Jedro

Tožeča stranka nosi dokazno breme za svoje trditve, da so bile vtoževane asignacije nakazane toženi stranki kot upniku, tožena pa, da ni bila upnik asignacij, ampak je morala prejete zneske nakazati naprej naslednjim upnikom. Le za zneske, ki jih je nakazovala upnikom drugotožeče stranke (kot njen dolžnik), ne more biti oseba, v korist katere je bilo skladno 2. odst. 129. člena ZPPSL izpodbijano pravno dejanje storjeno.

Izrek

I. Pritožbi tožečih strank se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi:

1. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku Z. R., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 4.800.000,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 18. 06. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 4.800.000,00 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 2. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku T. E. in D.E., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 3.960.000,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 21. 06. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 3.960.000,00 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 3. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku M. E. in H. E., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 2.197.866,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 26. 06. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 2.197.866,00 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 4. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku T. E. in D. E., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 5.717.062,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 28. 06. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 5.717.062,00 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 5. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku J. K., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 7.240.892,80 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 28. 06. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 7.240.892,80 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 6. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku V. J., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 3.508.405,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 01. 07. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 3.508.405,00 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 7. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku M. K., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 2.000.000,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 02. 07. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 2.000.000,00 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 8. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku T. Č., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 8.369.150,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 22. 07. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 8.369.150,00 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 9. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku D. F., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 9.821.512,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 07. 08. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 9.821.512,00 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 10. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku M. G. D., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 550.000,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 09. 08. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 550.000,00 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 11. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku N. T., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 1.500.000,21 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 14. 08. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 1.500.000,21 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 12. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku N.T., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 1.752.444,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 22. 08. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 1.752.444,00 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 13. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku M. K., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 301.161,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 30. 08. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 301.161,00 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 14. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku N. T., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 18.164.164,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 12. 09. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 18.164.164,00 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 15. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku I. H., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 11.589.109,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 18. 09. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 11.589.109,00 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 16. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku D. Z., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 2.279.731,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 30. 09. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 2.279.731,00 SIT, je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi M. I. d.o.o. 17. Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o. Ljubljana, storjeno v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku P. J., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 16.429,732,00 SIT toženi stranki ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 09. 12. 2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve, do stečajnega dolžnika v znesku 14.400.000,00 SIT, nima pravnega učinka nasproti stečajni masi stečajnega dolžnika M. I. d.o.o. 18. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati v stečajno maso družbe M. I. d.o.o. Ljubljana, znesek 418.048,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2003 do izpolnitve obveznosti.

19. Tožena stranka je dolžna prvotožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.195,88 EUR in drugotožeči stranki v znesku 18.543,48 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

20. Tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

II. Pritožba tožečih strank se v preostalem delu zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi in sicer v delu, v katerem so zavrnjene zakonske zamudne obresti: - od zneska 4.800,000,00 SIT od dne 18. 06. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 3.960.000,00 SIT od dne 21. 06. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 2.197.866,00 SIT od dne 26. 06. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 5.717.062,00 SIT od dne 27. 06. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 7.240.892,80 SIT od dne 28. 06. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 3.508.405,00 SIT od dne 17. 06. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 2.000.000,00 SIT od dne 01. 07. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 8.369.150,00 SIT od dne 22. 07. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 9.821.512,00 SIT od dne 07. 08. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 550.000,00 SIT od dne 09. 08. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 1.500.000,21SIT od dne 12. 08. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 1.752.444,00 SIT od dne 21. 08. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 301.161,00 SIT od dne 29. 08. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 18.164.164,00 SIT od dne 12. 09. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 11.589.109,00 SIT od dne 18. 09. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 2.279.731,00 SIT od dne 30. 09. 2002 dalje do 17. 12. 2003 - od zneska 16.429.732,00 SIT od dne 09. 12. 2002 dalje do 17. 12. 2003

III. Tožena stranka je dolžna prvotožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.377,00 EUR in drugotožeči stranki v znesku 5.383,90 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

