Jedro

Ko eden od zakoncev zahteva svoj delež na račun opravljenih vlaganj od tasta, zakonca nista nujna enotna sospornika. V primeru, ko se bivša partnerka strinja z bivšim tastom, je dovolj njena udeležba kot stranske intervenientke na toženi strani.

Ker sta toženec in stranska intervenientka dokazala, da so tudi tast in družina delno prispevali k gradnji, se ta delež šteje v korist tožene stranke, saj tožnik ne more pri obogatitvenem zahtevku dobiti deleža, ki so ga prispevali drugi (190. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke proti sklepu in v izpodbijanem delu proti sodbi se zavrne in se potrdita sklep in v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke in stranske intevenientke se delno ugodi in se sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 49.707,20 EUR nadomesti s pravilnim zneskom "37.280,40 EUR" in v izreku o pravdnih stroških tako, da v izreku pod III znesek 996,15 EUR nadomesti z zneskom 1.404,00 EUR in pod IV se znesek 1.305,10 EUR nadomesti z zneskom 1.579,83 EUR.

III. V preostalem delu se pritožbi toženca in stranske intervenientke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka mora plačati toženi stranki 781,50 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

V. Tožeča stranka mora plačati stranski intervenientki stroške pritožbenega postopka 754,82 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 49.707,20 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek (do 90.000,00 EUR) je zavrnilo. Naložilo je tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke in stranske intervenientke.

2. S sklepom pa je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se tožencu prepove odsvojitev in obremenitev nepremičnine, opisane v izreku.

3. Proti zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se pritožuje tožeča stranka. Izjava A. A. dokazuje, da je B. B. prodala hišo, vendar tega ni zavedla v zemljiški knjigi. Toženec je dovolil vknjižbo brezplačne dosmrtne služnosti bivanja. To pomeni, da se nepremičnina ne more odtujiti brez dovoljenja stranske intervenientke. To kaže namen, da se izmakne poplačilu terjatve. Stranska intervenientka je ponujala 30.000,00 EUR, vendar tega ni položila na sodni depozit. Obširno našteva vsa dela, katera je opravila na hiši in koliko ur je to trajalo.

4. Na vročeno pritožbo tožena stranka in stranski intervenient nista odgovorila.

5. Proti sodbi v zavrnilnem delu vlaga pritožbo tožeča stranka. Vložila je tudi dopolnitev pritožbe. Navaja vse pritožbene razloge. Sodišče bi moralo zaslišati vse priče. Tako je zaslišalo manj kot tretjino prič. Zaslišani pa so bili v neposredni sorodstveni povezavi s tožencem in stransko intervenientko, zato te priče niso verodostojne. Sodišče ni pribavilo izpiskov iz bančnih računov in kreditov in temu je tožnik oporekal. Tako ni razvidno, za kakšne kredite je šlo. V skupno premoženje sodijo po sodišču terjatve; vendar predvsem terjatve do lastnika nepremičnine, v katero sta partnerja vlagala. Gre za 48. člen SPZ. Enako 190. člen OZ. Terjatev zakoncev je kolektivna. Stranska intervenientka bi morala biti na strani tožeče stranke in ne tožene stranke, saj je konflikt interesov. Predhodno vprašanje je, ali je prišlo do protipravne obogatitve toženca in za koliko. Stranska intervenientka nastopa proti svojemu logičnemu interesu. Tožnik je vložil tožbo proti stranski intervenientki zaradi delitve skupnega premoženja pod N 1/2014 in bilo je ugotovljeno, da ni kaj deliti, ker premoženja ni. Če v postopku ni zakonca, zadeve ni mogoče obravnavati. Na zaključek N 1/2014 se stranska intervenientka ni pritožila. Zato nima pravnega interesa v tem postopku. Napačno postopa tudi odvetnica stranske intervenientke. Kdaj je zunajzakonska skupnost prenehala, ni pomembno. Bistveno je, kdaj je tožnik izgubil posest na nepremičnini. Gradnja se je začela 2005, vselitev je bila 2007 in gradnja še ni končana. Sodnica je to obrazložila v P 359/2012, ko je šlo za uporabnino, kar je bilo potrjeno na višjem sodišču. Zato je moral toženec plačati uporabnino. V tej sodbi je bilo določeno, da je tožnik izgubil posest 10. 7. 2012. Zmotno sodišče šteje pod točko 11, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženec prodal parcelo C. C. in tožniku. Če nepremičnina ne bi bila v lastni C. C. in tožnica, je odvetnica Č. Č. ne bi prodajala. Tudi D. D. je povedal, da je bila parcela podarjena tožniku in C. C. Sodišče napačno definira skupna vlaganja v sporno nepremičnino v točki 15. Če ne bi bilo gradnje ne bi toženec pridobil spremembo namembnosti zemljišča in tudi ne dodane vrednosti. Povečana vrednost zemljišča pripada graditeljema. Napačno so obračunani stroški obeh odvetnic. Odvetnica E. E. se je udeležila naroka in brez priprave za 20 minut udeležbe zaračunala 2.100,00 EUR, kar je nedopustno. C. C. pa izvedenine ni zahtevala v stroškovniku. Nato je tožnik v 21 strani dolgem popravku in dopolnitvi pritožbe obravnaval vsako točko obrazložitve sodbe in podal svoje videnje sodbe.

6. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče se sicer pravilno ukvarja z deležem obeh zakoncev na skupnem premoženju oziroma terjatvi, vendar nepravilne ugotavlja delež na premoženju. Toženec se strinja le do zneska 24.853,60 EUR oziroma do 20 %. Sodišče je odločalo po prostem preudarku po 16. členu ZPP. Vendar je to premalo obrazložilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima odločilnih razlogov o višini prispevka. Sodišče prezre, da preprodaja avtomobilov ni prinašala dobička in da je bil tožnik brezposeln od 2004 dalje, stranska intervenientka pa zaposlena z relativno dobro plačo, odplačevala kredite. Tožnikov prispevek v obliki fizičnega dela je sodišče ocenilo enako kot materialno in finančno delo stranske intervenientke, ki je poleg tega tudi s fizičnim delom in skrbjo za otroka in družino prispevala. Tožnik pa je imel dolgove. Denarna sredstva od prodaje vikenda pa niso bila porabljena za gradnjo hiše, temveč za tožnikovo poslovno dejavnost. Tožnikova dejavnost je bila ukinjena že 2004, to je pred gradnjo. Le občasno je pomagala pri gradnji. Sodišče bi moralo poleg prihodkov obeh zakoncev upoštevati tudi okoliščine, kot je pomoč drugemu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za premoženje in druge oblike pridobivanja premoženja. Treba je oceniti prispevke k družinski skupnosti. Sodišče sicer v 26. točki prezre pomembno vlogo stranske intervenientke pri vodenju gospodinjstva, otrok, službe, njeno fizično delo pri hiši in organizaciji, kar pa izhaja iz zaslišanja tožene stranke, stranske intervenientke in prič in kar je sodišče obrazložilo v točki 23 in 24. To so potrdile priče F. F., G. G., H. H. in I. I. Tudi toženec je pomagal pri gradnji hiše, skupaj z ženo delal, prispeval hrano in finančno, kar je potrdil tudi tožnik. To so potrdile tudi zaslišane priče. Zato je sodišče neutemeljeno priznalo 40 %. Priče F. F. in J. J. sta povedala, da je bil tožnik prisoten na gradbišču, kar ne pomeni, da je tudi delal. Priča J. J. pa se je pojavljal tudi v drugih pravdah na strani tožnika. Stranska intervenientka je imela med gradnjo in pred tem od 1.500,00 EUR do 2.000,00 EUR. Stranska intervenientka je vračala dolgove, porok pa je bil toženec. Tožnik pa je bil brezposeln in kreditno nesposoben. Sorodniki tožene stranke so pomagali pri gradnji in le v korist stranske intervenientke. Sodišče tega ni pravilno vrednotilo. Izpodbija izrek o stroških, ki naj se odmeri v skladu z uspehom.

