Jedro

V pravnomočni sodbi se kot sredstvo, s katerim se telo lahko hudo poškoduje, zatrjuje "ročaj delovnega kmečkega orodja", s katerim je obsojenec udaril po hrbtu oškodovanca in mu s tem prizadejal oteklino v predelu leve lopatice z malenkostno odrgnino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in ocenilo, da je obsojenec ob dogodku lahko imel v rokah vile ali grablje, da pa to za presojo zadeve ni pomembno; v obeh primerih gre namreč za kmečko orodje, katerega ročaj je običajno primerljivo trden in debel. Po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke pa je bil oškodovanec udarjen s topim trdim predmetom na način in v okoliščinah, zaradi katerih bi lahko po mnenju izvedenca prišlo tudi do hude telesne poškodbe. Na podlagi omenjenega opisa kaznivega dejanja in v povezavi z navedeno obrazložitvijo prvostopenjske sodbe je treba ugotoviti, da je sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, konkretizirano do te mere, da omogoča zanesljivo pravno vrednotenje, da je bilo pri storitvi kaznivega dejanja uporabljeno sredstvo v smislu 2. odstavka 133. člena KZ, s tem pa tudi zanesljivo sklepanje o obstoju kaznivega dejanja.

Ker zagovornik ne zatrjuje, da prvostopenjsko sodišče netočno reproducira oškodovančevo izpovedbo (le v takšnem primeru bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero se sklicuje), pač pa, da dokazni zaključki prvostopenjskega sodišča ne sledijo oškodovančevi izpovedbi, s tem uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega I.Č. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 45.000,00 SIT. Višje sodišče v Celju je delno ugodilo pritožbi zagovornika obsojenega I.Č. in navedeno sodbo spremenilo tako, da je obsojencu v okviru pogojne obsodbe določeno kazen znižalo na dva meseca zapora, preizkusno dobo pa skrajšalo na eno leto, v ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Obsojenčev zagovornik je dne 17.9.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP" in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo razveljavi in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred pristojnim sodiščem.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal, da se zahteva zavrne, ker je neutemeljena. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona, češ da opis kaznivega dejanja ne obsega potrebnih znakov očitanega kaznivega dejanja, ni podana. Z opredelitvijo, da gre za ročaj delovnega kmečkega orodja, je bilo orodje, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno, dovolj konkretno opredeljeno, tako da omogoča oceno, da se s takšnim orodjem lahko telo hudo poškoduje. Tudi zatrjevanega nasprotja med sodbo, ki govori o ročaju delovnega kmečkega orodja ter oškodovančevo izpovedbo, da naj bi bil udarjen s kovinskim delom vil, v resnici ni. Sodba navaja razloge za takšno oceno in pri tem ne sledi v celoti oškodovančevim navedbam glede uporabljenega sredstva, temveč se v tem delu naslanja na izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca gre torej za oceno dejanskega stanja in ne za zatrjevano nasprotje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker naj opis kaznivega dejanja ne bi obsegal potrebnih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ. Po njegovem mnenju opis dejanja ni dovolj konkretiziran glede sredstva, s katerim bi naj bilo kaznivo dejanje storjeno, saj zatrjevanje, da je bila poškodba prizadejana z "ročajem delovnega kmečkega orodja", ne omogoča presoje, da je bila poškodba prizadejana s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Po navedbah zagovornika bi moralo biti opisano konkretno, za katero kmečko orodje gre, iz kakšnega materiala je to orodje oziroma njegov del in kakšne so njegove dimenzije. Zaradi tako pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja bi moralo sodišče obsojenca oprostiti obtožbe.

Nobenega dvoma ni, da morajo iz opisa kaznivega dejanja (v sodbi in v obtožnici) izhajati zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. To izhaja iz določbe 1. točke 1. odstavka 359. člena ZKP, ki predpisuje vsebino opisa kaznivega dejanja v obsodilni sodbi ter določbe 2. točke 1. odstavka 269. člena ZKP, v kateri so predpisane sestavine obtožnice. Smiselno enako velja tudi za obtožni predlog (1. odstavek 434. člena ZKP), ki mora prav tako vsebovati opis kaznivega dejanja. Opis dejanja, ki ga tvorijo zakonski znaki posameznih kaznivih dejanj, mora biti praviloma konkretiziran z dejstvi. Konkretizirati pomeni izbrati iz kaznivega dogodka takšna pravnorelevantna dejstva, ki se najbolj prilegajo zakonskim znakom določenega kaznivega dejanja oziroma jih najbolj tipično izražajo, obenem pa morajo biti toliko konkretna, da se lahko v postopku dokazujejo.

Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ je podano, če je poškodba iz 1. odstavka prizadejana z orožjem, nevarnim orodjem, z drugim sredstvom ali na takšen način, s katerim se telo lahko hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. V pravnomočni sodbi se kot sredstvo, s katerim se telo lahko hudo poškoduje, zatrjuje "ročaj delovnega kmečkega orodja", s katerim je obsojenec udaril po hrbtu oškodovanca in mu s tem prizadejal oteklino v predelu leve lopatice z malenkostno odrgnino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in ocenilo, da je obsojenec ob dogodku lahko imel v rokah vile ali grablje, da pa to za presojo zadeve ni pomembno; v obeh primerih gre namreč za kmečko orodje, katerega ročaj je običajno primerljivo trden in debel. Po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke pa je bil oškodovanec udarjen s topim trdim predmetom na način in v okoliščinah, zaradi katerih bi lahko po mnenju izvedenca prišlo tudi do hude telesne poškodbe. Sodišče druge stopnje je takšnim razlogom izpodbijane sodbe pritrdilo.

Na podlagi omenjenega opisa kaznivega dejanja ter v povezavi z obrazložitvijo prvostopenjske sodbe je treba ugotoviti, da je sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, kljub zagovornikovim ugovorom, konkretizirano do te mere, da omogoča zanesljivo pravno vrednotenje, da je bilo pri storitvi kaznivega dejanja uporabljeno sredstvo v smislu 2. odstavka 133. člena KZ, s tem pa tudi zanesljivo sklepanje o obstoju kaznivega dejanja.

Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila po mnenju vložnika zahteve podana zaradi nasprotja med sodbo, ki govori o ročaju delovnega kmečkega orodja, oškodovanec pa naj bi kot priča zatrjeval, da ga je obdolženec udaril po hrbtu s kovinskim delom vil. Zagovornik ne zatrjuje, da prvostopenjsko sodišče netočno reproducira oškodovančevo izpovedbo (le v takšnem primeru bi bila podana kršitev zakona, na katero se sklicuje), pač pa, da dokazni zaključki prvostopenjskega sodišča ne sledijo oškodovančevi izpovedbi. S tem pa zagovornik uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). Ugotoviti je tudi treba, da se pravnomočna sodba, kar zadeva del uporabljenega kmečkega orodja, opira na izvedenca medicinske stroke, ki je bil mnenja, da je poškodba nastala s topim predmetom, zaradi česar sodišče prve stopnje ni sledilo oškodovančevi izpovedbi in jo je v tem delu ocenilo kot ne povsem prepričljivo. Navedeni pomisleki v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, izraženi v zahtevi za varstvo zakonitosti, tudi niso vzbudili precejšnjega dvoma, ki bi bil podlaga za razveljavitev pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Ker tako ni bilo mogoče pritrditi nobenemu od razlogov, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.