Jedro

Jasno razpoznavno je ZFPPod posegel v ZGD, saj je, kot mlajši in specialnejši splošni pravni akt specialneje in podrobneje (opomba: določba 257. člena ZGD o dolžnostih uprave ob izgubi, prezadolženosti ali plačilni nesposobnosti je bila brez določenih sankcij za njeno kršitev le lex imperfecta) uredil isto materijo. V skladu s pravno teorijo pa je zakonodajalec v 1. točki prvega odstavka 39. člena ZFPPod tudi izrecno zapisal derogacijsko klavzulo, katere osnovni pomen je (po teoriji prava), da se nova pravna ureditev v času in prostoru zaradi pravnega reda nedvoumno prepozna in da se v posledici jasno odrazijo (spremenjene) pravice in dolžnosti pravnih subjektov. ZFPPod pa ne vsebuje niti izrecne niti splošne derogacijske klavzule v odnosu do ZPPSL in tudi iz njegovih določb ni mogoče zaključiti, da je hotel poseči v pravno ureditev stečaja in prisilne poravnave.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog družbe P. d.o.o. za začetek stečajnega postopka. Svojo odločitev je obrazložilo, da stečajnega postopka "ni mogoče začeti", ker je za take primere, ko "družba nima premoženja, iz katerega bi bilo možno poplačilo upnikov", treba upoštevati določbe (o izbrisu gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije) Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS št. 54/99, v nadaljevanju ZFPPod), kot specialnega in novejšega predpisa. Ocenilo je še, da bi stečajni postopek (za katerega niso izpolnjene zakonske predpostavke) pomenil izigranje in oškodovanje interesov upnikov. Proti sklepu se je pravočasno pritožil dolžnik, kot predlagatelj začetka stečajnega postopka, po svoji pooblaščenki. Uveljavljal je pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Po pritožnikovem mnenju je stališče prvostopnega sodišča o neobstoju procesnih predpostavk za vodenje stečajnega postopka glede na določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93 ... 52/99, v nadaljevanju ZPPSL) nepravilno. Prav tako je po njegovem mnenju prvostopno sodišče svojo odločitev nepravilno oprlo na določbe ZFPPod kot lex specialis za odločanje o konkretnem predlogu dolžnika. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno grajo uporabe materialnega prava. ZFPPod določa dolžnosti podjetij na področju finančnega poslovanja in ureja postopek izbrisa gospodarskih družb iz sodnega registra brez predhodne likvidacije. Iz vsebine bistvenih določb tega zakona, ki odražajo intencijo zakonodajalca (namen zakona), je razvidno, da je drugače, kot doslej Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 ... 6/99, v nadaljevanju ZGD), uredil dolžnosti uprave gospodarske družbe ob izgubi, prezadolženosti ali plačilni nesposobnosti podjetja ter skrbnost in odgovornost članov uprave, kakor tudi način prenehanja ekonomsko nedelujočih gospodarskih subjektov (na katere se po 2. členu zakon nanaša). Tako je povsem na novo uredil dolžnosti uprave ob izgubi, prezadolženosti in plačilni nesposobnosti (10. - 18. člen ZFPPod) ter odškodninsko odgovornost uprave zaradi izvršitve plačil po tem, ko je nastala plačilna nesposobnost družbe ali njena prezadolženost (19. - 22. člen ZFPPod), kakor tudi postopek prenehanja z ZGD neusklajenih in nepreoblikovanih subjektov (3. poglavje ZFPPod). Jasno razpoznavno je tako ZFPPod posegel v ZGD, saj je, kot mlajši in specialnejši splošni pravni akt specialneje in podrobneje (opomba: določba 257. člena ZGD o dolžnostih uprave ob izgubi, prezadolženosti ali plačilni nesposobnosti je bila brez določenih sankcij za njeno kršitev le lex imperfecta) uredil isto materijo. V skladu s pravno teorijo pa je zakonodajalec v 1. točki prvega odstavka 39. člena ZFPPod tudi izrecno zapisal derogacijsko klavzulo, katere osnovni pomen je (po teoriji prava), da se nova pravna ureditev v času in prostoru zaradi pravnega reda nedvoumno prepozna in da se v posledici jasno odrazijo (spremenjene) pravice in dolžnosti pravnih subjektov (primerjaj "Teorijo prava" prof. dr. Marjana Pavčnika na str. 167-172, Pravna obzorja, CZ 1999). ZFPPod pa ne vsebuje niti izrecne niti splošne derogacijske klavzule v odnosu do ZPPSL in tudi iz njegovih določb ni mogoče zaključiti, da je hotel poseči v pravno ureditev stečaja in prisilne poravnave. Nasprotno: lastno uporabo je izključil v primeru, ko gre za gospodarsko družbo, nad katero je bil začet postopek prisilne poravnave, stečajni postopek oziroma postopek likvidacije po ZPPSL oziroma zakonu, ki je veljal pred uveljavitvijo ZPPSL (drugi odstavek 23. člena ZFPPod); odločanju o začetku stečaja je dal prednost pred odločanjem o ugovoru proti sklepu o začetku postopka izbrisa (tretji odstavek 31. člena ZFPPod). Torej je ZFPPod posegel le v dosedanjo pravno ureditev postopka za izbris pravnih subjektov iz sodnega registra, ne pa tudi postopka za začetek stečaja. Tako sta v slovenskem pravnem redu dva splošna akta, ki urejata dve vrsti postopka glede prenehanja pravnega subjekta, ki nima premoženja. Če bi bila intencija zakonodajalca, da subjekt z ugovorom o predlaganem začetku stečajnega postopka po prvem odstavku 99. člena ZPPSL (in založenim predujmom za njegov začetek) v postopku izbrisa ne more uspeti (argumentum a contrario razlogom izpodbijanega sklepa), potem bi tako v določbah ZFPPod tudi zapisal. Razlaga zakona v tem smislu (brez izrecne določbe) pa bi pomenila, da je ugovor po 3. točki drugega odstavka 30. člena ZFPPod v primeru, ko ga poda subjekt, ki je v predlogu za začetek stečajnega postopka zatrjeval dejstva iz prvega odstavka 99. člena ZPPSL, že a priori neupošteven. Za takšno sklepanje pa v določilih drugega odstavka 30. člena ZFPPod ni podlage, saj so izpodbojni razlogi taksativno našteti v razmerju prirejenosti, torej enake pravne kakovosti, pri čemer tretji ugovorni razlog vodi v prekinitev postopka pred registrskih sodiščem do odločitve sodišča o predlogu za začetek stečajnega postopka (tudi takšnega po prvem odstavku 99. člena ZPPSL). Sodišče prve stopnje se torej pri odločanju o dolžnikovem predlogu ni moglo izogniti uporabi ZPPSL, sklicujoč se na uporabo ZFPPodĐ S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku o dolžnikovem predlogu odločiti po določbah ZPPSL. Pred tem pa bo glede na vsebino predloga moralo (potem ko je že določilo stečajni senat - redna št. 2 spisa, predlagatelja pozvalo k zadolžitvi predujma v višini 500.000,00 SIT - redna št. 4 spisa in le-tega tudi prejelo - redna št. 5 spisa) ugotoviti odločilna dejstva iz prvega odstavka 99. člena ZPPSL. Če bo menilo, da je dolžnikov predlog zloraba zakonskih pravic, ker bi stečajni postopek pomenil izigravanje in oškodovanje upniških interesov, pa bo moralo takšno ugotovitev konkretizirati z navedbo pravno relevantnih dejstev, upoštevajoč določbe ZPPSL.