Jedro

S tem, ko razpravljajoči sodnik ne dovoli vprašanja priči, stranki ali izvedencu, ker oceni, da k razjasnitvi pravno pomembnih dejstev ne bo pripomoglo, ali če iz istega razloga zavrne dokazni predlog, ne stori absolutne bistvene kršitve določb postopka. Pooblastila, ki jih ima v zvezi z vodstvom glavne obravnave, mu nalagajo, da se sporni predmet vsestransko pretrese, vendar brez zavlačevanja. Izvajanje dokazov o dejstvih, ki za odločitev niso pomembna, pomeni zavlačevanje postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da sta nerazdelno dolžna tožniku plačati 16.000,00 SIT odškodnine, v presežku pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo in ga zavezalo tožencema povrniti 306.846,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožnik takšno sodbo izpodbija s pravočasno pritožbo in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana zato, ker da razpravljajoča sodnica tožniku ni dovolila postavljati vprašanj in dajati odgovorov, zato mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev iz 8. tč. 339. čl. ZPP, poleg tega pa je sodba v nasprotju z listinami v spisu, odločilni razlogi pa niso skladni z izpovedbami, kar je kršitev iz 14. tč. citirane zakonske določbe. Dejansko stanje da je ugotovljeno nepopolno in zmotno, ker je sodišče zavrnilo pridobitev policijskih zapisnikov in odločilnih dejstev, ki bi jih iz teh zapisnikov ugotovilo, sploh ni ugotavljalo. Materialno pravo da je napačno uporabljeno zato, ker je sodnica na naroku dne 13.10.1998 napačno uporabila določbi 283. in 285. čl. ZPP, ker tožniku ni dala možnosti izjaviti se in ni preprečila zlorabe pravic toženi stranki po 5. čl. in drugem odst. 11. člena ZPP. Obširno obrazloži potek naroka 13.10.1998 in 18.5.1999, razloge, zaradi katerih je postavil vprašanji o drvarnici toženca in kaj je povzročena škoda in pomen odgovora na ti vprašanji, ki ju sodnica ni dovolila, na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in odločitve.

Pritožba ni utemeljena.

Procesne kršitve, ki jih sodišču očita pritožba, niso podane.

Bistvena kršitev procesnih pravil iz drugega odst. 339. čl. ZPP je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. S tem, ko razpravljajoči sodnik ne dovoli vprašanja priči, stranki ali izvedencu, ker oceni, da k razjasnitvi pravno pomembnih dejstev ne bo pripomoglo, ali če iz istega razloga zavrne dokazni predlog, te kršitve ne stori; pooblastila, ki jih ima v zvezi z vodstvom glavne obravnave, mu nalagajo, da se sporni predmet vsestransko pretrese, vendar brez zavlačevanja (298. čl. ZPP), izvajanje dokazov o dejstvih, ki za odločitev niso pomembna, pa pomeni zavlačevanje postopka. Takšno ravnanje sodnika lahko predstavlja relativno bistveno kršitev procesnih pravil iz prvega odst. 339. čl. ZPP in je upoštevna le, če je privedla do nepopolne ali napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledične materialnopravno napačne odločitve.

Katera dejstva so pomembna za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pove materialnopravni predpis. V konkretnem primeru je tožnik uveljavljal odškodnino za škodo, ki da mu je nastala zaradi poškodb na zidu, razbitja 16 salonitnih plošč in okenskega stekla in zamenjave žlebov, kot tudi povrnitev stroškov za postavitev delovnega odra za dela na površini 250 m2 ter za dovoz in odvoz materiala.

Sodišče prve stopnje je kot protipravno ravnanje tožene stranke, iz katerega izvira škoda tožnika, štelo izgradnjo prizidka tožencev brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja v neposredni bližini objekta tožnika. Takšno dejansko podlago je za temelj svojemu zahtevku postavil tožnik sam. Ker sta toženca priznala, da sta (in kdaj) oder podrla, poizvedbe o tem pri policiji niso bile potrebne. Šele v pritožbi je tožnik zatrdil (če so bile njegove precej nejasne navedbe pravilno razumljene), da naj bi ob podiranju odra prišlo do poškodbe okna in strehe in pojasnil, da bi sodišče to ugotovilo iz policijskih zapisnikov, toda takšna navedba pomeni spremembo tožbe zaradi spremembe njene dejanske podlage, sprememba tožbe pa je dopustna le do konca glavne obravnave (184. čl. ZPP), v pritožbi pa ne več. Ker tožbeni zahtevek tožnika temelji na trditvi, da škoda izvira oziroma da je vzrok za njen nastanek pretirano majhna razdalja med njegovo zgradbo in prizidkom tožencev in ker je nesporno, da toženca za gradnjo nista imela dovoljenja, je za odločitev o takšnem zahtevku nepomembno tudi, ali je bila drvarnica, ki je bila nadzidana v sedanji prizidek, zgrajena z dovoljenjem ali brez. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov o navedenih dejstvih zato dejansko stanje ni ostalo nepopolno ali zmotno ugotovljeno in relativna kršitev procesnih pravil ni bila zagrešena. Sodišče pa tudi ni zagrešilo nobene od tistih absolutnih bistvenih kršitev postopka iz drugega odst. 339. čl. ZPP, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.

Na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče pazi samo na zahtevo stranke. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo zato, ker ni ugotavljalo načina rušenja zidarskega odra. Ker je uveljavljani pritožbeni razlog podan samo, če so nepopolno ali nepravilno ugotovljena odločilna dejstva (1. odst. 340. čl. ZPP), v pritožbi izpostavljena dejstva pa, kot je bilo že zgoraj obširno obrazloženo, niso odločilna, dejansko stanje ni zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

Materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče tako preverjalo ob upoštevanju neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopnega: - da poškodbe strehe, okenskega stekla in strešnih žlebov niso posledica izgradnje prizidka oziroma njegove lokacije preblizu poslopja tožnika, - da je od vseh okvar oziroma napak zidu tožnika posledica lokacije prizidka tožencev le vlaga in plesen na površini približno 10 m2 in še to le delno - kar 60 % vlage je posledica drugih vzrokov, - da postavitev zidarskega odra za odstranitev vlage in plesni, ki jo je mogoče doseči z izsušitvijo in ustreznimi premazi, ni potrebna in - da stroški odprave vlage (upoštevaje delo in materialne izdatke) ne presegajo 40.000,00 SIT.

Takšne dejanske ugotovitve sodbo, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje, opravičujejo: toženca sta dolžna povrniti tisto škodo, ki je posledica nedovoljene gradnje (154. čl. v zvezi s 192. čl. ZOR), ne pa tudi stroškov ponovne vzpostavitve zidarskega odra; glede le-tega je namreč poleg ugotovitev sodišča prve stopnje o nepotrebnosti postavitve, ki jih pritožba ne izpodbija, pomembno tudi dejstvo, da je bil postavljen kljub prepovedi, ki jo je sodišče izreklo tožniku s pravnomočnim sklepom z dne 5.10.1983, opr. št. P 14/83-6, ter mu pravica do povrnitve stroškov za ponovno postavitev odra zato ne pripada. Nenazadnje pa tožnik izpovedi toženca, da odra zaradi dokončane gradnje na njegovi parceli sploh ni več mogoče postaviti, ni osporaval. Ker torej niso podani ne v pritožbi uveljavljani in ne uvodoma upoštevni pritožbeni razlogi, je bilo odločiti, kot je navedeno v izreku sodbe (353. čl. ZPP).