IV. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, tožečima strankama pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili tožeči stranki in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagali razveljavitev, podrejeno spremembo izpodbijane sodbe. Priglasili sta tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem postopku je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo in sicer s sodbo IX Pg 72/2004, ko je tožbenemu zahtevku v ugotovitvenem delu v celoti ugodilo in toženi stranki naložilo, da v stečajno maso M. I. d.o.o. plača znesek 418.048,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2003. Navedena sodba je bila s sklepom višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 982/2007 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje z napotki, da se v novem postopku za popolno ugotovljeno dejansko stanje izčrpa trditve tožene stranke in sicer, da je z nakazilom po asignacijskih pogodbah postala (bodisi v celoti ali deloma) dolžnik družbe M. d.o.o. in ne njen upnik. Sodišče prve stopnje je navodilom višjega sodišča sledilo in v ponovljenem postopku zaključilo, da se na podlagi podatkov v spisu ne da ugotoviti, katere asignacije je tožena stranka prejela kot plačila, ki jih je potem prenakazala upnikom drugotožeče stranke. V posledici takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo z nosilnimi razlogi, da je bilo dokazno breme za vprašanje, katere asignacije so bile opravljene v korist tožene stranke kot dolžnice, na tožeči stranki.

6. Višje sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni pravilno porazdelilo materialnega dokaznega bremena: tožeča stranka v tem postopku nosi dokazno breme za svoje trditve, da so bile vtoževane asignacije nakazane toženi stranki kot upniku, tožena pa, da ni bila upnik asignacij, ampak je morala prejete zneske nakazati naprej naslednjim upnikom. Le za zneske, ki jih je nakazovala upnikom drugotožeče stranke (kot njen dolžnik), ne more biti oseba, v korist katere je bilo skladno 2. odst. 129. člena ZPPSL izpodbijano pravno dejanje storjeno.

7. V zvezi z zbiranjem procesnega gradiva velja razpravno načelo (7. člen ZPP): razen izjemnih primerov, je zbiranje procesnega gradiva, ki ga predstavljajo predvsem trditve o dejstvih in dokazi zanje, dolžnost strank. Splošno pravilo iz 212. člena ZPP je, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. S tem pravilom sta definirani procesno trditveno in dokazno breme in sicer ne kot procesna dolžnost stranke do sodišča ali do nasprotne stranke, pač pa do same sebe: navajanje relevantnih dejstev in predlaganje učinkovitih dokazov povečujejo možnosti stranke za uspeh v pravdi. Določa ga materialno pravo. Je procesni izraz materialnega trditvenega in dokaznega bremena in je del procesnega prava. Materialno dokazno breme določajo pravila o tem, kateri stranki v škodo je treba upoštevati nedokazanost posameznega pravno relevantnega dejstva. ZPP v 215. členu določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Nastopi takrat, ko procesno trditveno in dokazno breme preneha, to je z nastopom prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Stranko takrat zadenejo posledice pomanjkljivega izpolnjevanja procesnega trditvenega in dokaznega bremena: sodišče izda zanjo neugodno odločbo. (prim. II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007).

8. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika. Tožeča stranka je v tem postopku zatrjevala, da so bile vtoževane asignacije nakazane toženi stranki kot upniku. Tožena stranka se je pred tožbenim zahtevkom branila tako, da je trditveni podlagi tožeče stranke nasprotovala z navedbami, da ni bila upnik asignacij, ampak je morala prejete zneske nakazati naprej naslednjim upnikom. Trdila je, da za zneske, ki jih je nakazovala upnikom drugotožeče stranke (kot njen dolžnik), ne more biti oseba, v korist katere je bilo skladno 2. odst. 129. člena ZPPSL izpodbijano pravno dejanje storjeno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer pravilno navedlo, da se glede na trditve tožene stranke, da je del prejetih plačil prenakazovala upnikom stečajnega dolžnika, postavi vprašanje, na kateri stranki je dokazno breme, pri čemer pa je spregledalo, da je odgovor vsebovan že v vprašanju samem: ker gre za trditve tožene stranke, je ona tista, ki nosi dokazno breme o tem, da je nekatera nakazila prejela kot dolžnik in ne kot upnik drugotožeče stranke. Ob zaključku sodišča prve stopnje, da na podlagi predloženih dokazov ne more presoditi, katere so tiste asginacije, na podlagi katerih je tožena stranka stranka prejela plačila, ki jih je nato prenakazala naprej upnikom stečajnega dolžnika, je sodišče prve stopnje dokazno breme o tem, katere asignacije so bile opravljene v korist tožene stranke kot dolžnika, nepravilno prevalilo na tožečo stranko. Nenazadnje je stališče o dokaznem bremenu izraženo tudi v sklepu I Cpg 982/2007, s katerim je bilo sodišču prve stopnje naloženo, da glede teh vprašanj izčrpa trditve tožene stranke.

