Jedro

Pri pridobitvi neposredne posesti nepremičnin je treba dati voljni komponenti predaje posesti bistven pomen ter priznati prenos posesti tudi zgolj na podlagi sporazuma, ki ga skleneta prenosnik in pridobitelj, če je pridobitelj v položaju, da lahko izvaja neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Nepremičnin namreč ni mogoče izročati tako kot premičnin.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo zahteva varstvo (so)posesti, ki naj bi jo imela na parceli 000 1168/1. Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje oba s strani tožnice postavljena zahtevka (za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ter prepoved bodočega poseganja v posest) zavrnilo ter tožnici naložilo, da tožencem povrne pravdne stroške.

2. Zoper takšno odločitev je tožnica vložila pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugega sodnika. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je dokazala (so)posest, sodišču prve stopnje pa očita tudi bistveno kršitev določb ZPP. Procesne standarde iz 7. in 212. člena ZPP je sodišče uporabilo nepravilno ter posledično storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršilo je tudi tožničine ustavne pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS. V nadaljevanju povzema dele odločbe II Ips 128/2016. Ker je sodišče ni opozorilo oziroma pozvalo, da navede manjkajoča dejstva oziroma, da navedbe konkretizira, je kršilo 285., 298. in 284. člen ZPP ter 22. člen Ustave RS, ki jih v nadaljevanju povzema. Izpostavlja odločbi Up-108/04 in Up-312/03 in meni, da je bil v konkretni zadevi izdan sklep presenečenja. Zadnje posestno stanje je bilo natančno opisano. Svoje navedbe povzame.

Tožnica v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da so toženci uporabi poti nasprotovali že v času, ko je sporno pot uporabljala družba A., d. o. o. Povzema del izpovedbe priče B. B., ki dokazuje, da nasprotovanja ni bilo in da je družba posest izvajala. Tožba zaradi priposestvovanja služnosti je bila vložena zaradi neurejenega zk stanja in ne zaradi nasprotovanja izvajanju voženj. Vprašanje soglasja za uporabo tudi sicer ni relevantno. Relevantno je, da je družba A. posest izvrševala in je bila posestnik, to posest pa je predala kupcu, to je tožnici. V zvezi z ugotovitvijo, da je bilo tožnici dano le dovoljenje, da pot uporabi zaradi izvedbe čiščenja, navaja, da ni pomembno, o čem so tožnica, C. C. in D. D. govorili, ampak, da je tožnica posest izvrševala. Tožnica tudi ni prišla vprašat za dovoljenje, ampak se je prišla predstavit. To izhaja iz izpovedbe priče C. C. Dokazna ocena v tem delu je napačna in ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče ne pojasni, zakaj je bila izpovedba tožnice neverodostojna, izpovedbe tožencev in D. D. pa verodostojne. Izpovedba tožnice, ki jo deloma povzame, ni v ničemer neskladna z drugimi dokazi. Izpovedba toženca E. E. pa je neverodostojna že zato, ker ni po resnici izpovedal o dejstvih, ki se nanašajo na preteklo dostopanje in o odstranjevanju nadstreška. Tudi ni vedel komu je žena dovolila odvoz smeti. Iz izpovedbe C. C. izhaja, da o dogovoru, ki ga sodišče ugotovi, sploh ni bilo govora. Kot bistveno poudarja, da C. C. in D. D. dogovora niti ne bi mogla doseči, saj nista lastnika nepremičnin. V nadaljevanju povzema še izpovedbo priče C. C., ki se nanaša na dogodke v zvezi s potjo pred sklenitvijo kupne pogodbe. Zakaj priča ni verodostojna, sodišče ne pojasni. Izpovedbo priče D. D. ocenjuje za neverodostojno, kar obrazloži. Dokazni postopek ni dokazal obstoja prekarija.

Nasprotuje zaključku, da so toženci izvajali samopomoč. Tožnica posesti ni pridobila z zlorabo zaupanja od tožencev, ampak jo je pridobila od svojega pravnega prednika. Da je ta posest imel, sodišče ugotovi. Da je bila posest izročena tožnici, izhaja iz kupne pogodbe, priče in tožnica so povedali, da je bila posest predana. Tudi drugih pogojev za samopomoč ni bilo.

Trditve tožnice niso bile pomanjkljive, saj ni bila dolžna za vsak dan od nakupa dalje voditi dnevnika o dostopanju. V nadaljevanju izpodbija še dokazno oceno izpovedbe tožnice in priče C. C. glede voženj po plačilu are in do 7. 4. 2021. Meni, da ni bila dovolj kritična. Kriteriji za posest so bili izpolnjeni. Nepravilna je ugotovitev, da je bila zadnja posestnica sporne poti družba A., saj je ta posest predala tožnici, ki jo je izvrševala. Tožnica s toženci ni sklenila nobenega dogovora o prekariju, ampak je posest prevzela in jo nadaljevala.

Ker je nepravilna odločitev o glavni stvari, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženci so na vloženo pritožbo odgovorili. Menijo, da materialno procesno vodstvo glede navedb ni bilo potrebno, saj so na pomanjkljivost v tem pogledu opozorili že sami. Ob upoštevanju zakonskih določb glede posesti je bistveno, kdo je bil zadnji posestnik. Ugotovitev, da to ni bila tožnica, je pravilna. Trditev, da je tožnici posest na spornem delu nepremičnine, ki je v solasti tožencev, prepustila prodajalka, je nedovoljena pritožbena novota. Ta trditev je tudi neresnična, saj pravna prednica tožnice te posesti ni imela. Pot so uporabljali izključno toženci. Priglašajo stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi zahtevkov oprlo na ugotovitev, da tožnica ni bila (so)posestnica sporne nepremičnine. Uporaba poti dne 8. in 9. 4. 2021, ki jo je tožnica zatrjevala, je bila posledica dovoljenja za odvoz smeti s tožničine nepremičnine (prekarij), pri čemer je bilo to dovoljenje 9. 4. 2021 preklicano. Za primer, da bi se ta uporaba opredelila kot izvajanje posesti, pa je šlo pri dejanjih tožencev za dovoljeno samopomoč, saj je tožnica z uporabo poti tudi za potrebe obnove, zlorabila zaupanje tožencev. Drugih konkretnih trditev glede (so)posesti tožnica ni ponudila. Zahtevek pa bi bil po presoji sodišča prve stopnje neutemeljen tudi v primeru, če bi sodišče glede uporabe upoštevalo, kar sta izpovedala tožnica in priča C. C. Ugotovilo je, da je bila sporna nepremičnina, v času po plačilu are pa vse do 7. 4. 2021, za prehod (ki ga toženci niso zaznali) uporabljena le dvakrat, to pa ne zadošča za zaključek o (so)posesti.

6. Pritožbeno sodišče se s presojo, da tožnica ni bila (so)posestnica dela nepremičnine tožencev iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, ne more strinjati. Takšen zaključek je namreč vsaj preuranjen.

7. Ob upoštevanju zgoraj povzetih (sicer v pritožbenem postopku spornih) dejanskih ugotovitev o uporabi poti (tudi tistih, ki po presoji sodišča prve stopnje nimajo zadostne trditvene podlage), materialnopravni presoji sodišča o tožničini zatrjevani (so)posesti, ni kaj očitati. Take ugotovitve, ob upoštevanju v sklepu citiranih določb SPZ in sodne prakse, omogočajo sklep, da tožnica (so)posesti ni pridobila. Vendar pa tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na svoje trditve, da (so)posesti sporne poti ni pridobila od tožencev, ampak jo je nanjo prenesel pravni prednik, tožnica pa je to posest prevzela (in jo nadaljevala). Iz razlogov izpodbijanega sklepa (točka 29) je sicer mogoče zaključiti, da te navedbe niso bile spregledane,1 vendar pa je stališče sodišča prve stopnje, da gre za nerelevantne trditve, materialnopravno zmotno.

8. Preden pa bo to podrobneje obrazložilo, se pritožbeno sodišče opredeljuje do ugovora tožencev, da gre v tem delu za nedopustno pritožbeno novoto. Po pregledu tožničinih navedb pred sodiščem prve stopnje ugotavlja, da je očitek neutemeljen. Vsaj smiselno je tožnica to navajala že v tožbi in v nadaljnjih vlogah. Bistvo njenih trditev (da naj bi sporna pot predstavljala edini dostop do kupljene nepremičnine (to je parcele 1168/2); da je zaradi te okoliščine souporabnik in (so)posestnik parcele 1168/1 tisti, ki je lastnik in posestnik parcele 1168/2; da je pravni prednik ta dostop tudi dejansko ves čas uporabljal in je imel (so)posest; da je bilo tako tudi v marcu 2021, ko je posest prevzela tožnica ter jo nato izvrševala še 8. in 9. 4. 2021 - vse v povezavi s sklicevanjem na 2. in 3. člen kupne pogodbe) je namreč ravno to, da naj bi pravni prednik skupaj s posestjo na kupljeni nepremičnini na tožnico prenesel tudi (so)posest na delu nepremičnine tožencev, sama pa je to (so)posest prevzela in jo nadaljevala.

9. Taka trditev pa je relevantna zato, ker se neposredna posest ne pridobi le na originaren (izviren) način,2 to je enostransko, ampak tudi na derivativen način. Pri taki pridobitvi pa posestni naslednik izvaja posest od posestnega prednika, pri čemer mora obstajati tako volja za prenos posesti kot tudi volja za pridobitev posesti, praviloma pa mora prejšnji posestnik prenesti na pridobitelja z realnim dejanjem tudi dejansko oblast nad stvarjo.3 V zvezi s slednjim se pri pridobitvi neposredne posesti nepremičnin v teoriji poudarja tudi to, da je treba dati voljni komponenti predaje posesti bistven pomen ter priznati prenos posesti tudi zgolj na podlagi sporazuma, ki ga skleneta prenosnik in pridobitelj, če je pridobitelj v položaju, da lahko izvaja neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Nepremičnin namreč ni mogoče izročati tako kot premičnin. Kot uvedba v (so)posest se tako navaja izročitev ključev; to, da se nepremičnina pokaže; pa tudi izjava pravnoposlovne volje za prenos posesti.4 Tožnica bi zato (so)posest lahko pridobila ne le tako, da bi pot (ne glede na voljo posestnega prednika) začela kontinuirano uporabljati, ampak tudi tako, da jo je nanjo prenesel posestni prednik.

10. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotavljati, ali so trditve, da je (so)posest na nepremičnini tožencev nanjo (skupaj s posestjo na kupljeni nepremičnini) prenesel pravni prednik, tožnica pa je to posest prevzela in jo (le) nadaljevala, resnične. V kolikor bi se izkazalo, da je bil namen (volja) pogodbenikov opraviti tudi prenos sporne (so)posesti na nepremičnini tožencev, bo drugačno težo treba pripisati tudi dejstvu, da tožnica pridobljene (so)posesti morda še ni začela izvrševati v večjem obsegu. Te trditve, če bi se izkazale za resnične, pa bi seveda lahko imele vpliv tudi na dokazno oceno v pogledu podlage za uporabo sporne poti 8. in 9. 4. 2021 ter materialnopravni zaključek, da so toženci s zaprtjem poti izvajali samopomoč. V tej fazi postopka se zato pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter materialnopravne zaključke o prekariju in samopomoči, ne opredeljuje.

11. Se pa, saj bo to pomembno tudi v ponovljenem postopku, opredeljuje do pritožničine trditve, da so bile njene navedbe glede uporabe poti zadostne, zahteva sodišča prve stopnje po nadaljnji konkretizaciji pa prestroga. Po pregledu tožničinih navedb pred sodiščem prve stopnje, ki jih ne ponavlja, saj so korektno povzete v izpodbijanem sklepu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so le-te zadostne. Po stališču sodne prakse namreč trditveno breme obsega konstitutivna (odločilna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin konkretnega primera - te znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih tudi sloni ocena, ali odločilna dejstva obstajajo ali ne.5 V konkretnem primeru je odločilno, da je tožnica trdila, da je sporni dostop neovirano uporabljala do nastalega motenja. To zadošča, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovi način, pa tudi obseg uporabe.

12. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da tožnica posesti ne more izvajati iz posesti pravnega prednika, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi z 3. točka 365. člena ZPP). Ne glede na to, da pritožba zoper sklep o razveljavitvi v sporu zaradi motenja posesti ni dopustna,6 pojasnjuje, da se je za razveljavitev odločilo zato, ker bo moralo sodišče v ponovljenem postopku na novo ugotavljati povsem nov sklop dejstev, ki se nanašajo na vprašanje, ali je imel pravni prednik tožnice na sporni nepremičnini (so)posest7 in ali jo je prenesel na tožnico, ta pa jo je pridobila. Gre za samostojno in sklenjeno pravno celoto. V kolikor bi pritožbeno sodišče ta dejstva prvič samo ugotavljalo in sprejelo končno stališče o vprašanjih, na katera se nanašajo, bi poseglo v pravico pravdnih strank do pritožbe, to pa, ob upoštevanju, da bo sodišče prve stopnje, ki je velik del dokazov že izvedlo in bo dokazni postopek po potrebi le še dopolnilo in tako lahko relativno hitro ponovno odločilo, ni dopustno.

13. Senat, ki je o pritožbi odločal, razlogov za to, da bi odredil sojenje pred drugim sodnikom, ni našlo. Take odločitve zato ni sprejelo.

14. Glede na predhodno obrazložitev konkretnejši napotki za novo sojenje niso potrebni.

15. Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo, je odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP) 1 Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožnica svoje dejanske oblasti ne more izpeljati iz dejanske oblasti svojega pravnega prednika. 2 Pridobitev posesti je originarna oziroma izvirna, ko posestnik ne izvaja posesti od posestnega prednika. Takšen je primer pridobitve posesti z okupacijo, pa tudi s samovoljnim vzetjem stvari proti volji prejšnjega posestnika. 3 Glej M. Juhart in drugi, Stvarno pravo, GV Založba 2007, stran 103. 4 Glej M. Juhart in drugi, Stvarno pravo, GV Založba 2007, stran 101. 5 Primerjaj sklep VS RS II Ips 273/2010 ter odločbo VSL II Cp 2689/2015. 6 Glej odločbo VS RS Cp 4/2022. 7 Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sicer ugotovilo, da je (so)posest imel, vendar pa je ta ugotovitev zaradi stališča, da ni relevantna, ostala neobrazložena. Je pa, kot izhaja iz odgovora na pritožbo, sporna.