7. Proti sodbi v presežku zneska 24.853,60 EUR vlaga pritožbo stranska intervenientka. Ponavlja navedbe, kot jih je podal toženec. Sodišče bi moralo tožniku priznati le 20 % deleža. Ponavlja, da je imela plačo, da je bil tožnik med gradnjo brezposeln. Sodišče ni upoštevalo, da je ona skrbela za družino in organizirala gradnjo. Tako je skrbela za družino, opravljala domača dela in organizirala gradnjo. Vodila je evidenco stroškov in plačil. Dokazni postopek je potrdil tudi prispevke sorodnikov stranske intervenientke, to je priznal tudi tožnik, vendar sodišče tega ne upošteva. Izpodbija izrek o stroških.

8. Na vročeno pritožbo stranske intervenientke je odgovoril tožnik in predlagal zavrnitev. Odgovoril je tudi vročeno pritožbo toženca in tudi predlaga zavrnitev pritožbe.

9. Pritožba proti sklepu ni utemeljena, pritožba toženca in stranske intervenientke proti sodbi je delno utemeljena, pritožba tožnika proti sodbi pa je neumetemeljena.

O pritožbi tožene stranke in stranske intervenientke

10. Ker toženec in stranska intervenientka izpodbijata sodbo v istem delu (kolikor presega 20 % priznane vrednosti hiše oziroma deleža pri izgradnji hiše), ju pritožbeno sodišče obravnava skupaj. Uvodoma je treba tudi ugotoviti, da tožnik v tožbi zahteva od toženca 90.000,00 EUR, in sicer iz naslova povračila za dela in sredstva, ki jih je vložil v toženčevo nepremičnino, in sicer iz naslova toženčeve obogatitve, zato je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na 48. člen SPZ in 190. člen OZ. Gre torej za ugotavljanje prehoda premoženja oziroma tožnikovega prikrajšanja in toženčeve obogatitve pri gradnji hiše tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik od toženca ne more zahtevati plačila protivrednosti posamično vsake ure, ki jo je vložil v izgradnjo hiše. S tem tudi pritožbeno sodišče odgovarja obširnim tožnikovim navedbam in specifikacijam o tem, koliko ur je porabil za kakšno delo pri hiši. Sodišče prve stopnje je tudi glede na tožnikov zahtevo, da mu toženec povrne vrednost hiše, in sicer polovico od 180.000,00 EUR, ugotavljalo vrednost hiše z izvedencem. Pravilno je tudi upoštevalo, da je tožnik opravljal dokazana dela in vlaganja skupaj s stransko intervenientko, tedanjo zunajzakonsko partnerko, saj je ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost trajala od 1997 do avgusta 2012, posest pa je izgubil tožnik septembra 2014. V času skupnega življenja se je rodila hčerka. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je bila gradnja hiše pričeta 2005 leta, da so se vselili 2007 in da hiša še ni bila popolnoma končana. Pritožbeno sodišče šteje za pravno pomembne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec sicer soglašal z gradnjo, vendar je tudi pri gradnji sodeloval, kakor tudi drugi iz družine C.; vendar ni prišlo do darilne pogodbe za parcelo in parcele ni prepisal. Tožnik in stranska intervenientka nista pridobila lastninske pravice ne na hiši ne na parceli. Tožnik toži denarni znesek. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da v takih okoliščinah, kot so bile (ko je šlo za zaščiteno kmetijo in gradnjo na kasneje spremenjenem zemljišču oziroma namembnosti) ni bilo dobre vere in priposestvovanja parcele. Zato je tudi neutemeljena tožnikova trditev, da je toženec parcelo podaril. Treba je še ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je v teh okoliščinah, kot so ugotovljene, predhodno vprašanje za odločanje o tožbenem zahtevku, kakšen delež je bil med tožnikom in stransko interevenientko na skupnem premoženju. Nepravdni postopek za razdružitev skupnega premoženja je bil ustavljen, saj premoženja ni bilo. Ker pa tožnik zatrjuje toženčevo obogatitev na njegov račun, gradila in vlagala pa sta oba s stransko intervenientko, je sodišče moralo ugotoviti delež tožnika na terjatvah, ob upoštevanju tudi trditvene podlage toženca in stranske intervenientke, da je delal tudi toženec in da so pomagali tudi drugi pri gradnji.

