Jedro

Ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).

Upravno sodišče lahko sklicevanje na razloge upravnega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil. Uporabi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 bi lahko tožnik učinkovito nasprotoval z obrazloženo trditvijo, da tožbene navedbe niso ponovljene navedbe, do katerih se je v svoji odločbi opredelila že toženka. Vendar tega ne zatrjuje, niti ni to očitno iz povzetkov tožbe v izpodbijani sodbi oziroma same tožbe. Po drugi strani iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je toženka v izpodbijani odločbi v celoti in popolnoma opredelila do vseh informacij, torej tudi do tistih, ki jih je predložil pritožnik.

Izrek

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 1136/2023-15 z dne 10. 8. 2023 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142- 1297/2023/12 (1221-07) z dne 24. 7. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 Zahtevi za izdajo začasne odredbe pa je ugodilo tako, da je izvršitev sklepa toženke zadržalo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe ter presodilo, da je sklep toženke zakonit in pravilen. Navedlo je, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem še preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter da je bil 25. 2. 2023 vnesen v Centralno bazo Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, slednja pa je na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje. Pritrdilo je še ugotovitvi toženke, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko izreka sodbe in sklepa vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in sklep toženke odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik predvsem nasprotuje stališču toženke in sodišča prve stopnje, da je pri presoji obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem bistveno, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so dobili status prosilca za mednarodno zaščito. Pritožnik ob tem povzema sodbo Upravnega sodišča I U 333/2023, iz katere izhaja stališče, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega evropskega azilnega sistema. Meni, da iz informacij, ki jih je predložil njegov pooblaščenec, izhaja, da kršitve na Hrvaškem obstajajo in se kažejo v načrtnem onemogočanju dostopa do azilnih postopkov, tako da mora imeti posameznik srečo, da mu uspe zaprositi za azil. Zato do vračanja na Hrvaško ne bi smelo priti in bi morala Slovenija prevzeti pristojnost za obravnavo pritožnika.

7. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje pritožbenemu stališču, da so tudi procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, vendar to stališče ne more vplivati na odločitev v obravnavani zadevi. Pritožniku so namreč te garancije zagotovljene s tem, ko je v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem med strankama ni sporno, da je bil pritožnik že pred tem na Hrvaškem, da je bil dne 25. 2. 2023 vnesen v Centralno bazo Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, in da je slednja na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje (točka 37. obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Ker bo torej pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).

9. Kot je Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) pojasnilo v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019, skupni evropski azilni sistem in Uredba Dublin III temeljita na načelu medsebojnega zaupanja, ki od vsake od držav članic zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Vzpostavlja torej domnevo, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Ženevske konvencije2 in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, oziroma z vidika Uredbe Dublin III, da se prosilec po predaji ne bo znašel v položaju, v katerem bi bile kršene njegove človekove pravice.3

10. Vendar pa je ta domneva izpodbojna,4 zato je pristojni organ dolžan presoditi morebiten obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU posledica sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici.5

11. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožnik ne nasprotuje, se pritožnik na Hrvaškem po lastni volji ni nastanil v azilnem domu in kontaktov z uradnimi osebami v azilnem domu sploh ni imel, poleg tega je sam povedal, da je imel slabe izkušnje v zvezi s postopki, ki so jih glede nezakonitega prehoda meje vodili policisti. Po oddaji prstnih odtisov s policisti ni imel več kontakta (točka 39. obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz ugotovitev toženke, ki jih pritožnik ni prerekal, dalje izhaja, da prosilec od trenutka, ko je dal svoje prstne odtise, ni imel prav nobenih težav ne s policijo, niti z drugimi osebami. Pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaške policije se torej nanašajo izključno na obravnavo pritožnika kot osebe, ki se nelegalno nahaja na ozemlju Republike Hrvaške. Slednje pa ne izkazuje tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tako sta svojo odločitev pravilno utemeljila toženka kot tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je obrazložitev sodišča prve stopnje pomanjkljiva, ker naj bi se sodišče ne opredelilo do izrecno izpostavljenih očitkov pritožnika glede nepravilnosti pri dokazni oceni toženke v zvezi z odgovorom Hrvaškega pravnega centra iz januarja 2023, sodbo Švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča v St. Gallen št. E-1488/2020 z dne 22. 3. 2023, informacijo Agencije Evropske unije za azil (EUAA) iz leta 2022, informacijo Asylum Information Database (AIDA) iz 2023 ter splošnim zagotovilom hrvaških organov o ustreznem ravnanju z dublinskimi povratniki.

13. ZUS-1 v drugem odstavku 71. člena določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. V praksi Vrhovnega sodišča je glede te določbe sprejeta razlaga, da lahko sodišče sklicevanje na razloge upravnega akta uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil.6

14. To pomeni, da bi pritožnik uporabi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 lahko učinkovito nasprotoval z obrazloženo trditvijo, da tožbene navedbe niso ponovljene navedbe, do katerih se je v svoji odločbi opredelila že toženka. Vendar tega ne zatrjuje, niti ni to očitno iz povzetkov tožbe v izpodbijani sodbi oziroma same tožbe. Po drugi strani iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je toženka v izpodbijani odločbi v celoti in popolnoma opredelila do vseh informacij, torej tudi do tistih, ki jih je predložil pritožnik (38. točka obrazložitve).

15. Pritožnik je v pritožbi predložil tudi izjavo z dne 29. 9. 2023 in potrdilo o povezanosti z versko skupnostjo z dne 25. 9. 2023 ter navedel, da želi z njima pojasniti, da je po mnogih letih trpljenja zaradi dogodkov v izvorni državi in na poti, v Sloveniji končno našel prijatelje, dom in smisel življenja, ter da bo vrnitev na Hrvaško pomenila prekinitev vseh teh vezi in aktivnosti. Zato prosi, da se mu omogoči, da ostane v Sloveniji.

16. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Pritožnikovo željo, da se na Hrvaško noče vrniti, je že toženka v izpodbijanem sklepu pravilno ocenila kot nerelevantno, saj mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih.

17. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951. 3 Sodba SEU C-163/17 (81. in 82. točka obrazložitve). 4 Sodba SEU C-163/17 (točke 83 do 85 obrazložitve, v katerih se sklicuje tudi na sodbo C-411/10 in C‑493/10 z dne 21. 12. 2011). 5 Sodba SEU C-163/17 (87. točka obrazložitve). 6 Glej sodbo X Ips 287/2017 z dne 16. 1. 2019 ter sklepa X Ips 28/2015 z dne 12. 5. 2016 in X Ips 274/2014 z dne 6. 10. 2016.