena stranka je zoper mnenje izvedenke Kosi utemeljeno in obrazloženo ugovarjala. Obrazložila je, zakaj predlaga postavitev novega izvedenca. Sicer pa tožeča stranka svojega izračuna ni pojasnila na način, da bi opredelila količino in višino dnevnic, ki bi jih prejela mesečno. Ni pojasnila, koliko ji je od dnevnic ostalo. Ne drži, da od dnevnic ne bi porabila nič. Tožnik sam je povedal, da je pred potjo doma nakupil stvari za na pot. Izvedenka je enkrat upoštevala 16 dnevnic, drugič 18, ni pa pojasnila, kako je prišla do teh ugotovitev. Nerazčiščeno je vprašanje, ali je potrebno zneske, ki jih je tožnik prejemal tekom postopka varolizirati. Enake pomisleke ima pritožnica glede rente in odškodnine za tujo pomoč. Slednjo tožnik ocenjuje pavšalno na 20.000,00 SIT. Sodišče mu sledi, v obrazložitvi pa ne navede razlogov za svojo odločitev. Sodba tudi nima razlogov o obrestih. Zdravljenje je potekalo še tekom postopka, torej vsa škoda ob vložitvi tožbe še ni bila znana. Ni jasno, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo. Sodišče se do vseh ugovorov tožene stranke ni opredelilo, kar je bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki 2. odstavka 339. člena. V primeru uspeha s pritožbo se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Stroškov ni mogoče preizkusiti, ker jih sodišče ni obrazložilo. Sklicevanje na listine v spisu tega ne morejo spremeniti.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka je sicer na začetku pritožbe navedla, da se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, v nadaljevanju pa je svojo pritožbo utemeljevala glede ostalih škod, ne pa glede odškodnine za skaženost. Iz sodbe (stran 17) pa izhaja, da se je tožena stranka z zahtevanim in dosojenim zneskom v višini 2.086,46 EUR strinjala. V posledici tega sodišče v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo. Glede na ugotovljeno (pravdni stranki v tem delu izvedenskemu mnenju nista ugovarjali), ki se nanaša na skaženost, pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča določena odškodnina primerna in primerljiva z odškodninami določenimi v podobnih primerih.

V postopku sta bila z namenom ugotavljanja nepremoženjske škode, ki je tožniku nastala v posledici nesreče postavljena dva izvedenca medicinske stroke. Mnenji sta se razlikovali, neskladnosti pa sodišče ni razčistilo. V nadaljevanju pa tudi ni obrazložilo, zakaj je v celoti v določenem delu sledilo enemu izvedencu, v drugem pa drugemu. Tožena stranka je predlagala, da poda mnenje še tretji izvedenec medicinske stroke. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo in tudi ni obrazložilo zakaj ne. Enako je sodišče postopalo tudi v primeru izvedenca finančne stroke, ki je bil postavljen zato, da ugotovi oz. izračuna materialno škodo, ki je tožniku v posledici nezgode nastala. Izvedenka K. je napravila izračun, na katerega je tožena stranka podala številne pripombe. Na pripombe ni bilo odgovorjeno v celoti. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da bi sodišče ugotovilo škodo, tako materialno kot nematerialno. Ugotovilo bi jo lahko le s pomočjo izvedenca. Ker z doslej izvedenimi dokazi to ni bilo v celoti ugotovljeno, je imelo sodišče samo možnost, torej po uradni dolžnosti, storiti vse, da pomanjkljivosti oz. nejasnosti odpravi. Če stranke to posebej zahtevajo, je to opozorilo sodišču, naj stori, kar bi že tako moralo storiti (glej komentar k 254. členu ZPP, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga). V posledici povedanega pritožbeno sodišče na posamezne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na samo višino določene odškodnine ne odgovarja, ker bi bilo to preuranjeno.

Pritožba tožene stranke pa je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na tujo postrežbo in pomoč (pavšalna ocena višine stroškov v višini 20.000,00 SIT oz. 83,45 EUR). Pojasniti je, da se mora ta vrsta škode odraziti kot premoženjsko prikrajšanje. Glede na do sedaj ugotovljeno pa je vprašanje ali je tožnik to prikrajšanje dokazal oz. sploh zatrjeval (izjava tožnika in priče S. B. na glavni obravnavi dne 30.3.2009). Prvo sodišče bo moralo to razčistiti in o zadevi ponovno odločiti, svojo odločitev pa obrazložiti.

Pritožba pa tudi utemeljeno opozarja, da prvo sodišče ni obrazložilo svoje odločitve glede teka obresti. Ker o obrestih v obrazložitvi ni ničesar povedanega, preizkus sodbe v tem delu ni mogoč.

Po povedanem ni dvoma, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti pomanjkljivosti, zato zadevo vrača prvemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče s pomočjo novih izvedencev medicinske in finančne stroke odgovoriti in pojasniti sporna vprašanja tako glede samih poškodb, zlasti še vzročne zveze med sedanjo invalidnostjo prve kategorije, ki je bila ugotovljena dne 14.10.2004 (pred tem pa je bil tožnik invalid III. kategorije) in nezgodo, ki jo je tožnik utrpel 24.5.1999. Z izvedencem finančne stroke pa bo moralo razčistiti kakšne dohodke bi tožnik prejemal, če bi še delal na mestu voznika tovornjaka pri prevozniku T. in kakšne je prejemal in jih še prejema. Tožnikovo materialno škodo predstavlja razlika med dohodkoma. Sodišče pa se bo moralo opredeliti oziroma obrazložiti tisto, kar v razveljavljeni sodbi še ni obrazložilo (točka 6, 7 in 8 tega sklepa).