Jedro

Spor, v katerem se uveljavlja tožbeni zahtevek za plačilo, ki se nanaša na delo, opravljeno za toženo stranko izven delovnega razmerja, pri čemer je tožeča stranka delo opravljala, ko je bila zaposlena v drugi družbi, ni individualni delovni spor. Za odločanje v takšnem sporu tako ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se zavrne del tožbenega zahtevka tožnice zoper toženo stranko za plačilo 12.410,00 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka). V nadaljevanju je sodišče sprejelo sklep, da Delovno sodišče v ... ni stvarno pristojno za odločanje o preostalem delu tožbenega zahtevka za plačilo 41.920,00 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Odločilo je, da bo po pravnomočnosti ta del zahtevka odstopljen pristojnemu Okrožnemu sodišču v ... (II. točka). Sodišče je tožnici naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati 1.047,00 EUR stroškov postopka v roku osem dni, v primeru zamude pa od zapadlosti dalje dolguje tudi zneske zamudnih obresti (III. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in sklep zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi ter tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da tožnica vtožuje plačilo za opravljeno delo od junija 2006 do junija 2009. V tožbi je tožnica navedla, da je bila od junija 2006 do novembra 2008 zaposlena v svoji gospodarski družbi A. d.o.o., v kateri je bila tudi zakonita zastopnica. Navedla pa je tudi, da je obstajal ustni dogovor, da bo tožnica opravljala delo pri toženi stranki, tožena stranka pa bo opravljeno delo plačevala tako, da bo plačevala prispevke, katere bo morala družba A. d.o.o. poravnati za tožnico, zaposleno kot direktorico A. d.o.o.. Tožnica meni, da ne gre za klasično civilno razmerje opravljena dela po podjemni pogodbi ali pogodbi o delu s strani tožnice. Tožnica je bila s strani družbe A. d.o.o. napotena na delo k toženi stranki. Tožnica se je dogovorila s toženo stranko vse na podlagi ustnega dogovora. Ocenjuje, da je podana izključna pristojnost delovnega sodišča in sicer za obdobje junij 2006 do novembra 2008, pri čemer je bila tožnica napotena na delo na podlagi dogovora med matično firmo A. d.o.o. in toženo stranko. Tožnica je na zadnjem naroku navedla, da od avgusta 2006 do novembra 2008 vtožuje terjatev, ki jo mora tožena stranka plačati, vendar za delo, ki ni bilo opravljeno v delovnem razmerju (za delo, ki ni bilo opravljeno v delovnemu razmerju pri toženi stranki, bilo pa je opravljeno na dogovor delodajalca tožnice s toženo stranko o medsebojnem sodelovanju, kar pomeni, da je tožnica bila napotena na delo k toženi stranki). V kolikor je obstajala navedena situacija, je tožnica imela pravico zahtevati plačo za svoje delo neposredno od tožene stranke. Zakon o delovnih razmerjih določa domnevo, da v kolikor pogodba o zaposlitvi ni sklenjena v pisni obliki, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Tožnica bi delo opravljala še danes, v kolikor v mesecu juniju 2009 tožena stranka tožnice ne bi nasilno „vrgla“ iz poslovnega prostora in poslovni prostor zaprla. Odločitev sodišča, da je potrebno zahtevek v višini 12.420,00 EUR zavrniti, ker tožnica ni vložila tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, je napačna. Tožena stranka tožnici ni ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi, čeprav je vedela, da tožnica od novembra dalje opravlja delo v prostorih B. v .... Tožena stranka si je protipravno prilaščala posest B. in si je svoje delo plačevala z dnevnim inkasom. Zahtevek za plačilo za opravljeno delo po novembru 2008 torej ni in ne more biti vezan na postavljen zahtevek oziroma podredno postavljen zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Zato je sodišče ta del tožbenega zahtevka preuranjeno zavrnilo. V kolikor bi sodišče presojalo in ugotavljalo dejansko stanje, v konkretnem primeru glede plačila za opravljeno delo po novembru 2008, bi lahko šele takrat ugotovilo, da delovno razmerje med tožnico sploh ni obstajalo, ne glede na to, ali je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ali je bila dogovorjena samo ustno. Tožnica ima pravico do plačila denarnega zahtevka za opravljeno delo v roku pet let. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice in navaja, da opozarja na nedopustne pritožbene novote. Tožnica šele v pritožbi navaja sicer očitno neresnično dejstvo, da je bila v obdobju od avgusta 2006 do novembra 2008 s strani družbe A. d.o.o. napotena na delo k toženi stranki, ki naj bi v konkretnem primeru nastopala kot uporabnik storitve dela tožnice, pri čemer naj bi se tožena stranka zavezala plačevati prispevke tožnici za njeno zaposlitev kot direktor v družbi A. d.o.o.. V tožbi je trdila, da je opravljala delo kot somelje, poleg tega še delo v strežbi, vodila je degustacijo v baru in pravzaprav vodila poslovanje celotnega bara. Slednje pomeni tudi razpolagati s celotnim inkasom in možnost tožnice, da bi sama uredila plačevanje prispevkov, tako kot je recimo sklepala pogodbe