Jedro

Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 99/2007 že zavzelo stališče, da lahko tožnica dokazuje višino plač, ki so podlaga za ugotovitev pokojninske osnove in izračun višine pokojnine, za sporno obdobje tudi na podlagi primerjave s plačami primerljivih sodelavk, če teh podatkov ni v matični evidenci zavarovancev.

Sodišče prve stopnje bi moralo višino dohodka ugotavljati ne samo z zaslišanjem prič, temveč predvsem z izvedencem finančne stroke. Le na ta način bi lahko zadostilo kriteriju verjetnosti, ki je potreben, da se kljub pomanjkljivim podatkom v matični evidenci ugotovi višina dohodka v spornem obdobju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. in III. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. dokumenta: ..., št. ... z dne 30. 11. 2016 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 2. 2017 ter zadevo v delu, ki se nanaša na upoštevanje primerljive plače za čas zaposlitve v A. d. d. (od 1. 9. 1991 do 17. 7. 1994) vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Odločilo je še, da se tožbeni zahtevek v preostalem (v delu, ki se nanaša na upoštevanje razlike v plači, ki jo je tožniku v času zaposlitve v zbornici B. plačevala zbornica C.) zavrne (II. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.335,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, I. in III. točko izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zmotno uporabilo ZMEPIZ-1 in določbe ZPIZ-2 s tem, ko je štelo, da so manjkajoče plače v obdobju od 1. 9. 1991 do 17. 7. 1994, ko je bil tožnik zaposlen kot direktor v podjetju A. d. d., dokazane. Za izračun pokojninske osnove se lahko upoštevajo le plače oziroma osebni dohodki, ki jih je tožnik dejansko dobil, ne pa fiktivni podatki. Pri uveljavljanju pravic oziroma odmeri pokojnine se upoštevajo podatki iz matične evidence, ki imajo značaj javne listine, pri čemer je možno dokazovati manjkajoče podatke, ki niso vneseni v matično evidenco. Kot ustrezni dokaz bi bilo mogoče uporabiti plačilne liste tožnika, teh pa tožnik ni predložil. S tem, ko je sodišče ugotavljalo višino tožnikovih plač v spornem obdobju zgolj na podlagi zaslišanja prič, je zmotno uporabilo materialno pravo, saj za to ni zakonske podlage. Ugotavljanje višine plače s primerjavo plač na primerljivih delovnih mestih pa je po dosedanji sodni praksi mogoče pod pogojem, da je primerljivost mogoče dokazati. V tožnikovem primeru ne gre za tak primer. Sodišče je na podlagi izpovedi prič zaključilo, da je imel tožnik v spornem obdobju plačo v višini 2.200,00 DEM neto, kar je v nasprotju z dosedanjo sodno prakso, saj ni bilo mogoče opraviti primerjave med tožnikovo zatrjevano plačo s plačami sodelavcev na primerljivih delovnih mestih. Nobena od izpovedi ne dosega standarda verjetnosti v skladu s sodbami Vrhovnega sodišča RS glede primerljivosti plač. Iz izjav zaslišanih prič izhaja, da niso bile na primerljivem delovnem mestu. Ob vprašanjih sodnice večine zadev o omenjenem podjetju niso vedele, sklicujoč se na časovno oddaljenost dogodka. Na vprašanja tožnika pa so znale kolikor toliko skladno izpovedati o plačah v markah in približno o istih zneskih. Sodišče je zasliševalo samo priče, ki jih je predlagal tožnik in so bile vodstvene osebe, ostali sodelavci se niso javili oziroma niso dovolili vpogleda v njihove dosjeje, z izjemo tajnice D. D., na čigar dosje sodišče napotuje. Vendar te priče ni zaslišalo in je tožnik ni predlagal za zaslišanje. Tožnik bi moral kot delodajalec zagotoviti podatke o plačah sam. Ni predložil plačilnih list, niti nobenega dokumenta oziroma dokazila, iz katerega bi bilo mogoče razbrati morebitno višino plače, kot na primer pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je na prvi narok prinesel obrazce M4 za leto 1982, dokumentacijo s plačilnimi listi za čas, ko osnova ni bila sporna, pogodbe o zaposlitvi za večino obdobij z izjemami spornega obdobja.

Površna dokazna ocena sodišča oziroma prepis zaslišanj onemogoča celovit preizkus sodbe. Dokazov sodišče ni vestno in skrbno ocenilo. Navedeno predstavlja kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Ta kršitev v izpodbijanem delu sodbe je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Gre za sodbo presenečenja. Sodišče ni moglo z veliko verjetnostjo ugotoviti manjkajočih plač tožnika s primerjavo in na podlagi zaslišanja o višini plač njegovih sodelavk. Prav tako ni moglo ugotoviti primerljivost plače tožnika s plačo (neimenovanega) direktorja v drugem podjetju, to je podjetju E., le na podlagi izjave priče. Za morebitno izgubo podatkov ni odgovoren, saj iz izjav prič in iz tožnikovega položaja direktorja izhaja, da je bil tožnik odgovoren za predložitev podatkov o plačah zase in za zaposlene. Odločitev, da naj se za izračun pokojninske osnove upošteva plačo v višini 2.200,00 DEM neto preračunano v valuto, ki je takrat veljala v RS, je materialnopravno zmotna (DEM ni bila veljavna valuta, imeli smo sistem bruto/neto), nejasna in neizvršljiva. Za izračun pokojninske osnove za obdobje od 1. 9. 1991 do 31. 12. 1991 se upošteva neto plača v takrat veljavnih tolarjih, od 1. 1. 1992 dalje pa velja bruto sistem plač in so plače določene v tolarjih. Ni jasno ali gre za mesečni prejemek ali za prejemek za celotno obdobje. Sodišče je v obrazložitvi dalo napotek, da mora v ponovljenem postopku upoštevati za tožnika plačo v višini 2.200,00 DEM, pri čemer navedenega podatka ni v izreku sodbe. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Ker odločitev sodišča ni pravilna, ni dolžan tožniku povrniti stroške postopka. Ne glede na navedeno, vloge z dne 15. 6. 2018 ni mogoče točkovati s 225 točkami, ampak kvečjemu s 50 točkami, ker je tožnik v vlogi samo dostavil vlogo za izpis podatkov o plačanih prispevkih na FURS. Enako velja za vlogo z dne 25. 4. 2018, kjer gre zgolj za dokazni predlog.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo, s stroškovno posledico, zavrne. Sodišče se je do navedb in dokazov pravdnih strank obširno opredelilo skladno z 8. členom ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, njen izrek je razumljiv. Zaslišane priče so izpovedale o tem, kakšno neto plačo so (v družbah E. in A. d. d.) približno imele in da so bila razmerja plač znotraj družbe fiksna in ustaljena. Dejstvo, da so bili prispevki (tudi za tožnika) plačani in kakšna je bila (neto višina plače), za sodišče utemeljeno ni sporno. Glede na to, da je obstajal SDK, je bilo neto izplačilo plač nemogoče izplačati, v kolikor niso bili prej plačani prispevki. V sodni praksi je sprejeto stališče, da je potrebno, v kolikor v matični evidenci zavarovanca za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca, uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi dokazi. Očitek, da je za neupoštevanje podatkov o plačanih prispevkih oziroma plačah v spornem obdobju odgovoren sam, ker ni hranil svojih plačilnih list, je neutemeljen. Upravičeno je pričakoval, da bo to storil toženec. Navedba, da je sodišče višino tožnikovih plač v spornem obdobju ugotavljalo zgolj na podlagi zaslišanja prič, ni resnična, saj je vpogledalo v številne pisne dokaze. Da so bili prispevki zanj v spornem obdobju odvedeni kot nesporno priznava tudi toženec, sporna je le višina plače oziroma osnove v spornem obdobju. O primerljivosti v primeru, ko je bil (edini) direktor družbe A. d. d., je možno govoriti le v smislu primerjave z drugimi nižje vrednotenimi delovnimi mesti znotraj družbe in direktorjem poslovnega sistema, katerega del je bila družba A. d. d. V kolikor bi stališče toženca obveljalo, praktično noben direktor oziroma katerikoli delavec, ki je zaposlen na delovnem mestu z enim samim zaposlenim ne bi mogel dokazati, kakšna je bila višina njegove plače. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče presoditi o pravilni uporabi materialnega prava in je odločitev sodišča prve stopnje posledično preuranjena. Pri tem pa ni prišlo do bistvene kršitve določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Ni podana kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ker je sodišče napravilo površno dokazno oceno, saj gre dejansko za očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