11. Sodišče prve stopnje pa se je zmotno postavilo na stališče, da lahko o tem predhodnem vprašanju odloči na podlagi prostega preudarka oziroma 216. člena ZPP. Obseg in delež na skupnem premoženju je po določbi 51. člena in 12. člena ZZZDR materialno pravo, pri čemer so tako elementi tega pravnega standarda pravno relevantna dejstva kot presoja deleža, vprašanje materialnega prava. Sodišče ugotovi prispevke (z delom in materialom), nato pa tehta te prispevke in odloči o deležu. Sodišče prve stopnje je v sodbi zadosti obrazložilo svojo odločitev, tako da ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodba v tem delu zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Res je zmotno zapisalo, da se pri tem opre na prvi odstavek 216. člena ZPP, ko tehta te prispevke, vendar ob pravilni uporabi določbe 51. člena ZZZDR ta zapis v sodbi ni vplival na pravilnost in zakonitost sodbe. Vendar je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je treba pritrditi pritožbama, da je sodišče premalo upoštevalo delež stranske intervenientke (ni upoštevalo njenega dela pri varstvu in vzgoji otroka, opravljanju domačih del in ni zadosti upoštevalo njenega dela pri organizaciji gradnje). Sodišče tudi ni zadosti upoštevalo, da toženec in stranska intervenientka trdita (nenazadnje tudi tožnik povedali) o vlogi tožene stranke pri gradnji hiše. Ta je skupaj z ženo pomagal z delom, hrano, kar so potrditi tudi v svojem pričevanju priče, ki jih je predlagala tožena stranka. Dejstvo, da je predhodno vprašanje v tem sporu, kakšen delež sta imela tedanja partnerja pri vlaganjih v toženčevo hišo, še ne pomeni, da ko gre zahtevek proti tožencu, ni treba upoštevati tudi deleža tožene stranke in njegovih družinskih članov. Tožnik ima toliko terjatev do toženca, kot je prešlo koristi na stran tožene stranke zaradi dela tožnika. Ne more pa tožnik dobiti tistega deleža, ki so ga prispevali drugi (stranska intervenientka, toženec in drugi družinski člani). Sicer pritožbeno sodišče pritrjuje sodbi in podanim izračunom, ki jih je sodišče povzelo na podlagi izvedeniškega mnenja. Tudi dejstvo, ki ga izpostavita pritožnika, in sicer da je stranska intervenientka izplačala zadnji kredit junija 2007 in da je bil porabljen za gradnjo hiše, ne spremeni ugotovljenih dejstev. Vendar celotno tehtanje prispevka tožnika v razmerju do toženca in drugih, ki so delali in vlagali v to hišo, pokaže, da je prispevek tožnika 30 % in ne 40 % od vrednosti prehoda premoženja. Tako izračun pokaže, da je treba tožniku priznati 30 % od 124.268,00 EUR, kar znese 37.280,40 EUR. Tako je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da mora tožnik tožencu povrniti 37.280,40 EUR.

12. Nimata pa pritožnika prav, da gre tožniku le 20 % te vrednosti. Pritožnika poudarjata, da je bil v času gradnje tožnik brezposeln, stranska intervenientka pa je zaslužila od 1.500,00 EUR do 2.000,00 EUR, najela kredit, skrbela za otroka in dom ter tudi z vodenjem gradnje prispevala k gradnji. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v razmerju med tožnikom in stransko intervenientko, da gre za delež na skupnem premoženju oziroma vrednosti vlaganj v hišo (če je skupno premoženje terjatev do toženca kot lastnika). Zato ni mogoče zanemariti, da je bila tudi stranska intervenientka v začetku skupnega življenja še brez službe, da so živeli tudi tako, da je bila stranska intervenientka zaposlena pri tožniku in da se je tožnik ukvarjal tudi kasneje, ko mu podjetništvo ni šlo več, s prodajo avtomobilov. Vse to pritožnika zanemarita in tako pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbama, da bi tožniku šlo le 20 % zahtevane vrednosti hiše. Sodišče tudi upošteva dejstvo, da je stranska intervenientka dokazala, da je imela shranjene vse račune od gradnje, saj je sproti vodila evidenco stroškov v posebnem fasciklu, katerega je tožnik odtujil iz hiše in odnesel vso dokumentacijo o gradnji. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je zadnji del kredita, to je v višini 2.950,84 EUR, poravnala sama. Ni pa moglo sodišče prve stopnje upoštevati, da bi vse kredite poravnala le stranska intervenientka, saj dokler sta živela v zunajzakonski skupnosti, je bilo odplačevanje delno tudi iz njegovega prispevka, čeprav ni finančno prinašal prihodka, kot ga je stranska intervenientka. Pritožnika grajata sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, ko sodišče prve stopnje v točki 24 obrazložitve izpostavi tožnikov prispevek v obliki fizičnega dela na hiši in izjave določenih prič. Pri tem pa prezre, da je sodišče upoštevalo druge prispevke stranske intervenientke in toženca in ni v celoti v tem delu sledilo tožniku. V kolikor pa je premalo ovrednotilo njune prispevke in prispevke toženca, pa je pritožbeno sodišče na podlagi določbe pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je delež tožnika zmanjšalo na 30 %. V preostalem delu pa je tako obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke proti sodbi

