Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odgovor nanj namreč jasno izhaja iz določb 42. in 43. člena ZSS, na katere je oprta odločitev tožene stranke, in posebna razlaga navedenih določb za odločitev v tej stvari ni potrebna niti zaradi zagotovitve pravne varnosti niti zaradi enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse.

Iz revidentkinih navedb je razvidno, da je opustila svojo dolžnost iz prvega odstavka 43. člena ZSS, ker ni, preden je poleg sodniške službe začela opravljati delo v komisiji politične stranke(opravlja ga že od leta 2009), o tem obvestila predsednice sodišča. Obvestila jo je šele s predlogom za svojo izločitev iz odločanja v konkretni zadevi, v kateri je tožeča stranka funkcionar politične stranke, v katere komisiji sodnica dela. S tem pa so bili izpolnjeni jasno predpisani pogoji za to, da je predsednica sodišča toženi stranki predlagala, da odloči o nezdružljivosti revidentkinega dela v komisiji s sodniško funkcijo (drugi odstavek 43. člena ZSS), in za to, da je tožena stranka revidentki, po tem, ko je na podlagi revidentkinega predloga za izločitev iz sojenja v konkretni zadevi ugotovila, da je njeno delo v komisiji nezdružljivo s sodniško funkcijo, prepovedala opravljati delo v komisiji (tretji odstavek 43. člena ZSS).

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Sodnega sveta, št. 2/13-182 z dne 18. 4. 2013, s katero je ta na podlagi 42. člena in 43. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) po obravnavi predloga predsednice Upravnega sodišča RS (v nadaljevanju predsednica US) odločil, da je sodelovanje v Komisiji za pravosodje, pravosodno upravo, nadzor in zakonodajo (v nadaljevanju Komisija) pri Odboru za pravosodje in javno upravo Strokovnega sveta Slovenske demokratske stranke (v nadaljevanju SDS), ki ga opravlja višja sodnica svetnica na Upravnem sodišču RS (revidentka), nezdružljivo s sodniško funkcijo in se ji prepove nadaljnje sodelovanje v navedeni Komisiji.

4. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se Sodni svet sklicuje na določbo 133. člena Ustave RS, prvi odstavek 42. člena in drugi odstavek 43. člena ZSS, četrti odstavek 4. člena Zakona o sodiščih, Kodeks sodniške etike (v nadaljevanju Kodeks) in mednarodne standarde. Pojasnjuje, da Kodeks sicer zavezuje le člane Slovenskega sodniškega društva, vendar pa vsebuje elementarna načela in praktične standarde, ki so lahko uporabljeni tudi kot razlagalno merilo formalno zavezujočih pravil, obenem pa širši javnosti pojasnjuje, kaj lahko od sodnikov pričakuje. Tako določa, da mora sodnik vzdrževati in varovati svojo neodvisnost in neodvisnost sodstva, saj je sodnikov poklicni in osebni ugled jamstvo zaupanja javnosti v neodvisnost sodstva Sodniško funkcijo mora opravljati nepristransko, torej ne sme dopustiti, da bi bilo sojenje podvrženo njegovim nagnjenjem, predsodkom ali vnaprejšnjim prepričanjem, tudi političnim interesom oziroma drugim okoliščinam, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev v konkretni zadevi, ali ki bi lahko vzbujali videz takega neustreznega vpliva. Tudi mednarodni standardi sodnikom na splošno prepovedujejo vse politične aktivnosti z izjemo pasivnega članstva v političnih strankah. Ni namreč pomembna samo dejanska nepristranskost in neodvisnost, ampak je zelo pomemben tudi zunanji videz nepristranskosti in neodvisnosti. Ker sodelovanje s politično stranko, ki po definiciji deluje skladno s svojim programom, lahko vzbuja vtis po sprejemanju njenih nazorov ter delovanju v smeri doseganja zastavljenih ciljev, aktivnosti v konkretnem primeru pa se nanašajo na osebo, ki poklicno opravlja sodniško funkcijo, ni mogoče sprejeti kakršnegakoli dvoma v objektivnost poklicnega delovanja. Zato sodnik ne sme dopustiti, da bi bilo sojenje podvrženo okoliščinam, ki bi lahko vplivale na njegovo odločitev v konkretni zadevi ali ki bi lahko vzbujale dvom takega neustreznega vpliva. Sodnica je glede na lastni predlog za izločitev iz sojenja v določeni zadevi očitno tudi sama presodila, da bi njeno sodelovanje v Komisiji lahko vzbujalo vtis, da je njena nepristranskost pri sojenju v navedeni zadevi vprašljiva.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revidentka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

9. Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje, in sicer: ali je mogoče izreči prepoved nadaljnjega sodelovanja v Komisiji (ali drugi strokovni skupini) pri politični stranki (v tem primeru SDS) zaradi nezdružljivosti s sodniško funkcijo samo na podlagi predloga predsednice sodišča (brez sodelovanja strank v postopku in ugotavljanja dejanskega stanja), ki izhaja iz predhodne izločitve sodnika v določeni upravnosodni zadevi.

10. V obravnavani zadevi je predsednica sodišča na podlagi revidentkinega predloga za izločitev iz senata v določenem upravnem sporu, ker je članica Komisije, toženi stranki (Sodnemu svetu) predlagala, da odloči o nezdružljivosti revidentkinega dela v Komisiji z opravljanjem njene sodniške funkcije.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča pa navedeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odgovor nanj namreč jasno izhaja iz določb 42. in 43. člena ZSS, na katere je oprta odločitev tožene stranke, in posebna razlaga navedenih določb za odločitev v tej stvari ni potrebna niti zaradi zagotovitve pravne varnosti niti zaradi enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse.

12. V prvem odstavku 42. člena ZSS je določeno, da sodnik ne sme sprejeti nobene zaposlitve ali dela, ki bi ga oviralo pri opravljanju službe ali nasprotovalo ugledu sodniške službe oziroma vzbujalo vtis, da pri opravljanju svoje službe ni nepristranski. V drugem odstavku istega člena ZSS pa je določeno, da sme sodnik opravljati pedagoška, znanstvena, publicistična, raziskovalna ali druga podobna dela v pravni stroki, če s tem ni ovirano opravljanje sodniške službe. Prvi odstavek 43. člena ZSS med drugim določa, da mora sodnik o sprejemu dela, ki ga lahko opravlja poleg sodniške službe, predhodno obvestiti predsednika sodišča. Če predsednik sodišča meni, da gre za delo, ki ga sodnik po določbah ZSS ne sme opravljati, predlaga sodnemu svetu, da odloči o nezdružljivosti dela s sodniško funkcijo, in o tem obvesti sodnika (drugi odstavek 43. člena ZSS). Če sodni svet odloči, da je delo nezdružljivo s sodniško funkcijo, ga sodniku prepove opravljati (tretji odstavek 43. člena ZSS).

13. Iz revidentkinih navedb je razvidno, da je opustila svojo dolžnost iz prvega odstavka 43. člena ZSS, ker ni, preden je poleg sodniške službe začela opravljati delo v Komisiji (opravlja ga že od leta 2009), o tem obvestila predsednice US. Obvestila jo je šele s predlogom za svojo izločitev iz odločanja v konkretni zadevi, v kateri je tožeča stranka funkcionar politične stranke, v katere Komisiji sodnica dela. S tem pa so bili izpolnjeni jasno predpisani pogoji za to, da je predsednica US toženi stranki predlagala, da odloči o nezdružljivosti revidentkinega dela v Komisiji s sodniško funkcijo (drugi odstavek 43. člena ZSS), in za to, da je tožena stranka revidentki, po tem, ko je na podlagi revidentkinega predloga za izločitev iz sojenja v konkretni zadevi ugotovila, da je njeno delo v Komisiji nezdružljivo s sodniško funkcijo, prepovedala opravljati delo v Komisiji (tretji odstavek 43. člena ZSS).

14. Ker torej revidentka ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ni zastavila pomembnega pravnega vprašanja v smislu navedene določbe ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).