V obravnavani zadevi tudi ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi smiselno uveljavlja toženec, saj je sodbo kljub nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju, mogoče preizkusiti.

6. Iz listin v spisu izhaja, da je tožnik 4. 10. 2016 vložil zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Toženec je z izpodbijanima odločbama z dne 21. 2. 2017 v zvezi z dne 30. 11. 2016, odločil, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 376,50 EUR na mesec od 16. 11. 2016 dalje. Tožniku je za čas od 1. 9. 1991 do 17. 7. 1994 priznana vsa pokojninska doba, vendar toženec v pokojninsko osnovo tega obdobja ni vštel, saj ne razpolaga s podatki o višini dohodkov.

7. Tožnik, v spornem obdobju zaposlen na delovnem mestu direktor v družbi A. d. d, se zavzema, da se mu pri odmeri višine pokojnine upošteva najmanj višina prispevkov, ki je bila priznana in je znana za njegovo sodelavko F. F., ki je bila zaposlena na delovnem mestu koordinator financ in računovodstva.2

8. V pritožbeni obravnavi ostaja sporna tožnikova višina dohodka od 1. 9. 1991 do 17. 7. 1994. 9. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2). Ta v 30. členu ZPIZ-2 določa, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Za izračun pokojninske osnove se upoštevajo osnove iz katerihkoli zaporednih 24 let zavarovanja po 1. 1. 1970 naprej, ki so za zavarovanca najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem so bili za najmanj šest mesecev zavarovanja plačani prispevki od osnove, zavarovanec pa je dopolnil najmanj šest mesecev zavarovalne dobe. Če podatkov o osnovah ni mogoče pridobiti, se tako leto pri izračunu pokojninske osnove preskoči. V tem primeru se pri določitvi obdobja upošteva prvo naslednje koledarsko leto, za katero obstajajo podatki o osnovah, od katerih so bili plačani prispevki. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja4 (ZMEPIZ-1) v 55. členu določa, da če podatkov matične evidence za posameznega zavarovanca, ki jih zavezanec za vlaganje prijav o osnovah oziroma zavezanec za plačilo prispevkov ni posredoval v rokih iz tega zakona, ni bilo mogoče pridobiti kljub izvedenim ukrepom po tem zakonu, se pri priznanju in odmeri pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja upoštevajo le prijavljeni podatki, ki se nanašajo izključno na tega zavarovanca.

10. Ni utemeljena pritožbena trditev, da se kot edini verodostojni dokaz lahko upoštevajo le plačilne liste. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 99/2007 že zavzelo stališče, da lahko tožnica dokazuje višino plač, ki so podlaga za ugotovitev pokojninske osnove in izračun višine pokojnine, za sporno obdobje tudi na podlagi primerjave s plačami primerljivih sodelavk, če teh podatkov ni v matični evidenci zavarovancev. Pokojninska doba, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, se upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (prvi odstavek 140. člena ZPIZ). V primeru, da po krivdi delodajalca ali toženca v matični evidenci za posamezno obdobje teh podatkov ni, zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Relevanten dokaz je lahko torej tudi primerjalni izračun z ustrezno zajetimi podatki o višini plač sodelavcev v istem obdobju, če se da hkrati z dovolj visoko stopnjo verjetnosti ugotoviti in upoštevati tudi dejansko razmerje plač zavarovanca nasproti plačam primerljivih sodelavcev.

11. Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi izpovedb zaslišanih prič ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 1. 9. 1991 do 17. 7. 1994 prejemal plačo najmanj v višini 2.200,00 DEM neto. Pri tem se sodišče sicer utemeljeno sklicuje na v sodbi Vrhovnega sodišča RS5 zavzeto stališče, da če v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali toženca), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Pritožnik pa pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko je višino tožnikovih plač v spornem obdobju ugotavljalo zgolj na podlagi zaslišanja prič. Tudi po oceni pritožbenega sodišča nobena od izpovedi ne omogoča ugotovitev višine plače tožnika s standardom verjetnosti.6

12. Po oceni pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje višino dohodka ugotavljati ne samo z zaslišanjem prič, temveč predvsem z izvedencem finančne stroke. Le na ta način bi lahko zadostilo kriteriju verjetnosti, ki je potreben, da se kljub pomanjkljivim podatkom v matični evidenci, ugotovi višina dohodka v spornem obdobju. Šele tako se bo lahko presodilo ali sta odločbi toženca pravilni in zakoniti ter posledično, ali je tožniku pravilno odmerjena sorazmerna starostna pokojnina.

13. Po dosedanjih ugotovitvah sodišča za čas od 1. 9. 1991 do 17. 7. 1994 v matični evidenci ni podatkov o tožnikovi plači. So pa na voljo podatki o plačah dveh tožnikovih sodelavk (D. D. in F. F.), ki sicer nista delali na enakem delovnem mestu kot tožnik. S primerjavo razmerij med plačami teh delavk in plačo tožnika po koncu spornega obdobja (ki so za tožnika znani), bi se morebiti lahko z veliko stopnjo verjetnosti dalo ugotoviti, koliko je znašala tožnikova plača v spornem obdobju.

14. Ker je dejansko stanje, glede na obrazloženo, nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi toženca ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo na podlagi določb 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih7 (ZDSS-1) v zadevi odredilo izvedbo dokaza z izvedencem računsko finančne stroke, ki bo opravil ustrezen primerjalni izračun. Po dopolnitvi postopka v nakazanih smereh bo lahko sodišče o tožbenem zahtevku odločilo tako, da tožnik ne bo prikrajšan oziroma bo na tak način ugotovilo, ali je do prikrajšanja sploh prišlo. Na ta način bo izvedenec ugotovil ali se z dovolj visoko stopnjo verjetnosti na podlagi znanih podatkov, listin v spisu in primerjavo podatkov, tj. plač sodelavcev,8 da izračunati višina prejemka tožnika v spornem obdobju. Sodišče bo tako lahko ugotovilo, ali morebiti na novo ugotovljena višina tožnikovih plač v spornem obdobju vpliva na izračun tožnikove pokojninske osnove.

Zaradi ponovnega postopka pred sodiščem prve stopnje ne bo prišlo do posega v pravico do sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Prevzemanje vloge sodišča prve stopnje pa tudi ni namen 354. člena ZPP, saj bi bila strankam na ta način odvzeta ustavna pravica do pritožbe.

15. V posledici razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

16. Odločitev o priglašenih stroških odgovora na pritožbo je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Od januarja 1992 do junija 1994. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. 4 Ur. l. RS, št. 111/2013 in nasl. 5 Sodba in sklep VSRS VIII Ips 61/2013 z dne 17. 6. 2013. 6 Zadeve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 99/2007 z dne 22. 4. 2008, VIII Ips 18/2010 z dne 19. 4. 2010 in VIII Ips 224/2011 z dne 15. 10. 2012. 7 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. 8 Pred tem si bo s soglasjem zgoraj navedenih sodelavk tožnika pridobilo dokončno odločbo o odmeri pokojnine oziroma druge podatke o plačah sodelavk v spornem obdobju.