Jedro

Glede na zakonsko ureditev postopka mediacije (ki se tudi vpiše v posebnem vpisniku) ni mogoče šteti kot dela pravdnega postopka (v katerem se sodi). To pa pomeni, da tožnica nagrade za zastopanje v postopku mediacije ne more zahtevati na podlagi odločbe, s katero je bila dodeljena BPP za pravdni postopek.

Kolikor iz navedb, kot jih podaja tudi tožnica, izhaja, da je kvaliteta odvetniške storitve, ki je opravljena v okviru dodeljene BPP (vključno s tožničino v obravnavanem primeru) a priori nižja izključno zaradi nižjega plačila zanjo, je to nesprejemljivo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju toženka) pod I. točko izreka odločilo, da se odvetnici tožnici v tem upravnem sporu za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi odločbe toženke, št. Bpp 690/2015 z dne 23. 11. 2015, odmerijo nagrada in stroški v skupni višini 581,83 EUR; višji zahtevek je bil pod II. točko izreka zavrnjen; v III. točke izreka pa določeno, kako se izplača priznani znesek stroškov.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo, št. Bpp 690/2015 z dne 23. 11. 2015 (v nadaljevanju odločba o dodelitvi BPP), upravičenki do BPP A.A. (v nadaljevanju upravičenka) dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku, ki je zoper njo tekel pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opr. št. P 256/2015. Za izvajanje BPP je bila določena tožnica. Ta je pravočasno vrnila napotnico s stroškovnikom in dokazili o opravljenih storitvah. Ob upoštevanju šestega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), pri posameznih postavkah navedenih določb Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), je toženka tožnici priznala: 200 točk (91,80 EUR) za sestavo odgovora na tožbo, 200 točk (91,80 EUR) za zastopanje na prvem naroku, 250 točk (114,75 EUR) za sestavo prve pripravljalne vloge, 187,5 točke (86,06 EUR) za sestavo druge pripravljalne vloge, 125 točk (57,37 EUR) za zastopanje na drugem naroku, 50 točk (22,95 EUR) urnine, 3,00 EUR za parkirnino, 20 točk (9,18 EUR) za materialne stroške ter 104,92 EUR za DDV. Priznana nagrada in povračilo stroškov skupaj znaša 581,83 EUR. V preostalem delu je toženka zahtevek tožnice zavrnila kot neskladen z OT in ZOdv. Obrazložila je, da pregled dokumentacije in prvi pravni nasvet nista samostojni dejanji v smislu tar. št. 39 OT. Nagrado za zastopanje na prvem naroku je odmerila glede na vrednost spornega predmeta 5.000,00 EUR, saj se na omenjenem naroku sprememba tožbe še ni obravnavala, ampak je bil upravičenki šele postavljen rok, da v 15 dneh poda odgovor nanjo. Toženka je zavrnila tudi plačilo nagrade za zastopanje v postopku mediacije, ker ta postopek ni del sodnega postopka, z odločbo o dodelitvi BPP pa je bila BPP izrecno odobrena samo za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku in ne tudi izrecno za postopek mediacije.

3. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero sklep toženke izpodbija, ker v postopku njegove izdaje zakon in OT nista bila pravilno uporabljena. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožnici priznajo stroški zastopanja v zadevi P 256/2015 Okrajnega sodišča v Kopru v višini 1.359,55 EUR in je toženka tožnici dolžna izplačati razliko v višini 777,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2016 dalje do plačila. Toženki naj sodišče naloži tudi, da tožnici povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Kot navaja v tožbi, tožnica meni, da je upravičena do priznanja odvetniške nagrade v višini 400 točk po OT za sestavo odgovora na tožbo, 500 točk za zastopanje na prvem naroku, 500 točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 225 točk za sestavo druge pripravljalne vloge, 250 točk za zastopanje na drugem naroku, 100 točk urnine, 400 točk za udeležbo v postopku mediacije, 47,5 točk (2 %) za materialne stroške, skupaj 2.422,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR in s prištetim 22 % DDV ter 3,00 EUR parkirnine znese 1.359,55 EUR. Z izpodbijanim sklepom zavrnjenega plačila nagrade za pregled dokumentacije in prvi pravni nasvet tožnica ne vtožuje. Sklep izpodbija, ker je toženka zavrnila plačilo nagrade za postopek mediacije po tar. št. 4 OT, čeprav iz 6. točke obrazložitve odločbe o dodelitvi BPP izhaja, da je upravičenka dolžna dati soglasje za mediacijo in v tem postopku sodelovati, sicer ji pravica do BPP preneha in se šteje, da je BPP neupravičeno prejela. Iz odločbe o dodelitvi BPP torej izhaja, da je bila BPP dodeljena za celotni pravdni postopek, ki vsebuje tudi postopek mediacije oziroma je ta priključen glavnemu pravdnemu postopku in se ga je tožnica v imenu upravičenke tudi udeležila. Če bi obveljalo stališče toženke, bi bili upravičenci do BPP prikrajšani za celovito pravno varstvo v pravdnih postopkih oziroma za možnost hitrega in ugodnega zaključka zadeve. Tožnica nadalje navaja, da je toženka kot nagrado za zastopanje na prvem naroku priznala polovico od 400 točk namesto 500 točk, ne glede na to, da je Okrajno sodišče v Kopru (v nadaljevanju pravdno sodišče) 23. 5. 2016 dopustilo spremembo tožbe in zvišalo vrednost spornega predmeta s 5.000,00 EUR na 10.000,00 EUR.

5. Predvsem pa tožnica ugovarja, da je toženka pri sicer matematično pravilnem izračunu zneska nagrade, v nasprotju z načeli pravičnosti in enakosti uporabila peti odstavek 17. člena ZOdv, po katerem je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Meni, da je takšna določba v nasprotju z 2. členom Ustave Republike Slovenije, po katerem je Slovenija pravna in socialna država; načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave; pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Temeljno načelo delovanja odvetnikov je njihova neodvisnost. Ceno njihovih storitev določa Odvetniška zbornica Slovenije ob soglasju ministra za pravosodje. V ta sistem je posegla država in si s sporno določbo petega odstavka 17. člena ZOdv predpisala polovični znesek plačila le zato, ker so to plačila iz državnega proračuna, čeprav gre za bagatelne zneske. Po prepričanju tožnice gre za discipliniranje odvetnikov. Sporna določba in posledično izpodbijana odločitev postavlja odvetnika, ki izvaja BPP, v neenakopraven položaj z drugimi odvetniki, saj za svoje delo zgolj zato, ker ga je izvajal za upravičenca do BPP, ne prejme pravičnega plačila, ampak pol manjšega. Sporna določba krši načelo enakopravnosti tudi z vidika uporabnikov BPP, saj bodo tisti, ki si odvetnika ne morejo privoščiti, ker ga ne morejo plačati, zastopani po odvetnikih, ki so plačani samo polovično, pri čemer je jasno, da trud tako plačanih odvetnikov ne dosega truda tistih odvetnikov, ki so plačani dvakrat več. To pomeni, da država ne zagotavlja enakosti orožij uporabnikom BPP. Iz enakega razloga je prejemnikom BPP kršeno tudi načelo enakega varstva pravic. Gre za diskriminacijo glede na osebne lastnosti stranke. Kršeno je tudi ustavno načelo svobodne gospodarske pobude. V tržnem kapitalističnem sistemu ni mogoče predpisovati plačila ali diskriminirati izvajalca tako, da za v celoti opravljeno storitev prejme samo polovični znesek. Odvetniki, ki skušajo preživeti s tem, da so na listi izvajalcev storitev BPP ali za zastopanje po uradni dolžnosti, so neupravičeno diskriminirani v primerjavi z že uveljavljenimi odvetniki, ki jim takšnih strank ni treba jemati, saj morajo za enak rezultat delati dvakrat več. Tožnica predlaga, da sodišče pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv.

