Jedro

Čeprav je podana predpostavka za opredelitev tožbe kot nasprotne, njeno ločeno obravnavanje na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da bi zastaranje začelo teči hkrati z izpolnitvijo nasprotne stranke, do česar pa ni prišlo, zato zastaranje še ni pričelo teči. V obravnavanem primeru gre za položaj vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, saj tožeča stranka do začetka stečaja ni plačala celotne kupnine, toženi stranki pa do začetka stečaja nad tožnikom tudi nista izročili perfektne pogodbe - zemljiškoknjižnega dovolila oziroma notarsko overjene Prodajne pogodbe, sposobne za vpis lastninske pravice tožnika v zemljiško knjigo.

Ob razvezi pogodbe je nepomembno, iz čigave sfere izvira razlog za razvezo oziroma povedano drugače, tudi če bi za razvezo pogodbe bila odgovorna tožeča stranka, navedeno dejstvo ni relevantno v okviru reparacijskega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka, ker je takšen zahtevek objektivna posledica razveze pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek v višini 25.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2020 dalje do plačila (1. točka izreka) ter da sta toženi stranki solidarno dolžni v roku 15 dni tožeči stranki plačati 2.458,30 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamujenega zneska od prvega dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo v celoti sta se pritožili toženi stranki. Uveljavljali sta vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter višjemu sodišču predlagali, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno, da sta tožeča stranka (kot kupec) in toženi stranki (kot prodajalca) 3. 12. 2012 sklenili Prodajno pogodbo (v nadaljevanju Prodajna pogodba), katere predmet je bila prodaja nepremičnine ID ... za kupnino 43.000,00 EUR, pri čemer se je tožnik zavezal, da bo kupnino plačal v treh obrokih, in sicer je prvi obrok 4.300,00 EUR zapadel v plačilo 8. 6. 2012, drugi obrok 21.500,00 EUR je zapadel v plačilo 3. 12. 2012, tretji obrok 17.200,00 EUR pa je zapadel v plačilo ob izročitvi overjene Prodajne pogodbe sposobne za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tožnik je plačal le dva obroka v skupnem znesku 25.800,00 EUR, tretjega obroka v znesku 17.200,00 EUR pa ni plačal, saj tudi toženi stranki nista izročili izvoda overjene Prodajne pogodbe, ki bi vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Nad tožečo stranko se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 00/2019 z dne 4. 11. 2019 začel stečajni postopek, v katerem je stečajni upravitelj z vlogo dne 7. 2. 2020 podal predlog za uresničitev odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene prodajne pogodbe. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 13. 2. 2020, ki je postal pravnomočnim 3. 3. 2020, izdalo soglasje k uresničitvi odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, saj je ocenilo, da bodo z odstopom doseženi ugodnejši pogoji za poplačilo upnikov. Na podlagi tako razvezane pogodbe je tožeča stranka od toženih strank s tožbo zahtevala vrnitev že plačanega zneska kupnine v višini 25.800,00 EUR v stečajno maso.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje, da bo eventualna nasprotna tožba toženih strank predmet samostojne in ločene obravnave nepravilna in da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na odločitev o glavni stvari, odločati tudi o nasprotni tožbi. Toženi stranki sta namreč vložili eventualno nasprotno tožbo, v kateri trdita, da je sporna nepremičnina po prenosu v posest tožnika ter zaradi s strani tožnika izvedenih posegov, izgubila na tržni vrednosti, zaradi česar posledično uveljavljata povračilo nastale škode v višini 38.000,00 EUR.

7. ZPP sicer ne ureja eventualne nasprotne tožbe, vendar sodna praksa ne vidi ovire za njeno obravnavanje. Od nasprotne tožbe se razlikuje po tem, da je vložena pod pogojem, da bo ugodeno zahtevku po tožbi, od tožbe z več zahtevki, postavljenimi v razmerju podrejenosti pa se razlikuje v tem, da sta zahtevka na tak način postavljena s strani nasprotnih strank v sporu. Eventualna nasprotna tožba se sme vložiti, če je torej pogoj internoprocesni negotov prihodnji dogodek. To pride v poštev predvsem takrat, kadar toženec z nasprotno tožbo uveljavlja nekaj, kar želi le za primer, če bo sodišče štelo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ne pa tudi v primeru, če bi sodišče (kar je glavi cilj toženca) tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.1 Čeprav je podana predpostavka za opredelitev tožbe kot nasprotne (prvi odstavek 183. člena ZPP), njeno ločeno obravnavanje na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Tudi v sodni praksi se je že oblikovalo stališče, da taka opustitev skupnega obravnavanja sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.2 V obravnavanem primeru zahteva tožeča stranka v tožbi vrnitev plačanega zneska kupnine, toženi stranki pa z eventualno nasprotno tožbo uveljavljata plačilo odškodnine v znesku med aktualno nižjo vrednostjo zemljišča in vrednostjo istega zemljišča, ki sta ga prodala v letu 2012. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da povezanost obeh zahtevkov ni taka, da sodišču ne bi nudila polja presoje pri odločanju, ali ju bo obravnavalo skupaj ali ne. Prav tako sta zahtevka po tožbah grajena na različnih pravnih podlagah in različnih odločilnih predpostavkah ter dejanskih stanjih, zato njuno skupno obravnavanje ni nujno. Poleg tega ima morebitni sklep o združitvi zadev v skupno obravnavanje vselej značaj procesnega vodstva (8. točka prvega odstavka 270. člena ZPP). Sprejme ga sodnik, če to narekujejo razlogi smotrnosti, ekonomičnosti in koncentracije glavne obravnave (prvi odstavek 300. člena ZPP). Ker se nanaša na vodenje postopka, je v rokah sodišča in ne pravdnih strank. To pomeni, da sodnik pri izdaji sklepa oziroma pri odločitvi o ločenem obravnavanju nasprotne tožbe na predloge strank niti ni vezan.3

8. Toženca sta ugovarjala, da tožnik (če do stečaja ne bi prišlo) ne bi mogel zahtevati povrnitve že plačanih zneskov po Prodajni pogodbi, saj je v osmih letih že nastopilo zastaranje, seveda ob upoštevanju dejstva, da je bil prav tožnik pogodbi v celoti nezvest. Tekom postopka na prvi stopnji in v pritožbi, sta toženca trdila, da sta bila sama pogodbi ves čas v celoti zvesta in nista naredila ničesar v smeri neizpolnitve le-te, ves čas sta si prizadevala, da bi pogodbo izročila tožeči stranki, a je ta ostala pasivna in te ni želela sprejeti, kljub temu pa je tožeča stranka na sporni nepremičnini izvajala posest že od sklenitve Prodajne pogodbe dalje (2012). Po tolmačenju tožencev je zelo pomembna okoliščina ta, da v kolikor bi se štelo, da sama kakšne svoje obveze nista izpolnila (torej fizično izročila overjene Prodajne pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom), do tega ni prišlo izključno zaradi nedopustnega ravnanja tožeče stranke, katere po prevzemu zemljišča v posest zadeva preprosto ni več zanimala, kljub številnim pozivom toženih strank.

9. Iz 3. člena Prodajne pogodbe izhaja, da je tretji obrok kupnine v višini 17.200,00 EUR kupec prodajalcema dolžan poravnati ob izročitvi overjene Prodajne pogodbe sposobne za vpis lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je kot nesporno (neprerekano) ugotovilo, da tožnik kot kupec tretjega obroka ni poravnal, prav tako pa tudi toženi stranki kot prodajalca kupcu nista izročili izvoda overjene Prodajne pogodbe sposobne za vpis lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da bi zastaranje začelo teči hkrati z izpolnitvijo nasprotne stranke, do česar pa ni prišlo, zato zastaranje še ni pričelo teči (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje potrjuje tudi sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS), ki je v sklepu II Ips 65/2019 že presojalo vprašanje, ali v stanju trajanja sočasne in vzajemno neizpolnjene pogodbe zastaranje lahko teče ali ne. Iz 4. člena OZ, ki ureja načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih in pravila o sočasni izpolnitvi v 101. členu OZ (in iz tega izvirajočega ugovora) je VSRS izpeljalo stališče, da dokler si vzajemni nasprotni terjatvi, ki ju ustvarja in povezuje ista pogodbena kavza, stojita neizpolnjeni nasproti, ne more teči zastaranje terjatve zgolj na eni strani. Vse dokler torej je obstajala sodno iztožljiva obveznost tožencev, da izročita overjeno Prodajano pogodbo z zemljiškoknjižnjim dovolilom, ni moglo zastarati niti tožnikovo nasprotno sodnovarstveno upravičenje, da uveljavlja pogodbeno protivrednost predmeta prodaje, dogovorjeno v višini pogodbene kupnine.

