Jedro

Zgolj količina zasežene prepovedane droge, ki jo je obdolženi hranil na svojem domu, ob tem, da v dokaznem postopku ni bila ugotovljena popolnoma nobena druga okoliščina, ki bi kazala na to, da je šlo za namen prodaje le-te drugim uporabnikom (nenazadnje pa tovrstni očitki niso zajeti niti v obtožbi), sama po sebi ne pritrjuje stališču pritožnika, da je obdolžencu namen nadaljnje prodaje dokazan.

Izrek

I.Pritožba višjega državnega tožilca se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stroški pritožbenega postopka in potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika na pritožbeni stopnji bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki v športu ter predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je obdolženemu odvzelo zaseženo prepovedano drogo in sicer 17,81 g heroina. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obdolženca, proračun.

2.Zoper sodbo se je pritožil višji državni tožilec iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče kazen eno leto zapora.

3.Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženega, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Prvi odstavek 186. člena KZ-1 med drugim inkriminira dejanje tistega, ki neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja naprodaj ali zaradi prodaje ali dajanja v promet kupuje, hrani ali prenaša ali posreduje pri prodaji ali nakupu ali kako drugače neupravičeno daje v promet rastline ali substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu, ali predhodne sestavine, ki se uporabljajo za izdelavo prepovedanih drog. Zakonodajalec tako v 186. členu KZ-1 uporabi številne glagole za opis izvršitvenega dejanja, pri čemer je kaznivo dejanje mogoče izvršiti v katerikoli obravnavani izvršitveni obliki.

6.Obdolženemu se je v obtožnici očitala izvršitvena oblika hrambe prepovedane droge. Izvršitvena oblika "hrani" se navezuje na besedno zvezo "zaradi prodaje ali dajanja v promet". Storilcu, ki hrani prepovedano drogo je treba dokazati obarvani naklep, da namerava prepovedano drogo, ki jo hrani, prodati naprej ali jo na nek način dati v promet. Če hranitelj prepovedane droge tega nima v naklepu, potem kaznivo dejanje v tej izvršitveni obliki ni podano, saj KZ-1 hrambe prepovedane droge za lastno uporabo ne inkriminira kot kaznivo dejanje.

7.Na obstoj namena prodaje prepovedane droge se sklepa iz relevantnih okoliščin hrambe. V predmetnem kazenskem postopku ni bilo dokazno sporno, da je bila zasežena droga last obdolženega, torej da je obdolženi hranil PVC zavitek s 17,81 g heroina, zato je bila poglavitna naloga sodišča prve stopnje, da v dokaznem postopku razjasni, ali je obdolženec zaseženo mu prepovedano drogo hranil z namenom nadaljnje prodaje.

8.Sodišče prve stopnje je po presoji izvedenih dokazov zaključilo, da zgolj količina obdolžencu zasežene prepovedane droge (ki je glede na opis dejanja v obtožnici edini pokazatelj namena njene prodaje), brez drugih okoliščin, ki bi namen nadaljnje prodaje nesporno dokazovali, v konkretnem primeru ne nudi dovolj zanesljive podlage za zaključek, da je obdolženec imel namen prepovedano drogo prodajati.

9.Pritožnik se s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja. Izpostavlja dele obdolženčevega zagovora, ki naj bi kazali na to, da je vendarle imel namen prepovedano drogo prodajati. V inkriminiranem času, jeseni 2023, obdolženi ni užival prepovedanih drog, zato je po mnenju pritožnika vsekakor moč zaključiti, da je drogo hranil zaradi nadaljnje prodaje.

10.Po oceni pritožbenega sodišča pritožnik preko očitka obtožbe (v njej kot je bilo navedeno namen nadaljnje prodaje utemeljuje le s količino droge, ki jo je obdolženec hranil) s temi navedbami selektivno izbira dele obdolženčevega zagovora, ki jih šteje za verodostojne, obenem pa povsem prezre, da je obdolženec v svojem zagovoru povedal tudi, da ne ve zagotovo kako dolgo se je zasežena prepovedana droga nahajala v hiši in da sam meni, da je še iz časov pred obdobjem korone, to je leta 2020, ko je prepovedano drogo še užival ter preprodajal, za kar je bil že pravnomočno obsojen in prestal zaporno kazen, a da sedaj zanjo sploh ni vedel in je torej ni imel namena prodajati. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje v točkah 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, obdolženčev zagovor v tem delu tekom postopka ni bil ovržen, saj se sama starost PVC zavitka in zasežene droge ni ugotavljala, niti nasprotno ne izhaja iz ostalih izvedenih dokazov, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem verjetno, da njegove navedbe držijo.

11.Glede na opis dejanja v obtožnici in pravkar navedeno je bistveno vprašanje v predmetni kazenski zadevi tako ostalo, ali je bila sama količina zasežene prepovedane droge tolikšna, da bi že zgolj na tej podlagi bilo možno z gotovostjo sklepati na obdolženčev namen njene nadaljnje prodaje. Višji državni tožilec v pritožbi trdi, da na sam namen prodaje kaže že količina zasežene prepovedane droge, saj 17,81 g heroina zadošča za približno 35 odmerkov, če znaša en odmerek od 0,2 do 0,5 g.

12.Pritožniku ni moč pritrditi. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje v točkah 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je utemeljilo, zakaj količina zasežene droge sama po sebi ne daje zanesljivega sklepa o obstoju namena njene nadaljnje prodaje. Količina zasežene prepovedane droge sicer tudi po mnenju pritožbenega sodišče res ni zanemarljiva, a spet ne tako velika, da bi ob odsotnosti kakršnihkoli drugih dokazov lahko nedvomno kazala na namen nadaljnje prodaje. Pri obdolženem ni bil najden noben drug predmet ali pripomoček, ki bi potrjeval take zaključke, obdolženi je v inkriminiranem času imel zaposlitev in reden vir prihodkov ter ni živel pretirano razkošno. V svojem zagovoru je med drugim povedal, da tekom dela v hotelu v Avstriji ni imel priložnosti sproti zapraviti prisluženega denarja, zato se mu je denar kopičil, kar pomeni, da je imel dovolj sredstev, da si potrebno drogo kupi tudi na zalogo. Zasežena prepovedana droga je bila pakirana v eni PVC vrečki, torej droga ni bila stehtana in pakirana za posamezne odmerke, kar bi morebiti lahko kazalo na namen prodaje. Zgolj količina zasežene prepovedane droge, ki jo je obdolženi hranil na svojem domu, ob tem, da v dokaznem postopku ni bila ugotovljena popolnoma nobena druga okoliščina, ki bi kazala na to, da je šlo za namen prodaje le-te drugim uporabnikom (nenazadnje pa tovrstni očitki niso zajeti niti v obtožbi), zato sama po sebi ne pritrjuje stališču pritožnika, da je obdolžencu namen nadaljnje prodaje dokazan. Pritožbena prizadevanja pritožnika po drugačni dokazni oceni izvedenih dokazov so tako neutemeljena.

13.Na podlagi navedenega, je pritožbeno sodišče zaključilo, da v predmetni kazenski zadevi, upoštevaje vse izvedene dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ocenilo, obdolžencu ni bilo mogoče z gotovostjo dokazati namena prodaje prepovedane droge in s tem storitve očitanega mu kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1.

14.Po obrazloženem in ker pritožba v preostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15.Odločba o stroških pritožbenega postopka (v zvezi z odgovorom na pritožbo) temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP ter je posledica dejstva, da višji državni tožilec s pritožbo ni uspel.

-------------------------------

1Glej Šepec M., v dr. Korošec D., et. al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 191.