6. V tožbi navaja še, da je upravičenka do BPP v pravdi P 256/2015 v celoti uspela, zaradi česar ji je pravdno sodišče v sodbi z dne 6. 7. 2016 priznalo stroške v višini 1.030,00 EUR, ki ji jih mora povrniti nasprotna stranka. S to odločitvijo je upravičenka pridobila premoženjsko korist v višini 448,17 EUR, za kolikor prisojeni znesek stroškov presega z izpodbijanim sklepom tožnici odmerjeni znesek, ki ga bo upravičenka morala vrniti državi. Gre za absurden položaj, ko je stranka obogatena na račun odvetnika, ki pa razlike od nje glede na ZBPP ne more zahtevati. Toženka bi to morala upoštevati in tožnici priznati vsaj toliko stroškov, kot jih je upravičenki prisodilo pravdno sodišče. Sicer se izkaže, da zakonska ureditev oziroma sprejeta odločitev ne le diskriminira odvetnike, ampak tudi neutemeljeno privilegira upravičence do BPP, ki prejmejo premoženjsko korist, do katere niso upravičeni. Poleg izpodbijanega sklepa tožnica v dokaz svojih navedb tožbi prilaga odločbo o dodelitvi BPP z dne 23. 11. 2015, napotnici priloženo priglasitev stroškov z dne 6. 7. 2016, svoj račun št. 193-2016 za izplačilo priznanega zneska nagrade in stroškov ter sodbo v zadevi P 256/2015 z dne 6. 7. 2016. 7. Toženka, ki je sodišču poslala spise zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

8. Glede na določbe 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče s tožbo seznanilo tudi upravičenko do BPP A.A. ZBPP namreč predvideva primere, ko je upravičenec dolžan Republiki Sloveniji v celoti ali deloma povrniti znesek, ki je bil s sklepom odmerjen in izplačan izvajalcu BPP. Upravičenka do BPP na tožbo ni odgovorila.

9. Tožnica je v tožbi predlagala, naj sodišče pozove Odvetniško zbornico Slovenije, da prijavi stranko intervencijo na tožničini strani, ker da ima interes za izid postopka. Odvetniška zbornica Slovenije je nato sama priglasila stransko intervencijo na strani tožnice. O tem je bilo odločeno s sklepom, št. III U 342/2016-13 z dne 11. 4. 2017, s katerim je to sodišče sklenilo, da se stranska intervencija Odvetniške zbornice Slovenije na strani tožnice v tem upravnem sporu zavrne. Navedeni sklep je postal pravnomočen 4. 5. 2017. K I. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila o zahtevku tožnice za plačilo nagrade in stroškov za storitve pravne pomoči, opravljene na podlagi odločbe o dodelitvi BPP, št. Bpp 690/2015 z dne 23. 11. 2015. Z navedeno odločbo je bila v I. točki izreka upravičenki do BPP dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku, ki je tekel zoper upravičenko do BPP pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opr. št. P 256/2015 zaradi izselitve iz stanovanja. Za izvajanje odobrene BPP iz I. točke izreka je bila (v II. točki izreka) določena tožnica.

12. ZBPP v šestem odstavku 30. člena določa, da je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi, in v obsegu dodeljene BPP. Pri tem pa je treba upoštevati, da je po uveljavitvi citirane določbe ZBPP1, stopila 31. 12. 2014 v veljavo določba petega odstavka 17. člena ZOdv, s katero je bil omenjeni člen na podlagi Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-D) dopolnjen. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, ter nadalje še, da so v primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja BPP morebitni dogovori o višjem plačilu s stranko nični.2

13. Glede na vsebino tožbenih navedb je za tožnico sporna zavrnitev plačila nagrade za zastopanje upravičenke v postopku mediacije ter delna zavrnitev zahtevka glede nagrade za zastopanje na prvem naroku, predvsem pa ugovarja uporabi citirane določbe petega odstavka 17. člena Zodv.