13. Pritožba trdi, da bi sodišče moralo zaslišati prav vse priče in da so bile zaslišane priče toženca v neposredni sorodstveni zvezi s tožencem in stransko intervenientko. Pri tem ne pojasni, katere priče želi, da bi sodišče prve stopnje zaslišalo. V kolikor pa gre za dokaze, ki jih je tožeča stranka predlagala v prepozni pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2016, pa je treba soglašati s sodiščem prve stopnje, da so glede na prvi odstavek 286. člena ZPP bili prepozni, saj tožnik ni povedal, zakaj brez svoje krivde teh trditev in prič ni mogel navajati prej. V pritožbi sicer trdi, da bi priče povedale, koliko dela je opravil in koliko materiala je kupil tožnik. Vendar tudi v pritožbi ne pove, katera izmed predlaganih prič bi to povedala. Sodišče pa je dopustilo dokaz in zaslišalo 10 prič in pravdni stranki ter stransko intervenientko ter postavilo izvedenca za gradbeništvo K. K., ostale dokaze je zavrnilo, ker je zadosti ugotovilo dejansko stanje. Ne drži trditev pritožbe, da je sodišče zaslišalo le priče tožene stranke. Tožnik je predlagal zaslišanje priče F. F., G. G., J. J. in L. L. in sodišče je te zaslišalo. Če pa so bile priče tožene stranke v sorodu s toženo stranko, pa še ne pomeni, da jih sodišče prve stopnje ne sme upoštevati, če upošteva tudi priče nasprotne stranke. Izvedeni dokazi z zaslišanjem prič so bili tako po številu uravnoteženi.

14. Pritožba nadalje graja sodbo v delu, ko sodišče ugotavlja, da dokazov s poizvedbami iz bančnih računov toženca, žene in stranske intervenientke in sina, ni pribavilo. Vendar je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve pojasnilo, da iz teh dokazov ne bi moglo ugotoviti pravno relevantnih dejstev za čas od 2004 do 2012. Glede kreditov, ki jih je najela in tako dokončno odplačala stranska intervenientka, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 23, zakaj verjame stranski intervenientki, da je bil zadnji kredit 29. 6. 2007 namenjen za gradnjo hiše. Pojasnilo je, da sta se takrat vselila v hišo, da ni bilo elektrike in vode in da so morali te zadeve dokončati. Teh dejstev o vselitvi pa tožnik ne ugovarja. Pritožnik še trdi, da sodišče ne bi smelo slediti toženi stranki in intervenientki, da so bili krediti porabljeni za hišo, ker ni predložila dokumentov za namen črpanja kredita in da to ne izhaja iz posojilne pogodbe. Sodišče je pravilno sledilo v tem delu toženi stranki, saj je jasno, da v tem času nista imela prihrankov, iz katerih bi gradila in da tudi plača stranske intervenientke, ob pomanjkanju plače tožnika, ne more pokriti vseh teh stroškov. Tako pritožba nima prav, , da ker sodišče ni pribavilo izpisov bank, kam so bili namenjeni krediti, ne bi smelo upoštevati tega dejstva.

