21. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 304/2001 z dne 4. 3. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 287/2000 z dne 17. 1. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. K 61/99 z dne 16. 3. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče v okviru preizkusne dobe petih let določilo kazen dveh let zapora. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitve 22., 25. člena, tretje alineje 29. člena, 34. in 35. člena Ustave. Navaja, da je sodišče zavrnilo predloge obrambe za zaslišanje treh prič ter angažiranje izvedenca psihiatra, s čimer mu je kršilo njegovo pravico do izvajanja dokazov. Pritožnik še navaja, da sodišča niso odgovorila, iz katerega razloga je bila upravičena uporaba navideznega odkupa. Prav tako naj ne bi ugotavljala, ali je bila kriminalna dejavnost izzvana. Tako po oceni pritožnika v izpodbijanih sodbah niso navedeni razlogi o zakonitosti uporabe posebnih policijskih ukrepov in načinu njihovega izvajanja, s čimer naj bi mu bili kršeni pravici do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva. Kršitev pravice do osebnega dostojanstva ter pravice do zasebnosti pritožnik utemeljuje z nezakonito uporabo ukrepa navideznega odkupa oziroma z nezakonitim izvajanjem tega ukrepa. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja navedbe, s katerimi ni uspel v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in ugotovitvi dejanskega stanja ter se tudi ne spušča v pravilnost dokazne ocene sodišč. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnik zgolj z zatrjevanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe prava ter z nestrinjanjem glede dokazne ocene sodišč ne more utemeljiti ustavne pritožbe.

4.V ustavni pritožbi pritožnik v bistvu zatrjuje, da kazenski postopek, voden zoper njega, ni bil pošten. Zapoved o poštenem postopku v temelju pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Pošteno sojenje zagotavljajo zlasti 22. člen, prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen Ustave.

5.Z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave bi lahko bila relevantna pritožnikova navedba, da izpodbijane odločbe sodišč niso zadostno utemeljene oziroma da sodišča niso ugotavljala zakonitosti uporabe in načina izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov kot tudi ne, ali je bila kriminalna dejavnost izzvana. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Navedena procesna jamstva so stranki zagotovljena v okviru 25. člena Ustave tudi v pritožbenem postopku in v postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu v okviru 22. člena Ustave.

6.Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, se je sodišče z zakonitostjo izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov izčrpno ukvarjalo in ugotavljalo podlago za izvajanje vsakega posameznega ukrepa (str. 15 in 16 sodbe). Po oceni prvostopenjskega sodišča so bili prikriti preiskovalni ukrepi zakonito odrejeni in izvajani. Prvostopenjsko sodišče je tudi obširno pojasnilo (str. 19 do 21 sodbe), na podlagi katerih dejstev in okoliščin je ugotovilo, da kriminalna dejavnost pritožnika ni bil izzvana s strani tajnega policijskega sodelavca. Takšni oceni je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, ki je še dodatno pojasnilo, zakaj o izzivanju kriminalne dejavnosti ni mogoče govoriti. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da sta obe sodišči natančno ocenili, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi odobreni v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl. ─ ZPol). Ustavno sodišče ocenjuje, da so vsa sodišča razloge za svojo odločitev obrazložila in odgovorila na pritožnikove navedbe v zvezi z zakonitostjo izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, zato za kršitev 22. in 25. člena Ustave očitno ne gre.

7.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo njihovo izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč.

8.V konkretnem primeru je pritožnik predlagal, naj sodišče angažira izvedenca psihiatra ter zasliši tri priče. Iz izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče dokazne predloge obrambe zavrnilo z obrazložitvijo, da sta bili dve priči kot javnost prisotni praktično na vseh narokih za glavno obravnavo, predvsem pa na tistih, na katerih je pritožnik govoril o okoliščinah, o katerih naj bi pričali, zato sta bili po oceni sodišča s tem vedenjem determinirani. Zaslišanje tretje priče je sodišče zavrnilo, ker ni bilo potrebno za razjasnitev dejanskega stanja. Prav tako je sodišče dokazni predlog po postavitvi izvedenca psihiatra zavrnilo z obširno obrazložitvijo, da se sodišču ne poraja dvom v prištevnost pritožnika. Po oceni Višjega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov in pri tem svojo zavrnitev naštetih dokaznih predlogov prepričljivo argumentiralo s formalnimi razlogi kot tudi z razlogi materialne narave. Z navedenim očitkom se je pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti ukvarjalo tudi Vrhovno sodišče, ki se je v celoti strinjalo z oceno obeh sodišč o tem, da predlaganih dokazov ni treba izvesti. Takšna ocena in razlogovanje sodišč sta razumni in zato, glede na navedeno, očitno ne gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave.

9.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da ukrep navideznega odkupa že sam po sebi pomeni poseg v človekove pravice, z nezakonito uporabo tega ukrepa pa naj bi mu bili kršeni pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter pravica do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave). Pritožnikove trditve so v tem delu zgolj pavšalne in kot take ne zadoščajo za ugotovitev kršitve pravic iz 34. in 35. člena Ustave.

10.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami niso bile kršene človekove pravice, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer