Jedro

Sodišče prve stopnje je izpostavilo veliko mero odločenosti, da je obdolženec pripravljen, v izogib izgube dokaj male premoženjske vrednosti, odvzeti življenje dveh oseb, česar je utemeljeno osumljen. Nadalje pa je izpostavilo tudi obdolženčevo nepredvidljivost v njegovih ravnanjih. Te okoliščine je sodišče prve stopnje povsem ustrezno ovrednotilo in na njihovi podlagi v povezavi z objektivnimi okoliščinami utemeljeno zaključilo, da obstaja nevarnost ponovitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. To je zlasti utemeljeno podkrepilo tudi z dejstvom, da je bilo obdolžencu zaseženo še drugo orožje in razsrelivo, za kar ni imel dovoljenja, da ga poseduje, kot tudi to, da naj bi sosedu povedal, da je glede na oborožitev sedaj brez skrbi, ker da ga nihče več ne bo "jebal". Te opazke si ni mogoče razlagati drugače, kot si jo je razlagalo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje proti obdolženemu A. A. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sicer za dva meseca, to je do vključno 24. 5. 2022, do 18.17 ure.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da pripor odpravi, oziroma nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo izrazito ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Tako kot za pritožbo, tudi za pritožbeno sodišče ni dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, torej v danost temeljnega pogoja za pripor. V nasprotju s pritožnikom pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo in razumno ter za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo tudi danost pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

6. O tej nevarnosti je moč govoriti, ko je podana vsaj ena objektivna okoliščina, ki je relevantna za presojo ponovitvene nevarnosti in tudi vsaj ena od okoliščin na strani storilca, ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja, ki je pomembna pri presoji ponovitvene nevarnosti. Ob tem, ko po sodišču prve stopnje ugotovljene objektivne okoliščine pritožbeno niti niso problematizirane, pa pritožba neutemeljeno graja zaključke sodišča prve stopnje o danosti subjektivnih okoliščin, ki kažejo na resno in realno nevarnost ponovitvene obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Izhajajoč iz načina storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in iz okoliščin, v katerih naj bi bili kaznivi dejanji storjeni, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo na obdolženčeve lastnosti, ko je v točki 31 pritožbeno izpodbijanega sklepa utemeljeno izpostavilo njegovo izrazito agresivnost, brutalnost, nepredvidljivost ter nekritičnost, ko naj bi dejanje storil zoper dve osebi, ki sta zakonito, v okviru svojih pravic skušali izvršiti zakonit sklep sodišča in ki nista pričakovala takšnega obdolženčevega ravnanja. Izpostavilo je tudi veliko mero odločenosti, da je obdoleženec pripravljen, v izogib izgube dokaj male premoženjske vrednosti, odvzeti življenje dveh oseb, česar je utemeljeno osumljen. Nadalje pa je izpostavilo tudi obdolženčevo nepredvidljivost v njegovih ravnanjih. Te okoliščine je sodišče prve stopnje povsem ustrezno ovrednotilo in na njihovi podlagi v povezavi z objektivnimi okoliščinami je utemeljeno zaključilo, da obstaja nevarnost ponovitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. To pa je še zlasti utemeljeno podkrepilo tudi z dejstvom, da je bilo obdolžencu zaseženo še drugo orožje in razstrelivo, za kar ni imel dovoljenja, da ga poseduje, kot tudi to, da naj bi sosedu povedal, da je glede na oborožitev sedaj brez skrbi, ker da ga nihče več ne bo „jebal“. Te opazke si ni mogoče razlagati drugače, kot si jo je razlagalo sodišče prve stopnje. Še zlasti glede na podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec po orožju tudi posegel v okoliščinah, kot naj bi jih obdolženec napovedal sosedu B. B. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz dejstva, da obdolženec doslej še ni bil spoznan za krivega storitve kakšnega kaznivega dejanja, a je utemeljeno izpostavilo, da predkaznovanost ni edini pokazatelj ponovitvene nevarnosti. Tudi po sodbi sodišča druge stopnje, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bili kaznivi dejanji storjeni, v povezavi z izpostavljenimi subjektivnimi okoliščinami, kažejo na resno nevarnost ponovitve specifičnega kaznivega dejanja, še zlasti, ker se ne zanika, da bi še kdaj lahko nastopila identična situacija, kot je bila v obravnavanem dogodku. Četudi obdolženec doslej še ni bil obravnavan kot agresivnež v tem smislu, da bi že kdaj uporabil orožje, pa okoliščine obravnavanega dogodka kažejo na takšno njegovo lastnost, ko glede na obravnavan dogodek tudi zatrjevano običajno in mirno zakonsko življenje in pomoč bolni ženi, v ničemer ne moreta spodnesti zaključka o podanosti ponovitveni nevarnosti. Enako pa velja tudi glede obdolženčevega obžalovanja, ki ga je izkazal na naroku v smislu 204.a člena ZKP.

7. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, v prvi vrsti, da je sklep sodišča prve stopnje glede ponovitvene nevarnosti v zadostni meri obrazložen, zaradi česar ni na mestu očitek procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in da je dejansko stanje v celoti pravilno in popolno ugotovljeno, da je torej zaključek sodišča prve stopnje o obdolženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti povsem na mestu.

8. Pritožbeno sodišče pa v celoti deli mnenje sodišča prve stopnje tudi glede neogibne potrebnosti pripora in sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. Ravno glede na izrazito ponovitveno nevarnost ob dejstvu, da naj bi obdolženec očitani mu kaznivi dejanji izvršil doma, seveda milejši ukrepi za preprečitev ponovitvene nevarnosti, ki jih pritožba niti ne konkretizira, ne morejo priti v poštev.

9. Na mestu je tako zaključek, da pritožba ni utemeljena. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno v skladu z določilom tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.