Jedro

Predlog glede 2. vprašanja ni popoln, saj je to vprašanje z vidika sprejete sodbe samo hipotetično in kot tako ne izpolnjuje nujne lastnosti spornosti (iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP) oziroma koneksnosti z izpodbijano odločitvijo.

Izrek

Predlog se zavrže glede 2. vprašanja, v preostalem delu se predlog zavrne.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Kranj, št. 321-549/1992-588 z dne 10. 6. 2020 (v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-10/2020/5 z dne 3. 9. 2020). Z navedeno delno odločbo je bilo odločeno, da se z dnem pravnomočnosti te odločbe vrnejo v last in posest upravičenki A. A., rojeni ..., nazadnje stanujoči v ..., jugoslovanski državljanki od 28. 8. 1945 do svoje smrti, tam navedene nepremičnine (1. točka izreka), določila kot zavezanko za vrnitev Mestno občino Kranj (2. točka izreka), odločila, da znaša vrednost nepremičnin 180,75 DEM (3. točka izreka), da se premoženje po pravnomočnosti te odločbe da v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere (tožniku), ki bo z njim upravljal do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnih upravičencih (4. točka izreka), da se po uradni dolžnosti po pravnomočnosti sodbe izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja (5. točka izreka), odločila o stroških postopka (6. točka izreka) in da bo o preostalem delu zahteve za denacionalizacijo odločeno v nadaljevanju postopka (7. točka).

2. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnik odločitvi sodišča ugovarjal iz vseh tožbenih razlogov, pri čemer se je v izogib ponavljanju skliceval na vse razloge in dokaze, ki jih je v postopku navedel oziroma poslal organoma, pri čemer je izpostavil predvsem Odgovor in pripombe na poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve po 65. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) z dne 18. 3. 2020 in pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 9. 7. 2020 (ter se v določenih delih tožbe skliceval izrecno na določene točke teh vlog). Upravno sodišče je tožbo po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je prebralo listine v sodnem in upravnem spisu (tudi te, na katere se je v tožbi in na glavni obravnavi skliceval tožnik), zavrnilo. V obrazložitvi sodbe je uvodoma navedlo, da je tožba samostojno pravno sredstvo (30. člen ZUS-1), in da mora stranka v tožbi konkretno navesti, zakaj meni, da je z upravnim aktom poseženo v njegovo pravico ali pravno korist, ter v čem je upravni akt nezakonit, saj je sodišče vezano na trditveno podlago v tožbi. Pojasnilo je, da se zato v tem upravnem sporu ne bo opredeljevalo do ugovorov, ki jih je tožnik uveljavljal (konkretizirano) v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in v pritožbenem postopku, ne pa tudi v tožbi, temveč se bo opredeljevalo le do v tožbi (konkretnih) uveljavljanih ugovorov.

3. Tožnik je v tožbi med drugim ugovarjal napačni oceni organov o nemožnosti vračila dela zemljišča s parc. št. 95 v naravi, predvsem glede na drugi in peti odstavek 11. člen Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1). Upravno sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da je predmet presoje delna odločba, s katero je bilo odločeno o vračilu določenih zemljišč v naravi, o preostalem delu zahteve za denacionalizacijo, torej o podržavljenem premoženju (tudi delih podržavljenih zemljišč, o katerih ni bilo odločeno s to odločbo), za katerega naj bi bilo ugotovljeno, da je vračilo možno v drugih oblikah po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), pa bo odločeno v nadaljevanju postopka. Izrecno je navedlo, da z delno odločbo ni bilo odločeno o vračilu dela podržavljenega zemljišča s parc. št. 95, ki se sedaj nahaja v delu parc. št. 105. Zaradi racionalnejšega vodenja nadaljevanja postopka in ker se je organ v zvezi z načinom vrnitve dela parc. št. 105 že opredeljeval v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa je Upravno sodišče dodatno obrazložilo, kakšne so bile ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa. V zvezi s tem je tožniku pojasnilo, da je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pri presoji obstoja ovir za vračanje denacionaliziranega premoženja v naravi odločilno stanje v času odločanja o vračanju, kar bo moral upoštevati organ pri svoji odločitvi. Hkrati je Upravno sodišče organ opozorilo na sodno prakso, med drugim na sodbo I U 1072/2017, kjer je zavzelo stališče o ugotavljanju ovire po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi z ZV-1, in dodalo, da naj pri tem upošteva navedbe tožnika v tožbi glede priključitve zemljišča s parc. št. 95 k parc. št. 105 ter presodi, ali gre za relevantne dejanske navedbe.

4. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper sodbo Upravnega sodišča vložil predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagal, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zaradi naslednjih vprašanj: ◦ Ali s tem, ko se tožnik v tožbi v izogib ponavljanju sklicuje na vse razloge in dokaze, ki jih je v postopku navedel prvostopnemu in drugostopnemu organu, oziroma ni v tožbi konkretno navedel, iz katerih dejanj oziroma pravnih naziranj organa v postopku, izhajajo nepravilnosti, zaradi katerih je izpodbijani akt nezakonit, ni ravnal po 30. členu ZUS-1? ◦ Ali je v primeru zahteve za vrnitev vodnega zemljišča mogoče zaključiti, da vračilo v naravi ni možno glede na določilo 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice, glede na določilo 5. točke 11. člena Zakona o vodah, ki določa, da je vodno zemljišče lahko v lasti osebe zasebnega ali javnega prava?

5. Predlog glede 2. vprašanja ni popoln.

6. Predlog v navedenem obsegu ne zadosti zahtevi iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP, ki določa, da mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito, zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. Postavljeno vprašanje namreč ni povezano s predmetom odločanja v obravnavanem upravnem sporu, saj Upravno sodišče ni odločalo (pred tem pa ne toženka z izpodbijano odločbo) o zahtevi za vrnitev vodnega zemljišča, ki je bil del podržavljene parc. št. 95, sedaj pa je del par. št. 105. O morebitnih ovirah za vračilo tega dela v naravi se bo tako moral najprej opredeliti upravni organ v svoji odločbi, v kateri bo odločil o tem delu zahteve za denacionalizacijo, nato še Upravno sodišče v morebitnem upravnem sporu, zoper njegovo sodbo pa bo mogoče vložiti tudi pravna sredstva. Z vidika sprejete sodbe je vprašanje torej samo hipotetično, kot tako pa ne izpolnjuje nujne lastnosti spornosti (iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP) oziroma koneksnosti z izpodbijano odločitvijo.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije v tem delu zavrglo (šesti odstavek 367. b člena ZPP). V preostalem delu (glede prvega vprašanja) pa pogoji zanjo niso bili izpolnjeni (drugi odstavek 367. c člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).