15. Pritožnik ves čas postopka in tudi v pritožbi obširno graja dejstvo, da je sodišče dovolilo stransko intervencijo C. C. na toženčevi strani. Meni, da bi morala stranska intervenientka sodelovati na njegovi strani, saj gre za terjatev obeh bivših zunajzakonskih parterjev do toženca, ki je obogaten z njunim delom in sredstvi (primerjaj sodbo VS RS II Ips 123/2011, II DOR 362/2012). Vendar je na to treba odgovoriti, da je stranska intervenientka izkazala, da ima interes, da v pravdi uspe njen oče in da je tudi toženec soglašal, da se prispevek hčerke in njegove družine obravnava skupaj. Ker pa sta tožnik in stranska intervenientka v premoženje toženca vlagala skupaj, je predhodno vprašanje višina deleža na skupnem premoženju partnerjev, in sicer v celotnem trajanju, vseh 15 let (od 1997 do avgusta 2012). Tožnik sicer pravilno ugotavlja, da je bil zaključen postopek za razdelitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku. Vendar so se sedaj z njegovim zahtevkom proti toženki pojavile terjatve, ki pa niso v celoti "last" tožnika, ampak so samo v tistem delu, v kolikor je njegov delež pri skupnem delu in sredstvih oziroma koliko je on prispeval za povečanje premoženja toženca. Zmotno meni pritožnik, da je za pravdo bistveno in da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik izgubil posest 20. 1. 2014 po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 359/2012. Za trajanje zunajzakonske skupnosti je pomembno, kdaj je prenehala in ne kdaj je prenehala posest v pomenu plačevanja uporabnine. Zmotno meni tožnik, da ima on pravico do plačila uporabnine, da naj bi toženec uporabljal sporno nepremičnino brez pravne podlage. Dejstvo, da je tožnik tudi vlagal skupaj s partnerko pri gradnji hiše še ne pomeni, da ima pravico do uporabnine. Če je bil toženec obogaten z delom in sredstvi hčerke in tedanjega partnerja, je dolžan plačati ustrezni del tožniku v tej pravdi. Zato v konkretni pravdi ne more biti pravno relevantna ugotovitev iz sodbe P 359/2012, kdaj je tožnik izgubil posest na nepremičnini. Pomembno je, kdaj je prenehala zunajzakonska skupnost oziroma vlaganja.

16. Pritožba graja sodbo v ugotovitvi, da tožnik ni dokazal, da bi toženec parcelo podaril tožniku in svoji hčerki. Pri tem opozarja na ponudbo odvetnice Č. Č. in pogajanja, ki so tudi sicer tekla med njimi. Meni, da je odločilno, da je uslužbenec občine, priča D. D. povedal, da je bila parcela podarjena obema. Sodišče pa je ravno ugotovilo, da je priča izpovedala, da je moral dati toženec soglasje, ker je bila parcela njegova. V kolikor pa pritožnik meni, da sta s stransko intervenientko pridobila kakšno lastninsko pravico, pa je treba opozoriti, da gre za čas gradnje, ko je že veljal Stvarnopravni zakonik, ki je zahteval, da lastnik zemljišča poda soglasje, da bo vlagatelj pridobil lastninsko pravico. Kaj takega pa med strankama ni bilo zaslediti. Sprememba namembnosti pri gradnji pa je tudi potrebna zato, da je bila gradnja sploh dopustna. Pritožnik spregleda, da na kmetijskem zemljišču ni dopustno graditi in nihče ne bi mogel dobiti gradbenega dovoljenja. Na oceno prehoda premoženja oziroma obogatitve pa ne more materialnopravno vplivati trditev pritožnika, da je toženec povečal vrednost zemljišča s tem, da sta tožnik in stranska intervenientka vlagala v hišo. Brez spremembe namembnosti ne bi nihče smel zidati in ne bi dobil gradbenega dovoljenja. Tožnik je nato podal še dopolnitev k pritožbi in se opredelil do vsake točke obrazložitve. Pri tem ponavlja navedbe iz pritožbe in svoje materialnopravno videnje spora. Doda še nekaj novih navedb o tem, da bi sodišče prve stopnje pri deležu zakoncev moralo upoštevati presumpcijo, da sta deleža na skupnem premoženju enaka. Pri tem pa spregleda, da po 59. členu ZZZDR vsak zakonec lahko dokazuje, da je njegov prispevek večji in to je stranski intervenientki uspelo dokazati. Vendar, ker je bilo treba upoštevati v celoti njen prispevek tudi pri delu za varstvo in vzgojo otrok, domače delo, kakor tudi delež toženca in preostalih delov družinskih članov (v razmerju med tožnikom in tožencem glede obogatitve), pa je zahtevek tožnika utemeljen do 30 %. Zmotno meni pritožnik, da je v tem primeru pomemben le delež na skupnem premoženju oziroma terjatvah med tožnikom in stransko intervenientko. Tožena stranka se je branila, da je tudi sam delal, kakor tudi kot njegova žena in otroci. V tej pravdi ni bilo treba posebej ugotoviti deleža na skupnem premoženju med bivšima partnerjema, ampak je to predhodno vprašanje. Za dokončno rešitev je pa treba prišteti tudi delo in sredstva toženca.

