Up-144/99

19. 12. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 19. decembra 2000

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 870/98 z dne 27. 5. 1998 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 820/95 z dne 13. 3. 1998 se zavrže.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 412/98 z dne 18. 3. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Z izpodbijanim prvostopnim sklepom je bil zaradi umika tožbenega zahtevka ustavljen pravdni postopek zaradi predodelitve otroka. Pritožnica, v pravdnem postopku toženka, se je zoper ta sklep pritožila, Višje sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo. S sklepom Vrhovnega sodišča je bila pritožničina revizija zavržena, ker pritožnica nima pravnega interesa zanjo.

2.Pritožnica meni, da so sodišča z izpodbijanimi sklepi kršila človekove pravice in temeljne svoboščine iz 22., 23., 54. in 56. člena Ustave ter interese otroka. Izpodbijane odločitve naj bi bile v nasprotju tudi s tretjim odstavkom 57. člena Ustave in s Konvencijo združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 15/90). Navaja, da je sodišče "na osnovi zlonamernih in tendencioznih poročil oziroma mnenj Svetovalnega centra in Centra za socialno delo Šiška" izdalo začasno odredbo, da se do pravnomočne rešitve spora otrok dodeli v varstvo in vzgojo tožniku - otrokovemu očetu. V zvezi s tem naj bi bil napačen tudi sklep Ustavnega sodišča št. Up-321/96-3 z dne 15. 1. 1997, izdan v postopku ustavne pritožbe zoper sklep o začasni odredbi. Zaradi namernega zavlačevanja sodnice Okrožnega sodišča naj bi začasna odredba izgubila svoj smisel. Izpodbijani sklepi naj bi pritožnici in njenima otrokoma odrekli sodno varstvo, ki naj bi ga zaradi polnoletnosti otroka izgubila po krivdi sodišča. Zato predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi izpodbijane sklepe in ugotovi odškodninsko odgovornost sodišča v skladu s 26. členom Ustave.

B.

3.Ustavno pritožbo je treba vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba (52. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da si pritožnik z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne zavaruje roka za vložitev ustavne pritožbe. V obravnavani zadevi je bila pritožničina revizija zoper prvostopni in drugostopni sklep zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev ustavne pritožbe zoper ti dve sodbi začel teči z vročitvijo drugostopnega sklepa, tj. dne 15. 6. 1998. Ustavna pritožba, vložena 10. 6. 1999, je torej nedvomno prepozna. Ustavno sodišče jo je zato zavrglo.

4.Ustavna pritožba je pravočasna in s tem dopustna le proti sklepu Vrhovnega sodišča. Zavrženje revizije, ker toženka nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka zaradi umika tožbenega zahtevka, ne more kršiti pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Za kršitev teh dveh pravic bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Pravica do sodnega varstva in pravica do enakega varstva pravic namreč osebi, ki nima pravnega interesa, ne zagotavljata pravice do revizije. Hipotetična možnost, da bi pritožnica imela pravni interes, če ga kot toženka ne bi izgubila zaradi umika tožbenega zahtevka za predodelitev otroka, ker je otrok postal polnoleten, pa za presojo procesnih predpostavk za dovoljenost revizije ne more biti relevantna.

5.Vrhovno sodišče je pri presoji (ne)obstoja navedene procesne predpostavke za vložitev revizije ugotovilo, da v primeru, ko je bil postopek ustavljen zaradi umika tožbe, s sodno odločbo o varstvu in vzgoji skupnega otroka ne more biti več odločeno, če je otrok med postopkom postal polnoleten. Sporno razmerje o tem, ali je potrebno spremeniti prejšnjo sodno odločbo, tj. sodbo, s katero je bil mladoletni sin po razvezi dodeljen v varstvo in vzgojo pritožnici, z morebitno spremembo ali razveljavitvijo sklepov obeh nižjih sodišč o ustavitvi postopka za predodelitev otroka torej ne more biti rešeno na drugačen, za pritožnico ugodnejši način. Vrhovno sodišče je s tem argumentirano obrazložilo svojo odločitev, tako da ji tudi arbitrarnosti ni mogoče očitati.

6.Z nasprotovanjem sklepu o zavrženju revizije pa pritožnica ne more izpodbijati pravnomočne odločitve o začasni odredbi, ki je bila izdana med trajanjem pravdnega postopka. Odločitev o začasni odredbi ni predmet izpodbijanega sklepa. Zato Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe zoper sklep o zavrženju revizije navedb pritožnice, s katerimi utemeljuje kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj bi jih sodišče storilo z izdajo začasne odredbe, ne more upoštevati. Prav tako ne pride v poštev preizkus ustavne pritožbe v zvezi z uveljavljanjem kršitve tretjega odstavka 57. člena Ustave, ki določa, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, za kar pa pri navedeni ustavni določbi ne gre.

7.Prav tako ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče izpodbijati odločitve Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da odločbe ali sklepa Ustavnega sodišča, ne glede na to, ali sta izdana v postopku ocene ustavnosti in zakonitosti predpisov ali pa v postopku ustavne pritožbe, torej ne glede na to, ali ima naravo posamičnega akta, ni mogoče izpodbijati z ustavno pritožbo (glej sklep Up 331/98 z dne 4.3.1999, OdlUS VIII/120 ali Uradni list RS, št. 17/99).

Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo, ki je dopustno zoper posamične akte drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, kadar se z njimi posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine. ZUstS v tretjem odstavku 55. člena celo določa, da zoper odločitev senata, sprejeto v postopku preizkusa ustavne pritožbe, to je zoper odločitev o zavrženju, sprejemu ali nesprejemu ustavne pritožbe, ni dopustna pritožba.

8.Tudi pritožničinega očitka o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave, ki naj bi jo storilo prvostopno sodišče, na podlagi te ustavne pritožbe ni mogoče presojati. Procesna predpostavka za dopustnost ustavne pritožbe ter posameznih navedb v njenem okviru je tudi predhodno izčrpanje pravnih sredstev (51. člen ZUstS). Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in odškodninske zahtevke v zvezi s tem lahko pritožnica uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem.

9.Pritožnica pa ni izkazala, da bi to sodno pot pred vložitvijo ustavne pritožbe izkoristila. Ker torej ni izčrpala vseh pravnih sredstev (51. člen ZustS), se Ustavno sodišče v presojo te kršitve ni spuščalo. Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki naj bi jo storilo prvostopno sodišče, namreč samo po sebi ne pomeni, da je Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom pritožnici kršilo njene človekove pravice in temeljne svoboščine.

10.Iz istega razloga (neizčrpanost pravnih sredstev po 51. členu ZUstS) Ustavno sodišče ne more presojati tistih zatrjevanih kršitev človekovih pravic, ki naj bi jih povzročil sam škodni dogodek, ki naj bi utemeljeval odškodninsko odgovornost sodišča po 26. členu Ustave. Ali bo sodišče v okviru sankcij odškodninskega prava ugodilo morebitnemu zahtevku pritožnice, je stvar odločitve o tem tožbenem zahtevku. Pred izčrpanjem vseh pravnih sredstev se Ustavno sodišče o tem ne more opredeljevati. Ustavno sodišče pa ni pristojno za odločanje o zahtevkih za povrnitev škode, ki naj bi nastala zaradi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Zato tudi tovrstnega zahtevka pritožnice ni obravnavalo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude