Jedro

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagal nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 24. 11. 2021 ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek (I. točka izreka sodbe). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na: ugotovitev ničnosti in razveljavitev pisnih opozoril pred odpovedjo z dne 20. 9. 2021, 21. 9. 2021 in 22. 9. 2021, vseh pisnih in ustnih odredb za odstranitev tožnika z delovnega mesta in prepoved dela in vseh drugih morebitnih toženčevih ustnih in pisnih pozivov, obvestil ter odredb za testiranje tožnika; zahtevo, da je toženec dolžan dopustiti tožniku opravljanje dela po veljavni pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja s PCT in brez nošenja kirurške maske, ter mu zagotoviti varno in zdravju neškodljivo okolje z namestitvijo ustreznih naprav za odvajanje izdihanega zraka v objektih, kjer opravlja delo (II. točka izreka sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodno odločbo vlaga tožnik obsežno pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Ker se sodišče ni opredelilo do temeljnih tožnikovih trditev in dokazov, očita bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 8. in 107. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni presojalo, ali se je s hitrimi testi in nošenjem zaščitnih mask preprečevalo okužbe, ali je tožnik sploh koga ogrožal, glede na to, da je hodil na delo zdrav … Pogoj PCT ni bil skladen z URS in zakoni, predstavlja kršitev tožnikovih pravic iz 17., 34. in 35. člena URS ter poseg v svobodo dela. Testiranje ni bilo nujna, razumna in učinkovita zaščita varnosti in zdravja pri delu. Vrinjenje testne paličice globoko v nosno votlino je resen medicinski poseg, ki (zlasti ob ponavljanju) lahko povzroči resno okvaro zdravja. Sklicuje se na Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP; Ur. l. RS, št. 15/2008 in nadaljnji). Za sprejem akta, ki bi od delavca zahteval, da mora izkazati pogoj PCT, toženec ni imel podlage v zakonu. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji) delodajalcu ne daje podlage za izvajanje testiranja glede nalezljivih bolezni. Brez spremembe pogodbe o zaposlitvi delodajalec ne sme enostransko spremeniti pogodbenih pogojev in delavcu brez njegovega soglasja nalagati nove obveznosti kot je pogoj PCT ali nošenje maske (prim. VIII Ips 477/2006). Toženec ni ravnal po drugem odstavku 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), niti smiselno po 112. do 115. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Ker se cepljenim ni bilo treba testirati, čeprav tudi oni enako ali celo bolj prenašajo okužbo, je bil tožnik diskriminiran. Toženec ni imel zakonske podlage za zbiranje občutljivih osebnih podatkov o zdravstvenem stanju tožnika, kar potrjuje ustavna odločba U-I-180/21-34. Z njo Ustavno sodišče RS ni razveljavilo 13. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1; Ur. l. RS, št. 86/2004 in nadaljnji) in Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006 in nadaljnji), ki določa, katere podatke o delavcu lahko delodajalec zbira. Tožnik za obdelavo osebnih podatkov ni dal pisnega soglasja, 48. člen ZDR-1 pa tudi ni podlaga za zbiranje občutljivih osebnih podatkov. Sodišče je kršilo 2., 14. in 22. člen URS ter 6. člen EKČP, saj je s tem, ko je potrdilo zakonitost odpovedi, nad tožnikom uvedlo objektivno odgovornost. Tudi krivdno tožnik ni odgovoren, saj drugi odstavek 43. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec dopustiti delavcu prost vstop v poslovne prostore. Odpoved predstavlja nesorazmeren ukrep, še zlasti, ker so bili ukrepi v zvezi z virusom SARS-COV-2 nato odpravljeni in bi tožnik lahko delo nadaljeval. Utemeljeno vtožuje ničnost splošnega akta v delu, v katerem določa pogoj PCT in nošenje maske, pri čemer za ugotavljanje ničnosti predhodni postopek po 200. členu ZDR-1 ni potreben.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Očitano mu je bilo, da 23. 9. 2021 tožencu ni izkazal izpolnjevanja pogoja PCT, niti ni želel opraviti testiranja, zato je bil napoten domov. Enaka kršitev je bila predmet treh predhodno podanih pisnih opozoril (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo zavrnitev tožbenih zahtevkov in delno zavrženje tožbe, ter jih po nepotrebnem ne ponavlja. H ključnim pritožbenim navedbam podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Zmoten je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodno odločbo je bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje odločilne dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je sodišče tožbene zahtevke zavrnilo, del tožbe pa zavrglo. Uveljavljane kršitve iz 15. točke citiranega člena, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pritožba ne konkretizira, zato tega očitka pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

8. V 8. členu ZPP je vsebovan metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta določba pa je bistveno kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. V obravnavani zadevi prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki. Če sodišče ne izvede določenega dokaza, ne krši 8. in 107. člena ZPP ter 22. člena URS, kot to zmotno meni pritožba, ampak gre kvečjemu za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar tudi ta pritožbeni razlog v obravnavanem primeru ni podan. Okoliščin o nebistvenih navedbah (narava koronavirusne bolezni, kako delujejo testi, njihova škodljivost, namestitev naprav za odvajanje zraka v delovnih prostorih ...) sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno raziskovati in zato tudi ne presojati listin, ki jih je tožnik predložil v zvezi s tem. Delovni spor namreč ni bil namenjen ugotavljanju dejstev, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke, temveč je bilo bistveno ugotoviti, ali je tožnik storil očitane kršitve oziroma ali mu je toženec kršil pravice. S tem, ko sodišče na podlagi predloženih listin ni napravilo zaključkov, za katere se je zavzemal tožnik, tudi ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno meni pritožba. Dokaz z vpogledom v vsebino listin, shranjenih na USB ključku, je sodišče prve stopnje pravilno štelo za umaknjen, ker tožnik ni postopal skladno s četrtim odstavkom 226. člena ZPP. Vsebina teh listin je bila tudi sicer namenjena dokazovanju okoliščin, za katere je pritožbeno sodišče pojasnilo, da niso bile odločilnega pomena za ta spor.

9. Na podlagi Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 146/2021) je toženec sprejel pisna navodila z dne 14. 9. 2021 o tem, da morajo zaposleni za opravljanje dela izpolnjevati pogoj PCT. Že pred tem je v tem smislu dopolnil tudi izjavo o varnosti z oceno tveganja. Neutemeljene so pritožbene navedbe o neustavnosti toženčevega pogojevanja opravljanja dela z izpolnjevanjem pogoja PCT. Ustavno sodišče RS se je v ustavnih odločbah U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 izreklo o ustavnosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 174/2021) oziroma v njem predpisanega izpolnjevanja pogoja PCT. Določbe tega odloka so vsebinsko podobne tistim v Odloku, objavljenem v Ur. l. RS, št. 146/2021. Razlogi citiranih ustavnih odločb so zato smiselno uporabljivi tudi za ta spor in se v zvezi s testiranjem v bistvenem nanašajo na stališča o tem, da testiranje ne predstavlja posega v telesno in duševno integriteto ter osebno dostojanstvo, saj zasleduje ustavno dopusten cilj,1 ukrep je primeren,2 nujen,3 prestal pa je tudi test sorazmernosti v ožjem smislu.4 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni posegla niti v 49. člen URS (svoboda dela). Tudi v tem primeru je ukrep PCT primeren za dosego že obrazloženega ustavno dopustnega cilja, saj se z njim delavcem, ki so lahko vir okužbe, preprečuje možnost širjenja nalezljive bolezni v delovnem okolju. Ukrep je nujen za zmanjšanje možnosti prenosa virusa SARS-CoV-2, saj bi bil brez tega zaposlenim omogočen nenadzorovan dostop v delovno okolje. Podana je tudi sorazmernost v ožjem smislu, pri čemer korist, ki jo prinaša pogoj PCT, tj. omogočanje opravljanja dela in delovanje delodajalca, pretehta nad težo posledic, ki jih ima ureditev za prizadetega posameznika z vidika nemotenega uresničevanja pravice do svobode dela.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče ni ugotavljalo, ali se je s hitrimi testi preprečevalo okužbe, ali je tožnik sploh koga ogrožal, glede na to, da je skrbel za to, da ni hodil na delo bolan, da Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB; Ur. l. RS, št. 69/1995 in nadaljnji) med posebnimi in splošnimi ukrepi ne govori o vsesplošnih testiranjih vseh oseb … Kot je namreč pojasnilo že Ustavno sodišče RS v odločbah U-I-793/21 in U-I-822/21, je mogoče odrediti obvezne usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, in to vključno z zdravimi osebami oziroma osebami, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen. Ti pregledi lahko vključujejo odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo, kar je tudi odvzem bioloških vzorcev človeškega izvora za ugotavljanje zdravstvenega stanja preiskovanca. Po stališču Ustavnega sodišča RS tudi odvzem vzorca nosne sluznice in preiskava (testiranje) tega vzorca na ugotovitev prisotnosti virusa SARS-CoV-2 s podajanjem navodil, kako ravnati v primeru ugotovljene okužbe, pomeni usmerjen zdravstveni pregled oseb zaradi preprečevanja nalezljive bolezni COVID-19. Glede na navedeno se torej tožnik, četudi bi držalo, da je hodil na delo zdrav, ni mogel izogniti izpolnjevanju pogoja PCT oziroma samotestiranju pri delodajalcu.

11. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagal nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1). Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca, kot to zmotno očita pritožba.

12. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na institut razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ), saj se, kot določa prvi odstavek 13. člena ZDR-1, glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi splošna pravila civilnega prava smiselno uporabljajo le, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. V obravnavanem primeru, kot je bilo že obrazloženo, niti ni šlo za to, da bi se zaradi zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT spremenili pogodbeni pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sodna praksa, ki jo navaja pritožba in se nanaša na odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ne obravnava podobnih dejanskih in pravnih vprašanj kot ta spor, zato za odločitev ni pomembna.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženčeva zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila kršitve varstva osebnih podatkov tožnika. Z obširnim sklicevanjem na razloge ustavne odločbe U-I-180/21-34 z dne 14. 4. 2022 se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je vprašanje izpolnjevanja pogoja PCT predstavljalo občutljivi osebni podatek, ki ga tožnik zaradi varovanja zasebnosti ni bil dolžan posredovati tožencu, ker naj bi za to ne obstajala pravna podlaga. Toženec je imel podlago za obdelavo podatka o izpolnjevanju pogoja PCT v prvem odstavku 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b), (c), (g) in (i) točkami drugega odstavka 9. člena Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov; UL L 19, 4. 5. 2016), ki se nanaša na prav takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje pogoja PCT. Pridobitev tega podatka je bila potrebna zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, predvsem za zaščito interesov, ki so bistveni za življenje in zdravje širšega kroga posameznikov in ki prevladujejo nad interesi posameznika, da določen osebni podatek delodajalcu prikrije. Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je namreč dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi. Tudi sicer citirana ustavna odločba v tem primeru ni uporabljiva, saj v konkretni zadevi ne gre za odnos med državljanom in državo, temveč za odnos med delavcem in delodajalcem, ki ga posebej ureja ZDR-1 v 48. členu. Poleg tega je bil s to ustavno odločbo presojani Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 126/2021) razveljavljen na način, da začne razveljavitev učinkovati šele eno leto po objavi odločbe v Uradnem listu RS, in sicer iz razloga, ker sta tudi pravica do zdravja in življenja temeljni ustavni vrednoti in bi razveljavitev odloka s takojšnjim učinkom lahko privedla do še hujšega protiustavnega stanja.

14. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na ZPacP, ki določa pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju. Predmet tega spora namreč ni bila presoja pravnega položaja tožnika kot pacienta.

15. S sklicevanjem, da se cepljenim ni bilo treba testirati, pritožba zmotno zatrjuje diskriminacijo tožnika. Necepljenost ni osebna okoliščina v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1, na kateri bi bilo mogoče utemeljevati neenakopravno obravnavo, temveč gre za izbiro posameznika. Tudi iz ustavnih odločb U-I-793/21 in U-I-822/21 izhaja, da različno obravnavanje (izvzetje iz dolžnosti testiranja) cepljenih in prebolelih ter na drugi strani necepljenih ne predstavlja nedopustne diskriminacije.

16. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je bila tožniku odpoved podana iz utemeljenega krivdnega razloga, saj je z neupoštevanjem toženčevega navodila o izpolnjevanju pogoja PCT oziroma odklonitvijo testiranja pri delodajalcu kršil 33., 34., 35. in 37. člen ZDR-1 ter prvi odstavek 12. člena ZVZD-1. Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijana odpoved predstavlja nesorazmeren ukrep. Kot je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, nadaljevanje dela s tožnikom pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več mogoče, saj je kljub trem predhodnim pisnim opozorilom nadaljeval z istovrstno kršitvijo, ob tem pa zatrdil, da navodil toženca v zvezi z izpolnjevanjem pogoja PCT tudi v bodoče ne bi spoštoval. 17. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi 2., 14. in 22. člena URS ter 6. člena EKČP, ker naj bi sodišče z odločitvijo o zakonitosti odpovedi uvedlo nad tožnikom objektivno odgovornost. Ta očitek v razlogih izpodbijane sodbe nima nobene podlage, saj se ti nanašajo izključno na presojo obstoja krivdnega odpovednega razloga. Napačno je tudi pritožbeno sklicevanje, da tožnik ni krivdno odgovoren, ker mora toženec na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do poslovnih prostorov, medtem ko je tožnika, ki je na delo prišel, poslal domov. Brez tega, da bi tožnik dokazal izpolnjevanje pogoja PCT, toženec ni mogel zagotoviti varnega opravljanja dela v delovnem okolju.

18. Tožniku očitane kršitve, ki so bile predmet pisnega opozorila in izpodbijane odpovedi, se nanašajo na izpolnjevanje pogoja PCT. Za presojo odpovedi zato niso odločilnega pomena pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obvezno uporabo zaščitne maske, prepoved gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in izven občin ter na cepljenje (sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Solomakhin proti Ukrajini, Vavrička in drugi proti Češki). Do teh pritožbenih navedb se zato pritožbeno sodišče ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker je glede na obrazloženo izpodbijana odpoved zakonita, je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke v zvezi z njo utemeljeno zavrnilo.

20. Pravilno je tudi delno zavrženje tožbe, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da zoper pisna opozorila iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 ni samostojnega sodnega varstva, v zvezi z izpodbijanjem drugih očitanih ravnanj (izdane odredbe o odstranitvi z dela, pozivi k testiranju itd.) pa tožnik ni predhodno zahteval odprave kršitve skladno s prvim odstavkom 200. člena ZDR-1, niti ni v tožbi konkretiziral aktov, ki jih izpodbija.

21. Pritožba neutemeljeno navaja, da so bili vsi povračilni ukrepi toženca (prepoved opravljanja dela, pisna opozorila, odpoved) diskriminatorni in da zato tožnik vztraja pri odškodninskem zahtevku. Takšnega tožbenega zahtevka sploh ni postavil. 22. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe ter sklep potrdilo (353. člen ZPP).

23. Toženec krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP). V sporu o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec stroške postopka ne glede na uspeh v postopku (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). V delu, ki se nanaša na delno zavrženje tožbe, pa odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ni bil za pravdo potreben strošek.

1 Varovanje zdravja in življenja ljudi, ki se zagotavlja s preprečevanjem ponovnih izbruhov in širjenja okužb. 2 Osebam, ki so lahko vir okužbe, preprečuje udeležbo pri različnih dejavnostih, s tem pa se preprečuje širjenje nalezljive bolezni in posledično zmanjšuje obremenitev zdravstvenega sistema. 3 Da bi se dosegel ustavno dopustni cilj, je nujno, da se zmanjšajo možnosti prenosa virusa SARS-CoV-2 med posamezniki in možnosti težjih potekov bolezni covid-19, ki zahtevajo hospitalizacijo oziroma koriščenje različnih storitev zdravstvenega sistema. 4 Gre za dokaj neinvaziven ukrep, ki ne pomeni posebnega tveganja za posameznika, četudi se ponavlja. Koristi, ki jih prinaša testiranje za posameznika in za skupnost (delovanje vseh segmentov družbe kljub razširjenosti virusa SARS-CoV-2 med posamezniki, vključno z možnostjo delujočega javnega življenja), odtehtajo težo neprijetnih posledic za posameznika.