Jedro

Postopek prisilne izterjave zoper tožnika je bil ustavljen zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka. Zneski, katerih vračilo tožnik zahteva v obravnavani zadevi, so bili plačani, še preden je davčni dolg zastaral, kar med strankama niti ni sporno. Glede na navedeno tožnikov zahtevek za vračilo davka ni utemeljen, saj zgolj dejstvo, da je bil sklep o prisilni izterjavi dolga odpravljen in zadeva vrnjena v ponoven postopek, še ne pomeni, da davčni dolg ne obstaja in da je bilo zaradi tega vse, kar je bilo na račun davčnega dolga plačano, plačano neupravičeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 3. 2003, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, z dne 10. 6. 2002, s katero je organ prve stopnje delno ugodil tožnikovemu zahtevku za vračilo preveč plačanega davčnega dolga.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. V obravnavanem primeru je davčni organ razveljavil postopek prisilne izterjave, uveden s sklepom o prisilni izterjavi dolga. Ni torej razveljavljen sklep o odmeri davka, temveč sklep o njegovi izterjavi. Zato so nepravilne navedbe tožnika o tem, da tožnikove obveznosti pravno gledano nikoli ni bilo. V času, ko je tožnik odplačeval davčni dolg s pobotom preplačil dohodnine, je njegov dolg nesporno obstajal, ni pa še nastopilo zastaranje. Enako velja za obročno plačilo davčnega dolga. V smislu prvega odstavka 281. člena ZUP se lahko odpravijo samo tiste pravne posledice, ki so nastale iz odpravljene odločbe. Znesek, ki je bil tožniku izterjan po odpravljeni odločbi, mu je bil skupaj s pripadki tudi vrnjen.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožena stranka v letih od 1995 do vključno leta 2000 pobotala preplačilo dohodnine z davčnim dolgom iz naslova prometnega davka in prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V času od 2. 10. 1998 do 13. 1. 1999 je v dogovoru z davčnim organom obročno plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje. Navkljub gornjim izvajanjem pa mu je ZPIZ dne 16. 9. 2003 izdal obvestilo o odpisu prispevkov, iz katerega izhaja, da se odpisani prispevki ne štejejo za plačane in se obdobje, za katero so prispevki odpisani, tožniku ne všteva v zavarovalno dobo. Tako je dvakrat oškodovan, saj mu je davčni organ zarubil davčni dolg za prispevke iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po drugi strani pa mu ni priznana zavarovalna doba. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma naloži toženi stranki v plačilo znesek 2.431.251,48 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2002 dalje do plačila.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Kot izhaja iz podatkov sodnega in upravnih spisov, je bil postopek prisilne izterjave iz osebnih prejemkov, uveden zoper tožnika, zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka s sklepom ustavljen in razveljavljena opravljena izvršilna dejanja. Po izdaji sklepa o ustavitvi postopka je tožnik dne 11. 4. 2002 vložil zahtevek za vračilo davka, izterjanega v času od leta 1996 do leta 2001. Plačila davčnega dolga so bila izvršena na tri načine, in sicer s pobotom preplačila dohodnine v letih od 1995 do 2000, z rubežem tožnikovih osebnih prejemkov, prejetih med septembrom 1997 in septembrom 1998, ter z obročnim odplačevanjem na podlagi sporazuma z davčnim organom. Davčni organ prve stopnje je zahtevku delno ugodil, in sicer glede vračila zneskov, ki so bili tožniku odtegnjeni od osebnih prejemkov, glede preostalih plačanih zneskov pa je zahtevek zavrnil. 9. Tej presoji pa pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Postopek prisilne izterjave zoper tožnika je bil ustavljen zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka. Zakon o davčnem postopku – ZDavP v prvem odstavku 95. člena določa, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe, če s tem zakonom ni drugače določeno. Tožnik v obravnavani zadevi niti ne zatrjuje, da davčni dolg ni obstajal ali da ni bilo pravne podlage za njegovo odmero in plačilo, oziroma da bi plačal več, kot je bil dolžan. Zneski, katerih vračilo tožnik zahteva v obravnavani zadevi, so bili plačani še preden je davčni dolg zastaral, kar med strankama niti ni sporno. Glede na navedeno tožnikov zahtevek za vračilo davka ni utemeljen, saj zgolj dejstvo, da je bil sklep o prisilni izterjavi dolga odpravljen in zadeva vrnjena v ponoven postopek, še ne pomeni, da davčni dolg ne obstaja in da je bilo zaradi tega vse, kar je bilo na račun davčnega dolga plačano, plačano neupravičeno. Zneski, glede katerih je davčni organ prve stopnje zavrnil zahtevek za vračilo, niso bili plačani na podlagi odpravljenega sklepa o prisilni izterjavi iz osebnih prejemkov tožnika, zato je bil zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen.

10. Navedbe tožnika, da mu Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni priznal zavarovalne dobe za čas, za katerega ni plačeval prispevkov, katerih izterjava je bila predmet obravnavanega postopka prisilne izterjave, v tem postopku niso upoštevne, saj priznanje tožnikove zavarovalne dobe ni bilo vprašanje, ki se je obravnavalo v predmetnem upravnem sporu.

11. Ker niso podani revizijski razlogi, na katere se sklicuje tožnik, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.