Jedro

Ne pride v poštev uporaba splošnih pravil odškodninske odgovornosti, saj tožnica uveljavlja odgovornost toženke za stvarne napake, ki je posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti. Pri razvezi pogodbe pride v poštev vzpostavitev prejšnjega stanja, ko je vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti drugi tisto, kar je od nje prejela na podlagi razvezane pogodbe, torej na podlagi, ki je pozneje odpadla.

Četrti odstavek 324. člena ZPP res nalaga sodišču, da v obrazložitvi sodbe navede predpise, na katere je oprlo sodbo. Izostanek te navedbe zato pomeni procesno kršitev, ki pa ni bistvena, če je sodbo kljub temu mogoče materialnopravno preizkusiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 3.523,60 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 9. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Toženki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v višini 421,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožničin zahtevek v delu nad prisojenim glede premoženjske škode (III. točka izreka) in pobotni ugovor toženke (IV. točka izreka).

2. Zoper I., II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je s tožbo zahtevala odškodnino zaradi nekvalitetno opravljenega dela toženke na podlagi pogodbe št. 76/2008, in sicer struganja, ravnanja sten in tal bazena ter polaganja in fugiranja mozaika na tla in stene bazena, saj je v začetku polaganja prišlo do odpadanje posameznih ploščic.

Glede aktivne legitimacije

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da je tožnica aktivno legitimirana v tem postopku oziroma da je obstajal usten dogovor, da se pogodba sklene med pravdnima strankama. Res je bila sicer na ponudbi št. 76/2008 najprej navedena M. T., vendar je bila nato prečrtana in navedena tožnica (A3), ki je storitev tudi plačala. Sodišče prve stopnje je glede na izpovedi zakonitih zastopnikov toženke in tožnice ugotovilo, da je slednja po pogovoru z direktorjem toženke prečrtala svoje ime in navedla podatke podjetja, saj je bilo direktorju toženke vseeno, kdo je plačnik. Iz izpovedbe direktorja toženke, da je zastopnica tožnice želela spremembo pogodbe na firmo, sam pa je odvrnil, da mu je vseeno kdo bo plačnik, je povsem jasno, da se je zavedal in soglašal, da tožnica postane stranka pogodbe in ne zgolj soplačnik. Da je zakoniti zastopnik toženke soglašal, da je pogodba sklenjena med pravnima strankama, nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da je račun št. 14/2008 (priloga A2) izstavil tožnici, ki je račun tudi plačala (priloga A14).

Glede zmotne uporabe materialnega prava

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba splošnih pravil odškodninske odgovornosti, saj tožnica uveljavlja odgovornost toženke za stvarne napake, ki je posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti. Tožnica sicer res toženki ni omogočila dodatnega roka za odpravo napak skladno z določilom 627. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vendar pa v predmetni zadevi obstojijo razlogi, zaradi katerih ni bilo nujno, da bi tožnica najprej zahtevala odpravo napake, saj je bilo več kot očitno, da toženka napake ni bila sposobna odpraviti in da napake tudi v dodatnem roku ne bi odpravila (106. člen OZ). Predvsem upoštevaje, da je toženka tekom celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je bilo delo pravilno zasnovano in opravljeno kvalitetno, v skladu z dogovorom oziroma da je bil mozaik lepo položen in ni odpadal. 8. V obravnavanem primeru je bila podana ustrezna trditvena podlaga tožnice za uporabo določila 638. člena OZ, ki predvideva poseben primer utemeljenega odstopa od pogodbe. Tožnica je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je od toženke zahtevala, naj preneha z delom, ko je opazila odpadanje ploščic mozaika, saj je bilo očitno, da toženka obveznosti tudi v dodatnem roku ne bi izpolnila. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je do odpadanja mozaikov prišlo zaradi nepravilnega dela toženke (ki je delo opravljala pri previsoki temperaturi, kar je povzročilo, da so se ploščice odlepile s sten bazena), je opravljena storitev toženke imela tako napako, da za tožnico ni bila uporabna. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je podlaga za odstop od pogodbe in zahtevek za plačilo škode v določilu 638. člena OZ, ki določa, da če ima opravljeni posel tako napako, da je delo neuporabno (v tem primeru so se ploščice odlepile s sten bazena) ali če je opravljen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, lahko naročnik odstopi od pogodbe in zahteva povračilo škode, ne da bi prej zahteval odpravo napake.

Glede pobotnega ugovora

9. Pritožba meni, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti v delu glede v pobot uveljavljene terjatve za nakup lepila za namen položitve ploščic na bazenu. V obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, „da je del lepila toženka že uporabila za delo na bazenu“ in da si „toženka ni dovolj prizadevala, da bi prevzela ostanek lepila oziroma da ga je celo sama pustila pri tožnici“, zaradi česar je sodišče prve stopnje pobotni ugovor ocenilo kot neutemeljen, toženka vidi kršitev 14. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki pa je ne konkretizira. Po uradni dolžnosti je sodišče preverilo in ugotovilo, da sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, je jasna in razumljiva; pritožba pa konkretnih očitkov, ki bi tej ugotovitvi nasprotovali, ne vsebuje. Zakaj obrazložitev prvostopenjskega sodišča v 21. točki ne zadošča, pritožba namreč ne pojasni.

