Jedro

Preizkus materialnopravne pravilnosti prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Policijski zapisnik je res javna listina, vendar policista vanjo nista zapisala tistega, kar bi ugotovila z neposrednim zaznavanjem, marveč tisto, na kar sta sklepala glede na materialno stanje na cestišču ter glede na izpovedbo zavarovanca tožene stranke. Ne pa tudi glede na izpovedbo samega tožnika. Takšna narava vsebine javne listine pa sama po sebi ne more preseči dejanskih ugotovitev sodišča v kontradiktornem pravdnem postopku, kjer sta bila zaslišana oba udeleženca nezgode, postavljen pa je bil tudi izvedenec cestno-prometne stroke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala v prometni nezgodi. Po tezi tožeče stranke je za prometno nezgodo v celoti odgovoren zavarovalec tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za prometno nezgodo (škodni dogodek) v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke. Nato je odločalo o višini odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku priznalo 6.000,00 EUR. Za strah mu je priznalo 1.000,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.000,00 EUR. Za premoženjsko škodo mu je priznalo 740,10 EUR. Višji zahtevek je sodišče zavrnilo. Ker je tožnik uspel s pretežnim delom zahtevka, je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti vse njegove pravdne stroške.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen.

Uvodoma pritožba napada odločitev o podlagi odškodninskega zahtevka. Sklicuje se na policijski zapisnik, ki je javna listina. Povzema njegovo vsebino. Meni, da tožnik poteka dogodkov, kakor izhajajo iz policijskega zapisnika, ni ovrgel. Sklicujoč se na dejstvo, da je tožnik trčil v zadnji levi del vozila zavarovanca, pritožba izpeljuje sklep, da torej zavarovanec tožnika ni mogel presenetiti z nenadnim zavijanjem v levo in ga izsiliti. Če bi bilo namreč tako, potem bi tožnik trčil v njegov sprednji del. Sklicuje se na stališče izvedenca, da je bila v trenutku trka prednja polovica osebnega vozila že izven vozišča. Sklicuje se tudi na ugotovitev izvedenca, da voznik osebnega vozila na nastalo prometno situacijo ni mogel reagirati, saj se motorno kolo, preden je začel zavijati v levo, še ni nahajalo na nasprotnem smernem vozišču. Napada dokazno oceno v delu, v katerem je rečeno, da policijski zapisnik ni kredibilen. Pritožba meni, da je dokazna ocena v tem delu neobrazložena. Tudi v preostalem delu graja dokazno oceno in meni, da je sodišče z zapisi „da ni verjeti zavarovancu tožene stranke“, „da je verjeti tožniku“ napravilo dokazno oceno, ki ne ustreza pravnemu standardu dokazne ocene in obrazložitve sodne odločbe.

Sodišče naj bi tudi kršilo določbe ZPP(1) s tem, ko ni izvedlo s strani tožnika predlaganih dokazov glede zaslišanja obeh policistov. Pritožba navaja, da ta kršitev sicer ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, vendar pa bi moralo sodišče vsaj svojo odločitev o nekredibilnosti policijskega zapisnika ustrezneje obrazložiti. V pritožbenem napadu na podlago odškodninske odgovornosti pritožba zaključuje, da sam tožnik v pripravljalni vlogi z dne 2.9.2009 govori o odgovornosti obeh tožnikov in torej vsaj delno priznava sokrivdo za nastalo nesrečo. Pritožba napada tudi odločitev o višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo po vseh treh postavkah.

Nazadnje pa napada še odločitev o stroških postopka. Zavzema se za striktno uporabo merila višine uspeha. Nasprotuje odločitvi sodišča, da mora poravnati tožniku vse stroške, čeprav ta s celotnim zahtevkom ni uspel. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O podlagi odškodninskega zahtevka: Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodninski odgovornosti materialnopravno gradilo na pravilih o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (154. člen OZ(2)). Takšno materialno pravno izhodišče je pravilno.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z materialnopravnim zaključkom, da je za nesrečo odgovoren zavarovanec tožene stranke, saj je prekršil cestnoprometno pravilo 27. člena ZVCP-1(3), ker se pred zavijanjem v levo ni ustrezno prepričal, ali to lahko stori varno. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom, da tožniku ni mogoče pripisati soodgovornosti. Ta je namreč prehiteval vsako vozilo posebej in sicer tam, kjer je to dovoljeno. Ko je začel z manevrom prehitevanja zavarovanca tožene stranke, slednji še ni z ničemer nakazal, da namerava zaviti levo. To je storil, ko je tožnik že opravljal manever prehitevanja ter se trku ni več mogel ogniti.

Takšnih dejanskih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pritožba navkljub konkretizirani graji dejanskega stanja ne uspe izpodbiti.

Pritožba se sklicuje na policijski zapisnik. Res je, da je ta javna listina, vendar policista vanjo nista zapisala tistega, kar bi ugotovila z neposrednim zaznavanjem, marveč tisto, na kar sta sklepala glede na materialno stanje na cestišču ter glede na izpovedbo zavarovanca tožene stranke. Ne pa tudi glede na izpovedbo samega tožnika. Takšna narava vsebine javne listine v konkretni zadevi pa sama po sebi ne more preseči dejanskih ugotovitev sodišča v kontradiktornem pravdnem postopku, kjer sta bila zaslišana oba udeleženca nezgode, postavljen pa je bil tudi izvedenec cestno-prometne stroke. Sodišče prve stopnje je vse dokaze ocenilo ter se tudi opredelilo do policijskega zapisnika (priloga B 2). Ti razlogi niso pavšalni, kot skuša prikazati pritožba. Osrednje bistvo dokazne ocene glede te listine je podano na koncu šeste strani in na sredini osme strani sodbe sodišča prve stopnje. Ta del dokazne ocene pa se obenem ustrezno umešča tudi v širši kontekst celotne dokazne ocene. Pritožbeno sodišče le-to sprejema.

Pritožba se sklicuje na dejstvo, da so poškodbe nastale na zadnji levi strani vozila. Iz dejanske podlage sodbe izhaja, da je šlo za zadnja leva vrata (7. stran sodbe). To dejstvo ne nasprotuje relevantnim dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke začel zavijati v levo, ko je tožnik že izvajal manever prehitevanja. Voznik motornega kolesa po naravi stvari prehiteva tako, da vozi za vozilom, ki ga namerava prehiteti, se pri tem pomika proti levi strani (se pravi proti sredinski črti) in nazadnje obvozi vozilo, ki je pred njim. Na nasprotni vozni pas zapelje le po potrebi. Torej drugače, kakor če je tisti, ki prehiteva, voznik avtomobila. Če v času izvajanja tega manevra spredaj vozeče motorno vozilo nenadoma zavije v levo, poseže v tek dogodkov, ki se mu prehitevajoče motorno kolo več ne more ogniti. Nič življenjsko nemogočega ni, da pri tem trči v zadnja vrata avtomobila. Kam voznik motornega vozila trči, je pač odvisno od tega, v kateri fazi manevra prehitevanja je sprednje vozilo nenadoma zavilo v levo.

Pritožba se sklicuje na ugotovitve izvedenca, da se v trenutku, ko je zavarovanec tožene stranke začel zavijati v levo, tožnik še ni nahajal na nasprotnem vozišču. Takšna ugotovitev, ki je v resnici podana v izvedenskem mnenju, pa ne pomeni tudi tega, da tožnik v tistem času še ni izvajal manevra prehitevanja. Kot je bilo že opisano zgoraj, motornemu kolesu po naravi stvari sploh ni vselej potrebno zaviti na nasprotni vozni pas, da lahko prehiti sprednje vozilo.

Pritožba opozarja, da sodišče ni zaslišalo obeh policistov. A takšnega opozorila pritožbeno sodišče ne šteje za uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Že sama pritožba namreč poudarja, da to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. To pa pomeni, da zahtevana relacija iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni niti zatrjevana. Poleg tega tožena stranka tega procesnega dejstva ni uveljavljala že na prvi stopnji sojenja, s čimer bi, v kolikor bi hotela uspešno grajati ta del postopka, to edino lahko uspešno storila (primerjaj 286.b člen ZPP).

Pritožba se sklicuje na navedbo v pripravljalni vlogi tožeče stranke, iz katere naj bi izhajalo, da priznava sokrivdo. Dejstvenih trditev tožnika, ki bi gradili na priznanju sokrivde, ni. Prav tako ni procesnega akta, ki bi prvotno tožbo, v katerem se uveljavlja izključno odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, kakorkoli spremenil. Navedbo v pripravljalni vlogi z dne 3.9.2009 je treba razumeti predvsem kot izjavo tožeče stranke, da nadaljnjega dokazovanja z izvedencem ne predlaga ter da sodišču predlaga, naj na podlagi zbranega procesnega gradiva napravi materialnopravni sklep o podlagi odškodninske odgovornosti.

Pritožbeno sodišče v odgovor na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se prepleta s procesnim očitkom pomanjkljive dokazne ocene, zaključuje z ugotovitvijo, da je dokazna ocena prepričljiva, sklenjena in zadosti argumentacijsko pozunanjena, da jo je mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je to storilo in sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo: Diagnoza:

Tožnik je utrpel večkostovni zlom desne koželjnice in desne podlahtnice. Ob tem je utrpel še odrgnine in ranice.

Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem: Tožnik je hude bolečine kumulativno trpel štiri dni. Srednje hude bolečine je trpel dva meseca. Lažje bolečine pa je trpel štiri mesece, občasno pa jih tudi še sedaj. Tožnik je bil sedem dni hospitaliziran, enkrat je bil operiran v splošni anesteziji. Dvanajstkrat je bil rentgeniziran, zaužil je večjo količino raznovrstnih zdravil. Opravljal je fizioterapijo, bil večkrat na pregledih, zdravljenje pa je trajalo štiri mesece.

Strah:

Tožnik je utrpel hud primarni strah, ko je videl, da mu kost štrli iz roke. Primarnemu strahu je prispevala tudi okoliščina škodnega dogodka – trk z avtomobilom. Gre za strah za življenje.

Duševne bolečina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: Sodišče je ugotovilo, da so pri tožniku ostale trajne posledice. Te se kažejo v zmanjšani gibljivosti podlahti za 16 do 17%. Ploščica v podlahti mu zavira gibanje. Tožnik je občasno oviran pri svojem delu avtomehanika Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine tožniku priznalo 6.000,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.000,00 EUR. Skupaj to znaša 13.000,00 EUR, kar ustreza višini 13,5 povprečne plače v državi glede na čas sojenja sodišča prve stopnje.

Upoštevaje načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, je pritožbeno sodišče opravilo primerjavo individualnega primera z obstoječo sodno prakso v hujših in lažjih primerih s primerljivimi poškodbami. To je napravilo s pomočjo Zbirke sodne prakse(4). V sklopu Poškodbe roke in ramenskega obroča pritožbeno sodišče povsem primerljivega odškodninskega primera ni našlo. Primerjava z ostalimi primeri pa pokaže, da je prisojena odškodnina ustrezna. V primeru, ki je v navedeni zbirki evidentiran pod št. 193, je bila oškodovancu priznana odškodnina višini 19 plač. Primer je nekoliko hujši. Nekoliko hujši primer z vidika zmanjšanja življenjske aktivnosti je podan tudi v zadevi, kjer so poškodbe primerljive z obravnavano. Gre za zadevo, ki je v navedeni zbirki evidentirana pod številko 204 in je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini 16 plač. Vsi primeri iz te poškodbene skupine, v katerih je bila priznana nižja odškodnina od obravnavane, so lažji od obravnavanega primera. Takšno stanje sodne prakse kaže, da se obravnavani primer vanjo ustrezno umešča. Glede stroškov postopka: Tožeča stranka je uspela z večino zahtevka. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka zato tožeči povrniti vse njene pravdne stroške, je zato pravilna. Glede na naravo dokaznega postopka je namreč takšna odločitev skladna z merilom iz 2. odstavka 154. člena ZPP, ki sodišče pooblašča, da toženi stranki naloži povrnitev ustreznega dela pravdnih stroškov. Gre za pravni standard, ki ga je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno napolnilo.

Odločitev pritožbenega sodišča in pooblastilo zanjo: Ker je pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Pooblastilo za takšno odločitev je podano v 353. členu ZPP.

(1)Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 73/2007 in naslednji)

(2)Obligacijski zakonik (Ur.l. RS št. 83/2001 in naslednji)

(3)Zakon o varnosti cestnega prometa (Ur.l. RS št. 83/2004 in naslednji)

(4)Dunja Jadek Pensa in ostali, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001.