o zaposlitvi z delavci bara, ki jih je tudi plačevala s sredstvi iz bara, torej formalno s sredstvi tožene stranke. Aktivno legitimirana za uveljavljanje pravic bi bila kvečjemu družba A. d.o.o. kot delodajalec tožnice. Tožena stranka tudi opozarja, da niso izpolnjeni pogoji iz 57. do 62. člena ZDR za obstoj delovnega razmerja. Že zaradi nasprotovanja tožene stranke, ne samo verbalnega, ampak tudi fizičnega, manjka osnovni pogoj delovnega razmerja, to je prostovoljna vključitev v delo (ne samo s strani delavca, ampak tudi delodajalca) in opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče zavrniti tudi tožbeni zahtevek za čas od avgusta 2006 do novembra 2008, kar pa bo glede na odločitev sodišča pač moralo storiti Okrožno sodišče v .... Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba tožnice zoper sodbo in sklep ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v dokazne namene prebralo listine v spisu, ki sta jih predložili tožnica in tožena stranka ter vpogledalo tudi v spis Okrožnega sodišča v Kopru St 8/2008, pri čemer je zavrnilo dokaze po zaslišanju tožnice, tožene stranke ter prič, saj je ugotovilo, da je relevantno dejansko stanje mogoče ugotoviti že na podlagi izvedenih dokazov in da izvajanje dodatnih dokazov ni smiselno. Sodišče prve stopnje je glede na zatrjevanja tožnice tožbeni zahtevek v delu za plačilo plače iz naslova dejanskega dela za obdobje od 13. 8. 2008 do konca junija 2009 v višini 12.410,00 EUR z zamudnimi obrestmi utemeljeno zavrnilo. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 5. 3. 2012 izhaja, da je pooblaščenka tožnice na poziv predsednice senata izrecno navedla in pojasnila, da se del terjatve v višini 41.920,00 EUR nanaša na obdobje do 13. 11. 2008, del terjatev v višini 12.410,00 EUR pa na obdobje od 14. 11. 2008 do konca junija 2009. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni postavila ugotovitvenega zahtevka za obstoj delovnega razmerja v tožbi, ki jo je vložila dne 26. 4. 2010, tožena stranka pa je tudi obstoju dejanskega delovnega razmerja nasprotovala. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 15. členu določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki, pri čemer četrti odstavek 15. člena ZDR določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, vendar je potrebno, da delavec v času trajanja delovnega razmerja na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR od delodajalca kadarkoli zahteva odpravo kršitev in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi, po prenehanju delovnega razmerja pa mora sodno varstvo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja uveljavljati v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, torej v 30-ih dneh, ko je izvedel za kršitev pravice. Delavec pa ima pravico do plače le v primeru, če ima delovno razmerje pri delodajalcu. Tožnica je med postopkom tudi sama navajala, da je bila v času od 13. 11. 2008 do konca junija 2009 zaposlena v lastni firmi A. d.o.o., torej ne more zahtevati od tožene stranke plačilo plače, kajti delavec ne more imeti sklenjenih dveh delovnih razmerij za poln delovni čas in prejemati dveh mesečnih plač za poln delovni čas. Ob navedenem se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so navedbe glede napotitve na delo k toženi stranki pritožbena novota, ki je glede na določila ZPP neupoštevna, pa tudi sicer je ne bi bilo mogoče upoštevati, kajti tožnica zoper toženo stranko, kot že navedeno ni uveljavljala tožbenega zahtevka za obstoj delovnega razmerja niti v času zatrjevanega trajanja delovnega razmerja niti po prenehanju zatrjevanega delovnega razmerja. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice za plačilo plače v višini 12.410,00 EUR kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka).

Pritožbeno sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno z izpodbijanim sklepom odločilo, da za del tožbenega zahtevka za plačilo 41.920,00 EUR Delovno sodišče v ... ni stvarno pristojno, ter da se po pravnomočnosti ta del zahtevka odstopi v reševanje pristojnemu Okrožnemu sodišču v .... Gre za tožbeni zahtevek za obdobje od leta 2008 do 13. 11. 2008, ki se nanaša na delo, opravljeno za toženo stranko izven delovnega razmerja, pri čemer je tožnica sama povedala, da je bila zaposlena v drugi družbi (svoji družbi A. d.o.o, v kateri je bila tudi zakonita zastopnica) torej ne gre za spor iz delovnega razmerja. Delovna sodišča so specializirana sodišča in so pristojna za odločanje v individualnih delovnih sporih v primerih, kot jih določa 5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem. - ZDSS-1). V kolikor gre za delo po pogodbi o delu na podlagi določil Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2011 s sprem. - OZ) je za odločanje pristojno sodišče splošne pristojnosti. Tudi sicer ustni dogovor o plačilu prispevkov ne kaže na delovno razmerje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP in drugega odstavka 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.