14. Vendar tudi po presoji sodišča toženka ni imela podlage, da bi tožnici priznala uveljavljano nagrado in stroške za zastopanje oziroma udeležbo v postopku mediacije. Po šestem odstavku 30. člena ZBPP je izvajalec upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom (le) v obsegu dodeljene BPP. Oblika in obseg dodeljene BPP se določita z odločbo o dodelitvi BPP. V skladu s tretjim odstavkom 37. člena ZBPP namreč organ z odločbo, s katero prošnji za dodelitev BPP ugodi, poleg podatkov o upravičencu določi oziroma navede izrecno obliko in obseg dodeljene BPP ter natančno opredeli zadevo, za katero je odobrena BPP (npr. opiše zadevo ali številko vpisnika, pod katero se vodi že začeti postopek). Kot pri vsaki odločbi, je bistven izrek odločbe. Oblika in obseg dodeljene BPP sta tudi obvezna sestavina na podlagi odločbe o dodelitvi BPP izdane napotnice (4. alineja četrtega odstavka 39. člena ZBPP). Z odločbo o dodelitvi BPP z dne 23. 11. 2015, ki je bila izdana v obravnavanem primeru, je bila, kot rečeno, upravičenki dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku, vodenem pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opr. št. P 256/2015, in (le) za izvajanje tako (v I. točki izreka omenjene odločbe) odobrene BPP je bila, kot izhaja iz 2. točke izreka, določena tožnica. Torej zgolj za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku, vodenem pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opravilno številko P 256/2015. Kaj drugega niti v napotnici, ki jo je prejela tožnica, ni navedeno.

15. Mediacijo Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (v nadaljevanju ZARSS) opredeljuje kot eno izmed oblik, oziroma postopek mediacije kot enega izmed postopkov alternativnega reševanja sodnih sporov, ki jih na podlagi omenjenega zakona zagotavljajo sodišča. Pri tem v 3. členu ZARSS izrecno določa, da je alternativno reševanje sporov po tem zakonu postopek, ki ne pomeni sojenja. Glede na takšno zakonsko ureditev postopka mediacije (ki se tudi vpiše v posebnem vpisniku) ni mogoče šteti kot dela pravdnega postopka (v katerem se sodi). To pa pomeni, da tožnica nagrade za zastopanje v postopku mediacije ne more zahtevati na podlagi odločbe, s katero je bila dodeljena BPP za pravdni postopek. Tega ne spremeni dejstvo, da odločba o dodelitvi BPP v obrazložitvi povzema v četrtem odstavku 28. člena ZBPP predpisano dolžnost prosilca za BPP, da poda soglasje za mediacijo, če ga poda tudi nasprotna stranka, in da sodeluje v postopku mediacije. Neizpolnitev te dolžnosti je razlog za prenehanje upravičenosti do BPP oziroma vrnitev prejete BPP (peti odstavek 28. člena ZBPP), vendar to samo po sebi ne pomeni, da je (bila) BPP dodeljena tudi za postopek mediacije. Za dodelitev BPP za ta postopek je treba zaprositi in BPP za postopek mediacije mora biti posebej oziroma izrecno odobrena. Glede na (drugačno) naravo tega postopka (v primerjavi s postopkom sojenja, v obravnavanem primeru torej pravdnim postopkom) in okoliščine konkretne zadeve je namreč treba ugotoviti, ali je (tudi) za takšen postopek izpolnjen, med drugimi, pogoj iz 24. člena ZBPP. Če je torej želela tožnica plačilo nagrade za zastopanje v postopku mediacije dobiti v okviru BPP, bi morala upravičenka za to pridobiti ustrezno odločbo, saj v odločbi o dodelitvi BPP z dne 23. 11. 2015 dodeljeni obseg BPP teh storitev ne zajema. Da bi bila z navedeno ali kakšno drugo odločbo upravičenki izrecno odobrena BPP tudi za postopek mediacije, oziroma da bi ta za dodelitev BPP za mediacijo sploh zaprosila ali da tega ne bi mogla storiti, iz spisov zadeve ne izhaja in tudi tožnica tega niti ne trdi. Sodišče tako le še dodaja, da z navedenim sledi stališčem, ki jih je zavzelo že v sodbi, št. I U 369/2013 z dne 18. 6. 2013. 16. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na nagrado za prvi pripravljalni narok, za drugačno odločitev ne zadoščajo. Tožnica ne prereka s predloženimi spisi zadeve skladne ugotovitve toženke, da se na tem naroku sprememba tožbe, zaradi katere naj bi prišlo do spremembe vrednosti spornega predmeta (ki je glede na določbe OT pomembna za vrednost storitve), še ni obravnavala. Predvsem pa je tožbena trditev o zvišani vrednosti spornega predmeta presplošna, premalo konkretno obrazložena, da bi lahko vodila do drugačne odločitve o tožbi. Sodišče tako zgolj pripominja, da tudi iz listin zadeve ni razbrati, da bi pravdno sodišče zaradi spremembe tožbe določilo višjo vrednost spornega predmeta (na napotnici priloženih pripravljalnih vlogah, ki jih je sestavila tožnica, in zapisniku drugega pripravljalnega naroka je navedena vrednost spornega predmeta 5.000,00 EUR in tako je navedena tudi v tožbi priloženi sodbi, št. P 256/2015 z dne 6. 7. 2016), kar bi lahko kazalo celo, da je toženka določene postavke odmerila previsoko. Tožnica pa tudi ne zatrjuje in ne dokazuje, da bi v pravdnem postopku zahtevala ugotovitev drugačne, višje vrednosti spornega predmeta (glej določbe Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, od 39. člena dalje).