17. Pritožnik graja obrazložitev iz 19. točke sodbe, ko sodišče ugotavlja, kaj verjame tožniku, da je prispeval pri gradnji. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v točki 19 obrazložitve. Sodišče je tudi dovolj upoštevalo, da je bila stranska intervenientka v začetku študentka, ki pa je imela Zoisovo štipendijo in da se je tudi nato zaposlila pri tožniku na bencinskem servisu za minimalno plačo. Sodišče prve stopnje je imelo zadosti podlage za odločanje o tem, komu bo sledilo in tem ugotovitvam ni kaj dodati. Pritožniku je treba tudi odgovoriti, da sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo tožencu in stranski intervenientki, ampak delno tudi tožniku. Pritožbeno sodišče ne more ponovno odgovarjati na vsako pritožbeno navedbo, kjer pritožnik ponavlja obrazložitev iz sodbe sodišča prve stopnje in nato izraža svoje videnje. Pritožbeno sodišče mora odgovoriti na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navede razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti (360. člen ZPP).

18. V pritožbi proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagano začasno odredbo, pritožnik meni, da je izkazal verjetnost terjatve in možnost škode. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje sodišču prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je vprašanje škode oziroma neznatne škode z izdano začasno odredbo pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine ne predstavlja posega v lastninsko pravico. Pri tem je tožnik v predlogu navajal, da se toženec poskuša izogniti plačilu in skriti kupnino od morebitne prodaje nepremičnine. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni zadosti izkazal nevarnosti, da je subjektivna nevarnost podana oziroma da toženec že prodaja nepremičnino. Ni prezreti dejstva, da je tožnik uspel s 30 % svojega zahtevka in da bi tudi omejevanje njegove lastninske pravice za ta znesek pomenilo prekomerno poseganje v lastninsko pravico. Tožnik pa ni zatrjeval, da bi bil toženec plačila nezmožen oziroma nelikviden.

19. Pritožnik še ponavlja vsa dela in ure, katere meni, da bi sodišče moralo tožniku priznati. Na te navedbe pa je pritožbeno sodišče odgovorilo že pri odgovoru na pritožbo proti sodbi.

20. Ker je tožena stranka in stranska intervenientka delno uspela s pritožbo, je bilo treba na novo odmeriti pravdne stroške, upoštevaje 154. člen ZPP in 165. člen ZPP. Uspeh tožnika je 37.280,40 EUR od 90.000,00 EUR, kar je 41 %. Tožena stranka in stranska intervenientka pa sta uspela v višini do 59 %. Stroški tožeče stranke so bili 319,93 EUR in 41 % je 131,17 EUR. Stroški tožene stranke so bili 2.604,70 EUR, 59 % je 1.536,70 EUR. Tako je po opravljenem pobotanju tožnik dolžan plačati toženi stranki 1.404,00 EUR pravdnih stroškov. Stroški stranske intervenientke so bili 2.900,23 EUR in po opravljenem pobotanju mora tožnik plačati stranski intervenientki 1.579,83 EUR pravdnih stroškov. Pritožnika sta uspela do polovice svoje pritožbe (pritožila sta se za 24.853,60 EUR). Tako je pritožbeno sodišče priznalo polovico stroškov tožencu (1.563,00 EUR in polovica je 781,50 EUR pritožbenih stroškov). Stroški stranske intervenientke so bili v pritožbi 1.509,64 EUR; polovica je 754,82 EUR.