10. Glede višine tožbenega zahtevka

11. Sodišče izvede dokaz z izvedencem takrat, ko je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga (prim. 243. člen ZPP). Tožnica je zahtevala povračilo stroškov sanacije na celotni površini bazena (85 m2), toženec pa je ugovarjal, da so bile ploščice položene le na 14-15 m2 bazena. Sodišče se je pri ugotavljanju sporne površine pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca, saj je bilo za ugotovitev dejstva, na kolikšni površini bazena je bila potrebna sanacija (oziroma na kolikšni površini so bile položene ploščice), potrebno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Zato so neutemeljeni pavšalni in nekonkretizirani očitki „kršitev po 1., 2., 8. točke in drugih členov v zvezi z 243. členom ZPP“, ki jih je po mnenju pritožnice sodišče zagrešilo pri odmeri višine odškodnine iz naslova stroškov zaradi sanacije.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče v nasprotju s 7. členom ZPP po uradni dolžnosti izvedlo dokaz z izvedencem glede cene mozaika, saj je tožnica v tožbi predlagala dokazovanje z izvedencem pod točko III, ki se je nanašala tako na vprašanje pravilne izvedbe dela (lepljenja mozaika), kakor tudi na stroške sanacije izvršenega dela toženke, med katerimi je bil naveden tudi strošek za nabavo novega mozaika v višini 2.772,00 EUR (84 m2 x 33,00 EUR) in strošek za polaganje novega mozaika. V pripravljalni vlogi (l. št. 70) pa je postavila vprašanje izvedencu, koliko je znašala materialna škoda tožnice, kar po oceni pritožbenega sodišča zajema tudi stroške nabave novega mozaika oziroma njegovo ceno.

13. Pritožba nadalje prvostopenjskemu sodišču očita, da se sodbe, za znesek v višini 2.500,00 EUR, ne da preizkusiti. Meni, da iz zaključkov sodišča prve stopnje, da je bil znesek nakazan za delo v bazenu in zahtevek ni bil zastaran, ne izhaja, da je toženka znesek dolžna vrniti tožnici, saj sodba ne vsebuje dejanske in pravne podlage.

14. Iz trditvene podlage tožnice je bilo jasno, da je skladno s 638. členom OZ odstopila od pogodbe, saj je bilo delo (polaganje mozaikov) zanjo neuporabno zaradi odpadanja ploščic mozaika. Pri razvezi pogodbe pride v poštev vzpostavitev prejšnjega stanja, ko je vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti drugi tisto, kar je od nje prejela na podlagi razvezane pogodbe (111. člen OZ), torej na podlagi, ki je pozneje odpadla.

15. Četrti odstavek 324. člena ZPP res nalaga sodišču, da v obrazložitvi sodbe navede predpise, na katere je oprlo sodbo. Izostanek te navedbe zato pomeni procesno kršitev, ki pa ni bistvena, če je sodbo kljub temu mogoče materialnopravno preizkusiti. Tako iz tožničinih navedb kakor tudi iz razlogov izpodbijane sodbe po oceni pritožbenega sodišča dovolj jasno izhaja, da gre v obravnavanem sporu za primer razveze pogodbe in v posledici te razveze za kondikcijski zahtevek, na podlagi katerega je toženka dolžna vrniti celoten znesek, ki ga je prejela na podlagi razvezane pogodbe. Tožnica je namreč zahtevala vračilo nakazila, plačanega toženki, za dela na bazenu. Iz izpodbijane sodbe je torej mogoče ugotoviti pravno podlago za ugoditev zahtevku, zato izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pritožba pa niti ne pojasni, zakaj 17. točka obrazložitve prvostopenjskega sodišča, da je bil znesek nakazan za delo v bazenu in zahtevek ni bil zastaran, ne zadošča za zaključek, da je toženka navedeni znesek dolžna vrniti.

16. Stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila kasneje razvezano pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi in tretji odstavek 111. člena OZ), oziroma pravico do izplačila vrednosti dosežene koristi, ki jo ima nasprotna stranka zaradi (delne) izpolnitve razvezane pogodbe (četrti odstavek 111. člena OZ). Toženka je sicer res izvedla 20% posla, vendar pa tožnica od opravljenega posla ni imela nikakršne koristi, glede na neizpodbijano ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so ploščice mozaika začele odpadati zaradi nepravilno opravljenega dela toženke. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno tožnici prisodilo celoten znesek v višini 2.500,00 EUR, ki ga je nakazala toženki, za dela na bazenu. Reparacijska obveznost ima namreč obogatitveno naravo in se presoja tudi ob smiselni uporabi pravnih pravil, ki urejajo neupravičeno pridobitev, tožnica pa od delne izpolnitve razvezane pogodbe ni imela nikakršne koristi.

17. Iz listinske dokumentacijo spisa je jasno razvidno, da nakazilo v višini 2.500,00 EUR ni bilo namenjeno zapiranju terjatev po ponudbi 91/2007 in št. 71/2008. Iz računa tožnice (A14) izhaja, da se je nakazilo nanašalo na polaganje keramike. Ponudbi 91/2007 in 71/2008 (priloga B11 in B12) pa postavke polaganja keramike ne vsebujeta, niti se po višini ne ujemata z opravljenim plačilom tožnice v znesku 2.500,00 EUR.

18. Glede na navedeno pritožba toženke ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).