17. Toženka je pri odločitvi pravilno upoštevala določbo petega odstavka 17. člena ZOdv. Ugovorom, ki jih v tej zvezi podaja tožnica, sodišče ne sledi. Iz zakonodajnega gradiva, ki se nanaša na postopek sprejemanja ZOdv-D, s katerim je bila sprejeta zadevna določba petega odstavka 17. člena ZOdv (EVA: 2014-2030-0052 št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014), je razvidno, da je predlagatelj zakona (Vlada RS) navedel razloge za posebno ureditev plačila po uradni dolžnosti postavljenih odvetnikov in odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP. Kot je pojasnil, je zaradi varčevalnih ukrepov treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Pri tem je izpostavil, da je Ustavno sodišče v odločbi, št. U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009, že ugotovilo: ?da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave?. Predlagatelj zakona je obrazložil tudi: ?da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa je v potencialni negotovosti glede plačila?. Da bi šlo za ureditev, sprejeto brez razumnih razlogov zaradi discipliniranja odvetnikov, zato ni mogoče trditi.

18. Glede določbe petega odstavka 17. člena ZOdv se je že izrekla tudi sodna praksa. Ne le to sodišče (npr. sodbi v zadevah, št. IV U 53/2016 in I U 1638/2016), ampak tudi Vrhovno sodišče RS argumentom, kot so podani tudi v obravnavani tožbi, ni sledilo. Vrhovno sodišče je v sklepu, št. X Ips 36/2017 z dne 15. 3. 2017, pojasnilo, da se odvetnik - izvajalec BPP neutemeljeno sklicuje na kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave) na škodo upravičencev do BPP, saj s tem ne varuje svojih pravic, pravnih koristi oziroma pravnega položaja, ki bi mu bili kršeni v obravnavanem postopku. Kolikor iz navedb, kot jih podaja tudi tožnica, izhaja, da je kvaliteta odvetniške storitve, ki je opravljena v okviru dodeljene BPP (vključno s tožničino v obravnavanem primeru) a priori nižja izključno zaradi nižjega plačila zanjo, je to nesprejemljivo. Takšno ravnanje je, kot je poudarilo Vrhovno sodišče, neetično ter je tudi zakonsko in ustavno sporno, saj ne pritiče vlogi odvetnikov, ki jo imajo v pravni državi (2. člen Ustave) in z vidika tega, da jih Ustava opredeljuje kot del pravosodja (137. člen Ustave). Kot sledi iz stališč Vrhovnega sodišča, z navedbami, kot so tožničine, tudi zatrjevana kršitev načela svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave) ni obrazložena oziroma ni konkretizirana, glede na okoliščine obravnavanega primera. Z navedbo, da so odvetniki, ki skušajo preživeti tako, da jemljejo stranke z BPP oziroma da so na listi izvajalcev storitev BPP, pri svoji gospodarski dejavnosti neupravičeno diskriminirani v primerjavi z že uveljavljenimi odvetniki, ki jim takšnih strank ni treba jemati, tožnica po vsebini očitno ne utemeljuje kršitve omenjene ustavne pravice. V zvezi z zatrjevano kršitvijo načela enakosti med odvetniki (ker so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, v primerjavi z drugimi odvetniki plačani polovico manj, oziroma so odvetniki, ki skušajo preživeti tako, da jemljejo stranke z BPP oziroma so na listi izvajalcev storitev BPP, pri svoji gospodarski dejavnosti neupravičeno diskriminirani v primerjavi z že uveljavljenimi odvetniki, ki jim takšnih strank ni treba jemati) Vrhovno sodišče opozarja na ustaljeno ustavnosodno prakso, po kateri načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) zakonodajalca zavezuje, da enaka razmerja in položaje ureja enako ter različna različno. Zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločitev, odvetnikov, ki se sami prostovoljno odločijo za vpis na seznam izvajalcev BPP in s tem za izvajanje storitev BPP, ne obravnava različno. Vsi so upravičeni do enakega plačila za te storitve, ne glede na to, ali so že ?uveljavljeni? odvetniki ali ne. Tudi Vrhovno sodišče je poudarilo, da so odvetniki, ki delujejo v okviru BPP v primerjavi z odvetniki, ki si stranke (po)iščejo na trgu, z vidika plačila za svoje storitve v različnih položajih glede bistvene okoliščine. Prvi imajo zagotovljene stranke in plačilo, drugi pa si morajo prizadevati za pridobitev strank, poleg tega so lahko v negotovosti glede plačila. Iz načela enakosti pred zakonom pa ne izhaja zahteva po enakem obravnavanju različnih položajev. Takšna stališča, pri katerih je Vrhovno sodišče vztrajalo tudi v sklepu, št. X Ips 136/2017 z dne 7. 6. 2017, v celoti veljajo tudi za obravnavani primer.

