Jedro

Ob odsotnosti konkretnih trditev so navedbe pritožnika, da bi lahko imel tožnik že iz časov pred škodnim dogodkom omejeno gibljivost in moč levega zapestja, zgolj ugibanja. Niti si ni mogoče zamisliti, da bi vsak potencialni oškodovanec imel že vnaprej za vsak slučaj opravljene meritve gibljivosti svojih sklepov (iz obdobja pred nekim škodnim dogodkom), zaradi morebitne kasnejše primerjave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik se je poškodoval pri padcu po stopnicah v skupnih prostorih večstanovanjske hiše v lasti toženke. Pri padcu je utrpel večkosovni sklepni zlom oddaljenega dela koželjnice in odkrušenje trnastega nastavka podlahtnice na levi roki, obtolčenino in odrgnino hrbta in obtolčenino in podplutbo na zatilju. O temelju, ki je v celoti podan, je že pravnomočno odločeno, z izpodbijano sodbo pa je razsojeno o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer je toženka dolžna tožniku plačati 7.300,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 dalje. Toženki je sodišče naložilo v plačilo še 1.910,48 EUR tožnikovih pravdnih stroškov. Od prisojenega zneska je 3.000,00 EUR odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 3.500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti in 800,00 EUR iz naslova prestanega strahu. Z navedeno odmero odškodnine je prvostopenjsko sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

2. Toženka se je zoper to sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da drugostopenjsko sodišče spremeni odločitev sodišča prve stopnje, podredno da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, stroški pritožbenega postopka pa naj se naložijo v plačilo tožniku. Pritožbene stroške tudi opredeljuje. V pritožbi nasprotuje odmeri odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode, češ da je pretirana in v nasprotju z načelom individualizacije ter objektivno vrednostjo prizadetih dobrin v sodni praksi. Za tožnika pravi, da je že prileten, zato je odškodnina za zmanjšane življenjske aktivnosti v tej višini neutemeljena. Glede telesnih bolečin je navajala, da je nesporna zgolj poškodba zapestja, ne pa tudi poškodbi hrbta in zatilja, saj ju tožnik ni zatrjeval, poizvedovalni dokazi z njegovim zaslišanjem in mnenjem izvedenca pa niso dopustni. Neskladje med trditveno in dokazno podlago na strani tožnika naj bi bilo podano tudi pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj tožnik v tožbi ni zatrjeval, da ne more več opravljati rokodelskih aktivnosti. Tožnikovo jemanje analgetika iz domače zaloge po mnenju pritožbe ni izkazano v medicinski dokumentaciji, glede strahu pa naj bi sodišče ne ločilo med primarnim in sekundarnim strahom. Glede trajne omejene gibljivosti levega zapestja za 29 % naj izvedenec ne bi razpolagal s podatkom, kako gibljivo je bilo zapestje pred škodnim dogodkom, brez podlage pa naj bi bil tudi zaključek, da se pri tožniku predvideva razvoj degenerativnih artrotičnih poslabšanj. Odločitve o stroških postopka po mnenju pritožbe ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni specificiralo posameznih postavk v skupnem znesku odmerjenih pravdnih stroškov.

3. Na pritožbo je tožnik odgovoril, predlagal je njeno zavrnitev ter pritožničino plačilo njegovih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava glede odmere pravične denarne odškodnine po 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Tožniku je za njegovo nepremoženjsko škodo prisojen primeren znesek, pri čemer je sodišče ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine (torej upoštevanje tožnikovih lastnosti) z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire (torej mora biti v ustreznem razmerju z blažjimi in hujšimi primeri). Tožniku prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Tožnikove poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lažje srednje hude (III.), zanje pa mu je bila odmerjena odškodnina, ki ustreza približno sedmim neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS, kar je pod povprečjem za tovrstne poškodbe in nikakor ni previsoka.

6. Že hitri pregled sodne prakse glede primerljivih poškodb rok in njihovega zdravljenja (poškodba koželjnice) pokaže, da višina odškodnine v tej zadevi ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi, sploh pa ne navzgor.(1) Zato so tudi brez podlage pomisleki pritožnice, da je že priletnemu tožniku prisojena previsoka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Starost oškodovanca je sicer tudi eden izmed dejavnikov pri presoji višine odškodnine, a tudi glede na ta kriterij višina odškodnine ne odstopa od sodne prakse – katere, pritožnica niti ne pove.