10. Neutemeljen pa je tudi glavni pritožbeni očitek tožencev tj. da je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati vse relevantne in specifične okoliščine primera in pri odločanju o vprašanju (ne)obstoja vzajemno neizpolnjene pogodbe ne zgolj „suhoparno“ slediti določbam Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pritožnika v tem delu tudi trdita, da v konkretnem primeru sploh ne gre za položaj vzajemno neizpolnjene pogodbe po ZFPPIPP, saj sta toženca kot prodajalca dosledno izpolnila vse svoje obveznosti in celo izročila nepremičnino v kupcu posest, ob tem pa sta tudi zagotovila pravno perfektno Prodajno pogodbo in jo bila pripravljena takoj izročiti kupcu. Ker pa tožnik slednje ni sprejel, je ostala pogodba zgolj enostransko neizpolnjena, s strani tožeče stranke kot kupca, in izključno zaradi njegovih dejanj. Toženca pa prav tako opozarjata, da prvostopenjsko sodišče pri svoji presoji ni upoštevalo njunih navedb, da je kupec nepremičnino prevzel, spremenil in posledično razvrednotil, s tem pa naj bi tožencema nastala škoda v višini 38.000,00 EUR.4

11. Vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba je tista, ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in pri kateri do začetka postopka zaradi insolventnosti nobena od pogodbenih strank obveznosti ni izpolnila v celoti (drugi odstavek 24. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre v obravnavanem primeru za položaj vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, saj tožeča stranka do začetka stečaja ni plačala celotne kupnine, toženi stranki pa do začetka stečaja nad tožnikom tudi nista izročili perfektne pogodbe – zemljiškoknjižnega dovolila oziroma notarsko overjene Prodajne pogodbe, sposobne za vpis lastninske pravice tožnika v zemljiško knjigo. Da bi toženca kot prodajalca izpolnila svojo obveznost po Prodajni pogodbi, bi morala opraviti dve nedenarni izpolnitveni obveznosti, in sicer: izročitev posesti stvari (kar kupcu zagotavlja izvrševanje uporabe stvari) in izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila (kar kupcu zagotavlja izvrševanje razpolagalnega upravičenja), pa slednjega nista storila.5 Sodišče prve stopnje je v 34. točki izpodbijane sodbe pravilno opozorilo, da je zagotovitvi pravne varnosti stranke, ki noče biti v zamudi s svojo izpolnitvijo (med drugim) namenjen tudi samostojen pravni institut „položitve stvari“, ki ga toženi stranki nista uporabili. Prav tako iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi toženi stranki tožnika kadarkoli pozvali na plačilo tretjega obroka kupnine, zato niso bistvene njune trditve, da overjene Prodajne pogodbe nista izročila izključno zaradi razlogov na tožnikovi strani. Poleg tega je tožeča stranka skladno s pravili stečajnega postopka odstopno pravico uveljavila pravočasno, k njej pa je soglasje podalo tudi stečajno sodišče iz razlog, da se bodo s tem dosegli ugodnejši pogoji za plačilo upnikov (četrti odstavek 267. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je torej pravilno izluščilo in argumetirano obrazložilo zakaj je Prodajno pogodbo štelo kot vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo v smislu ZFPPIPP in v nadaljevanju tudi pravilno ugotovilo obstoj vseh potrebnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za uresničenje izjave odstopne pravice po drugem odstavku 267. člena ZFPPIPP.6

12. Za predmetno odločanje so pravno nepomembne navedbe toženih strank, ki se nanašajo na domnevno tožnikovo nepoštenost ter na škodo, ki naj bi toženima strankama domnevno nastala v posledici tožnikove nepoštenosti. Ob razvezi pogodbe je namreč nepomembno, iz čigave sfere izvira razlog za razvezo oziroma povedano drugače, tudi če bi za razvezo pogodbe bila odgovorna tožeča stranka, navedeno dejstvo ni relevantno v okviru reparacijskega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka, ker je takšen zahtevek objektivna posledica razveze pogodbe. Obveznost ima obogatitveno naravo, zato je smiselno treba uporabiti pravila, ki urejajo neupravičeno pridobitev. Razveza pogodbe je dejstvo, ki ustreza položaju iz tretjega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da obveznost vračanja nastane, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.7 Tudi sicer je že na temelju zakonskega besedila 24. člena ZFPPIPP mogoče sklepati, da ni odločilno, ali je ena stranka do začetka stečajnega postopka kršila pogodbene obveznosti, druga pa jih ni. Tudi če je ena stranka kršila del svojih pogodbenih obveznosti, ostane namreč zavezana k njihovi izpolnitvi tudi še po začetku stečajnega postopka, razen če stečajni upravitelj odstopi od pogodbe. Odločilna je torej zaveza strank, ki ne sme biti v celoti izpolnjena do začetka postopka, ne kakovost resnično opravljenih dajatev ali storitev.8