9. V ponovljenem postopku je bilo sporno predvsem vprašanje, ali je med drugotožečo stranko in toženo stranko obstajalo dolžniško-upniško razmerje oziroma ali je z nakazilom po asignacijskih pogodbah tožena stranka postala (bodisi v celoti ali deloma) dolžnik družbe M. d.o.o. in ne njen upnik. Kot je navedeno zgoraj, je bilo trditveno in dokazno breme na strani tožene stranke, ki bi v tem smislu lahko uspela, če bi dokazala, da za zneske, ki jih je po svojih trditvah nakazovala upnikom drugotožeče stranke (kot njen dolžnik), ne more biti oseba, v korist katere je bilo skladno 2. odst. 129. člena ZPPSL izpodbijano pravno dejanje storjeno. Tožena stranka bi morala dokazati trditve o neupravičeno obogatitvi; nedokazana pa je ostala tudi višina terjatve tožene stranke do drugotožeče stranke oziroma zneski, ki jih je tožena stranka po svojih trditvah nakazovala upnikom drugotožeče stranke (kot njen dolžnik).

10. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da gre v konkretnem primeru za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo tako, kot da je tožena stranka tista, ki mora dokazati, pri katerih asignacijah ni nastopala kot upnik, ampak kot dolžnik. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da navede vse sporne asignacije, kjer naj bi bila dolžnik drugotožeče stranke, naložilo pa ji je tudi, da predloži sodbe iz postopkov, ki bi dokazovale trditve, da je drugotožeča stranka delno že poplačana. Ničesar od navedenega tožena stranka ni storila.

11. Po določbi 125. člena ZPPSL imajo upniki in stečajni upravitelj pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če ima to dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov (oškodovanje upnikov), oziroma s katerim je prišel posamezni upnik v ugodnejši položaj (naklanjanje ugodnosti upnikom), ter če je druga stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko – finančno stanje (1. odst. 125.čl. ZPPSL). Za naklanjanje ugodnosti upniku se šteje zlasti, kadar je bilo izpodbijano dejanje storjeno v korist posameznega upnika, katerega terjatev nasproti dolžniku je obstajala že preden je bilo dejanje storjeno, in je upnik zaradi njega prejel več kot bi prejel kot stečajni upnik v primeru, da dejanje ne bi bilo storjeno (3.odst. 125. čl. ZPPSL). Domneva se, da je upnik vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko – finančno stanje, če je prejel izpolnitev svoje terjatve v obliki ali na način, ki ni običajen (1.tč. 4.odst. 125.čl. ZPPSL), ter v primeru, da je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka oziroma predloga za začetek postopka prisilne poravnave, če je bil slednji vložen prej (2.tč. 4.odst. 125.čl. ZPPSL).

12. Za ugotovitev obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti mora sodišče izpodbijano dejanje preizkusiti z vidika njegovega učinka nasproti stečajni masi stečajnega dolžnika, torej ali je z izpodbijanimi asignacijami prišlo do zmanjšanega ali neenakomernega poplačila stečajnih upnikov (oškodovanja stečajnih upnikov) oziroma ali je s temi dejanji tožena stranka kot ena izmed upnic prišla v ugodnejši položaj (naklanjanje ugodnosti upnikom). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so po vsebini izpodbijana dejanja nakazila drugotožeče stranke (oziroma njenega prednika) v korist tožene stranke kot njihovega prejemnika. Na podlagi sklenjenih asignacijskih pogodb so bili asignati pooblaščeni nakazati znesek iz asignacijske pogodbe na račun tožene stranke; na podlagi teh asignacij je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev, kar izhaja tudi iz priloženih dokazil o plačilu.

13. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da zgolj dejstvo, da je tožena stranka prejela plačilo na podlagi asignacije tožeče stranke, še ne zadostuje za izkazanost objektivnega pogoja izpodbojnosti dejanja, saj mora biti hkrati izkazan tudi njegov negativni učinek na stečajno maso stečajnega dolžnika, torej da je prišlo do zmanjšanja stečajne mase. Objektivni element izpodbojnosti asignacij stečajnega dolžnika (oziroma njegovega pravnega prednika) je podan pod predpostavko, da je v posledici opravljenih asignacij prenehala terjatev asignanta do asignata, s čemer se je zmanjšal obseg stečajne mase. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je bila tožena stranka upnik stečajnega dolžnika in je prejela plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Glede na to, da je obstajala terjatev iz kritnega razmerja med stečajnim dolžnikom in vsakokratnim asignatom in je ta terjatev z izpolnitvijo spornih asignacij asignatarju (toženi stranki) ugasnila, je z izpodbijanimi pravnimi dejanji prišlo do zmanjšanja stečajne mase stečajnega dolžnika in posledično oškodovanja stečajnih upnikov.

14. Po 125. členu ZPPSL je izpodbojno pravno dejanje, če je poleg objektivnega izpolnjen tudi subjektivni element dejanskega stanja, relevantnega za uspešno izpodbijanje, to je, da je stranka, v katere korist je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno, vedela ali morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje.

15. Za ugotovitev obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti mora sodišče preizkusiti ali je tožena stranka vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje. Subjektivni element izpodbojnosti se presoja glede na čas, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno. Glede na to, da so bila izpodbijana dejanja (razen asignacije z dne 09. 12. 2002) v konkretnem primeru storjena po pravnem predniku stečajnega dolžnika, je potrebno ugotoviti, da je v času sklenjenih spornih asignacij tudi pravni prednik bil v tako slabem ekonomsko finančnem stanju, ki že nakazuje na možnost uvedbe stečajnega postopka nad njim. Na izjemno slabo ekonomsko finančno stanje družbe M. d.o.o. kaže dejstvo, da je ta v letu 2002 imel izgubo v višini 1,051.607.195,00 SIT in negativni kapital v višini 388.732.486,00 SIT, kot to izhaja iz revizorjevega poročila. Takšno stanje potrjuje tudi dejstvo, da je M. d.o.o. dejansko imel blokiran transakcijski račun vse od 01. 02. 2002. 16. Ker je tožena stranka vedela, da ima drugotožeča stranka blokirane svoje račune, je nedvomno vedela za njeno slabo finančno stanje. Poleg tega 125. člen ZPPSL v 1. tč. 4.odst. postavlja domnevo, da je upnik za slabo ekonomsko finančno stanje vedel, če je prejel izpolnitev svoje terjatve v obliki ali na način, ki ni običajen. Kot običajen način plačila v smislu 125. člena ZPPSL se šteje samo način, ki je iztožljiv, torej način plačila, ki sta ga stranki dogovorili že ob sklenitvi posla. Iz predloženih dokaznih listin ne izhaja, da bi bilo med strankama dogovorjeno poplačevanje preko asignacij. Takšnega dogovora (pisnega ali ustnega) tožena stranka (na kateri je breme izpodbijanja domneve) ni izkazala. Tudi, če je za tak dogovor plačevanja obstajal načelen oziroma splošen dogovor, to ne zadostuje, saj kot tak ni iztožljiv in tako tudi ne običajen v smislu 1.tč. 1.odst. 125.čl. ZPPSL. V obravnavanem primeru je bila torej terjatev plačana na neobičajen način. V primeru asignacije z dne 09. 12. 2002, sklenjene neposredno po stečajnem dolžniku, velja domneva iz 2. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL, saj je bilo dejanje storjeno že po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka.

17. Ker je bilo dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljeno, je pa bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je višje sodišče sodbo spremenilo tako kot to izhaja iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP). Višje sodišče je tožbenemu zahtevku glede glavnice v celoti ugodilo. Ni pa v celoti utemeljen zahtevek v delu, ki se nanaša na zamudne obresti. Tožene stranke ni mogoče šteti za nepoštene že od takrat, ko je denar prejela, saj ni storila ničesar, kar ne bi bilo v skladu z zakonom ali kar bi bilo nepošteno, in je dobila samo tisto, kar je dolžnik dolgoval. Ker pa bo zaradi izpodbojnosti pravnega posla morala denar vrniti, se ji v skladu s 193. členom OZ lahko naloži plačilo zamudnih obresti šele od dneva vložitve zahtevka pred sodiščem, to je od 18. 12. 2003 dalje.

18. Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 1. in 3. odstavka 154. člena. Višje sodišče je stroške tožečih strank odmerilo po specificiranih stroškovnikih in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo. Tožena stranka na podlagi istega zakonskega določila do povračila svojih pravdnih stroškov ni upravičena.

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. in 3. odstavkom 154. člena ZPP. Ker sta tožeči stranki s pritožbo v pretežnem delu uspeli (zaradi zavrnjenega dela – teka obresti - posebni stroški niso nastali), jima je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v celoti. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo. Tožena stranka v skladu z istim zakonskim določilom sama nosi stroške odgovora na pritožbo.