7. Zavrniti je treba pritožbene očitke o nezadostni trditveni podlagi, ki naj bi jo nadomestili poizvedovalni dokazi (izpovedba tožnika in izvedensko mnenje). Tožnik je zatrjeval, da ga je po padcu po stopnicah bolelo celo telo, diagnoze vseh poškodb pa so bile navedene v medicinski dokumentaciji, ki jo je predložil in ki jo je s svojim strokovnim znanjem v celoti razumel izvedenec medicinske stroke. Izvedenec je medicinsko dokumentacijo preučil, vključno z ambulantnim kartonom tožnika, in prepričljivo pojasnil tudi težje berljivo, a nedvomno zabeleženo strokovno diagnostično terminologijo, kot posledico zdravstvene obravnave tožnika v zvezi s škodnim dogodkom. Zato niso prepričljiva ugibanja toženke o tem, ali se diagnoze morda nanašajo na kateri drugi in ne na obravnavani škodni dogodek. Dejstvo, da so bile določene odrgnine in obtolčenine diagnosticirane šele v naslednjih dneh po datumu škodnega dogodka, zaključkov v ničemer ne spreminja, glede na to, da se je primarna kirurška pozornost osredotočila na najhujšo poškodbo in sanacijo večkosovnega zloma koželjnice.

8. Tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni pravočasno zatrjeval, da bi bil tudi »rokodelec«, kar bi moralo vplivati na višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, niso utemeljene. Tožnik je pravočasno zatrjeval in izpovedal, da je škodni dogodek negativno vplival na izvajanje njegovih prostočasnih aktivnosti: obiranje jabolk, hoja v hribe, telovadba itd., zato je, ob dejstvu, da je izvedenec ugotovil omejitve v gibljivosti zapestja (29 %), omejitve pri dvigovanju težkih bremen, omejitve pri samostojni uporabi levice ob ponavljajočih se gibih, omejitve pri rekreativnih dejavnostih, ob upoštevanju predvidenega razvoja degenerativnih artrotičnih poslabšanj, izpolnil trditveno in dokazno breme, ki utemeljuje prisojeno višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

9. Glede na ugotovljene poškodbe, zdravniško priporočilo o jemanju analgetikov (kar je ugotovil izvedenec) ter oceno tožnikove izpovedbe s strani sodišča prve stopnje je prepričljiv tudi zaključek o tem, da je tožnik en teden jemal analgetike „iz domače zaloge“.

10. Niso utemeljene niti navedbe pritožnice, da bi moralo prvostopenjsko sodišče odškodninsko vsoto za strah razmejiti med primarni in sekundarni strah. Pravična odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode, ki se sicer lahko pokaže na različne načine (kot primarni in/ali sekundarni strah), je enotna.

11. Ob odsotnosti konkretnih trditev so navedbe pritožnika, da bi lahko imel tožnik že iz časov pred škodnim dogodkom omejeno gibljivost in moč levega zapestja, zgolj ugibanja. Niti si ni mogoče zamisliti, da bi vsak potencialni oškodovanec imel že vnaprej za vsak slučaj opravljene meritve gibljivosti svojih sklepov (iz obdobja pred nekim škodnim dogodkom), zaradi morebitne kasnejše primerjave. V tej zadevi je izvedenec medicinske stroke imel na voljo medicinsko dokumentacijo, opravil je tudi osebni pregled tožnika ter prišel do zaključka, da je pri njem podana 29 % omejena gibljivost v levem zapestju. Toženka je s svojimi pomisleki izvedenca soočila na zaslišanju, ta pa jih je prepričljivo zavrnil. 12. Glede očitkov, da je prvostopenjsko sodišče brez podlage navedlo, da se pri tožniku predvideva hitrejši razvoj degenerativnih artrotičnih poslabšanj, je treba pritožnico usmeriti na zadnjo alinejo 6. odgovora pisnega izvedenskega mnenja (str. 10), kjer je ugotovljeno prav to. Zaključek sodišča prve stopnje je torej pravilen.

13. Končno pritožbeno sodišče zaključuje, da je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravilna in jo je mogoče preizkusiti, saj je sodišče navedlo, iz katerih postavk je znesek stroškov izračunalo, in to na podlagi predloženega tožnikovega stroškovnika. Prvostopenjsko sodišče je tožniku v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi priznalo strošek pooblaščenčeve nagrade za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100) v višini 347,10 EUR, nagrade za narok (tar. št. 3102) v višini 320,40 EUR, trikratnika kilometrine za udeležbo na narokih v višini 16,28 EUR (skupaj 48,84 EUR potnih stroškov), 20,00 EUR pavšala za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002), vse povečano za 22% davek na dodano vrednost (tožnikov pooblaščenec zavezanec za plačilo DDV). Poleg tega še 321,00 EUR stroškov sodne takse ter višino nadomestila izgubljenega zaslužka (zaslišanje priče, Nik Zupan) v višini 53,68 EUR, stroške izvedenskega mnenja v višini 475,47 EUR in ustnega podajanja izvedenskega mnenja na naroku v višini 162,00 EUR. To skupaj znese 1.910,48 EUR, kot je izračunalo sodišče prve stopnje.

14. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino ter izčrpne in pravilne razloge izpodbijane sodbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato strošek zanj trpi tožnik sam.

Op. št. (1): Primerjaj npr. odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah II Ips: 619/99, 587/98, 441/99, 471/96, 80/99, 290/2001, 582/2007, 1028/2008 in druge.