19. Glede na tožbene navedbe, da je bil upravičenki v pravdnem postopku prisojen višji znesek stroškov postopka, ki ji jih mora povrniti nasprotna stranka, od zneska, ki je bil tožnici z izpodbijanim sklepom priznan za izvajanje storitev BPP, sodišče dodaja, da ZBPP (glej 46. člen) predpisuje, na kakšen način odloča sodeče (v konkretnem primeru pravdno) sodišče o stroških, kadar je ena od strank upravičenec do BPP. Če ne ravna tako, je to lahko v škodo Republike Slovenije. Če upravičencu do BPP prisodi previsok znesek povračila stroškov (ki mu niso nastali), pa v škodo nasprotne stranke, kot zavezanke za povrnitev stroškov. Iz zakona pa ne izhaja, da bi morala toženka tožnici odmeriti plačilo v znesku, ki je enak znesku v pravdi odmerjenih stroškov. Toženka je pri odločanju vezana na predhodno opisano zakonsko ureditev, ki po presoji sodišča ni neskladna z Ustavo. Če tožnica meni, da zanjo ni primerna, pa se lahko odloči, da storitev v okviru BPP ne bo izvajala.

20. V skladu s 156. členom Ustave sodišče postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti za rešitev konkretne zadeve, protiustaven. Kot izhaja iz te obrazložitve, razlogov za to ni našlo in zato takšnemu predlogu tožnice ni sledilo.

21. Glede na vse povedano je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).Sodišče je odločilo na seji. V postopku izdaje izpodbijanega sklepa ugotovljenih dejstev, ki so glede na sprejeta stališča pomembna za odločitev o višini nagrade in povračila stroškov, do katerih je upravičena tožnica, le-ta dovolj konkretizirano ne prereka (prvi odstavek 59. člena v zvezi s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1). Ugovarja namreč predvsem uporabi materialnega prava, pri čemer ji sodišče ni sledilo. V tožbi kot dokaz navedene listine, glede na obrazloženo, do drugačne odločitve ne morejo voditi.

K II. točki izreka:

22. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Upravičenka do BPP kot stranka z interesom v tem sodnem postopku ni opravila nobenih dejanj in tudi ne zahtevala povrnitve stroškov postopka.

1 Sedanjemu šestemu odstavku 30. člena ZBPP vsebinsko identična določba takrat petega odstavka istega člena ZBPP je stopila v veljavo 11. 9. 2001. 2 Tako sicer že tudi sedmi odstavek 30. člena ZBPP.