13. Sodišče druge stopnje na tem mestu izpostavlja, da se na podlagi prvega odstavka 268. člena ZFPPIPP pogodba razveže z dnem, ko postane pravnomočen sklep, s katerim je sodišče dalo soglasje k uresničitvi odstopne pravice. S pravnomočnostjo sklepa sodišča, s katerim je bilo dano soglasje k uresničitvi odstopne pravice, so tako nastopili učinki razvezane pogodbe, kot jih določa 111. člen OZ, vendar ob upoštevanju specialnih določb ZFPPIPP. Pravdne stranke so bile na podlagi razvezane pogodbe proste svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode (prvi odstavek 111. člena OZ, enako peti odstavek 268. člena ZFPPIPP). Kljub dejstvu, da presoja morebitne odškodninske odgovornosti ni relevantna v okviru predmetnega (reparacijskega) zahtevka, toženima strankama še vedno ostaja pravica zahtevati povrnitev celotne škode, ki jima je (domnevno) nastala zaradi protipravnih dejanj tožeče stranke, vendar po posebno določenem postopku, ki skladno s šestim odstavkom 268. člena ZFPPIPP v povezavi s petim odstavkom 59. člena ZFPPIPP zahteva prijavo morebitne škode v enem mesecu po prejemu izjave stečajnega dolžnika o odstopu pogodbe, terjatev pa se nato poplača po pravilih ZFPPIPP o plačilu terjatev upnikom, iz razdelitvene mase.

14. Sodišče prve stopnje je torej, ob upoštevanju vseh pravno relevatnih okoliščin, pravilno in argumentirano ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru Prodajno pogodbo tolmačiti kot vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo po specialnih določbah ZFPPIPP ter na podlagi pravil o vračanju toženima strankama upravičeno naložilo vračilo že prejete kupnine v višini 25.800,00 EUR. Takšna presoja izkazuje neutemeljenost pritožbe toženih strank, zato jo je pritožbeno sodišče potem, ko je prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP) kot tako zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Glede pritožbenih stroških je višje sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka sama svoje pritožbene stroške. Pritožnica namreč s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), v zvezi s stroški odgovora na pritožbo pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da z njim tožeča stranka v ničemer ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili nepotrebni (1. odstavek 155. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

1 Prim. VSC sodba Cpg 117/2017. 2 Prim. sklep VSL I Cp 2388/2017, sodba VSC Cpg 117/2017. 3 Tako tudi VSRS sodba III Ips 44/2002, VSL sklep I Cp 1540/2013 itd. 4 Spremembe na sporni nepremičnini, po mnenju toženih strank, predstavlja postavitev oziroma vkop čistilne naprave na 1/3 dela sporne nepremičnine ter predrugačenje preostalega dela sporne nepremičnine v potok. Te spremembe so bile izvršene zaradi pridobitve uporabnega dovoljenja na sosednjih parcelah, saj je družba A. d. o. o., kot investitor, morala urediti ustrezno odvodnjavanje. Tudi sicer sta se toženi stranki v postopku pogajanj dogovarjali z direktorjem družbe A. d. o. o., a sta kasneje Prodajno pogodbo sklenili s tožnikom, zaradi slabega finančnega stanja družbe A. d. o. o. 5 Glej N. Plavšak: Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, Ljubljana, 2017, str. 627. 6 Stečajni dolžnik je odstopno izjavo uresničil v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka in pridobil soglasje sodišča. Odstopno pravico je stečajni dolžnik uresničil z izjavo, naslovljeno na sopogodbenika, pred potekom trimesečnega roka. 7 Prim. VSL sodba II Cp 2639/2012. 8 Prim. VSL sodba I Cpg 705/2017.