Jedro

Odločbe Vrhovnega sodišča, ki jih revident navaja kot odstop od sodne prakse, obravnavajo povsem drugačno pravno in dejansko situacijo, zato zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan.

Revident s pavšalnimi navedbami, da ima odločitev zelo hude posledice, ker pomeni izpodbijana odločba, s katero mu je odvzeta pravica do opravljanja sodnega izvedenstva in cenilstva s področja kmetijstva, zanj hud poseg v njegove pravice in ugled ter dobro ime, po mnenju Vrhovnega sodišča ne zadošča za izkazovanje zelo hudih posledic.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident po odvetnikih vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 6. 2007, s katero je tožnika kot sodnega cenilca, imenovanega za strokovno področje kmetijstva, z dnem dokončnosti te odločbe razrešila in odločila, da mora tožnik v treh dneh od prejema odločbe toženi stranki oddati svojo štampiljko in izkaznico za strokovno področje kmetijstva ter da se tožnikova razrešitev vpiše v imenik sodnih izvedencev in cenilcev in objavi v Uradnem listu RS in na spletnih straneh tožene stranke. Slednja je v zadevi odločila na podlagi 3. točke prvega odstavka 89. člena Zakona o sodiščih – ZS, ki določa, da minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca oziroma cenilca, če svojih dolžnosti ne opravlja redno in vestno.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnitvi pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6. Revident v reviziji navaja, da odločitev prvostopenjskega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in kot prakso, od katere obravnavana odločitev odstopa, navaja odločbe II Ips 605/2004, I Up 928/2006, II Ips 371/1993 in X Ips 1359/2005. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča gre pri odločbah, ki jih revident navaja kot prakso Vrhovnega sodišča, za popolnoma drugačno pravno in dejansko situacijo od obravnavane, zato odstop od prakse Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni podan. Odločba II Ips 605/2004 obravnava vprašanje odškodninske odgovornosti tožene stranke in so izvedenci v pravdnem postopku postavljeni zaradi ugotavljanja odškodninske odgovornosti tožene stranke kot zdravnika. V zadevi II Ips 605/2004 pa prvostopenjsko sodišče ni postavilo sodnega izvedenca prometne stroke, ki bi lahko pojasnil, kako je prišlo do nesreče in ali posledično obstaja odškodninska odgovornost, zato je revizijsko sodišče sodbo razveljavilo. V zadevi I Up 928/2006 je šlo za presojo strokovnih rešitev projektne gradbene dokumentacije v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, kjer je Vrhovno sodišče presodilo, da niti upravni organ in tudi ne kdo drug ne more posegati v projektiranje in projektno dokumentacijo zaradi odgovornosti za strokovne rešitve, ki je prenešena na projektantska podjetja in posameznike, ki po zakonu sodelujejo pri projektiranju. Pri zadevi X Ips 1359/2005 pa gre za ugotavljanje davčnih obveznosti, kjer sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, Vrhovno sodišče pa je revizijo zavrnilo. Zato navedba revidenta, da izpodbijana sodba odstopa od navedene zadeve, ker sodišče ni opravilo glavne obravnave, kljub temu da jo je revident predlagal in navedel, kateri dokaz naj se izvede, ni utemeljena. Vse navedene odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se revident sklicuje, ne obravnavajo pravnega vprašanja, ki bi lahko bilo pomembno v izpodbijani zadevi, kjer je predmet spora razrešitev sodnega cenilca.

8. Tudi sicer revident pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, ne izpostavi, niti ne navede, v čem naj bi sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Napačna ugotovitev dejanskega stanja (ko je po mnenju revidenta komisija, ki jo je ustanovila tožena stranka, napačno ugotovila, da revidentovi izvedenski mnenji nista izdelani v skladu s pravili stroke, ker si revident ni pridobil lokacijske informacije pred izdelavo mnenj) pa ni stvar sodne presoje v zvezi z revizijo, zato tudi vprašanja, ki se nanašajo na dejansko stanje, ne morejo biti pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Revizija je po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

10. Revident ni izkazal, da bi mu zaradi odločitve v tem postopku nastale zelo hude posledice. Zgolj pavšalno navajanje, da ima odločitev sodišča zelo hude posledice, ker pomeni izpodbijana odločba, s katero mu je odvzeta pravica do opravljanja sodnega izvedeništva in cenilstva s področja kmetijstva, zanj hud poseg v njegove pravice, v njegov ugled in dobro ime ter tudi v njegov materialni položaj, po presoji Vrhovnega sodišča ne zadošča za izkazovanje zelo hudih posledic. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi X Ips 754/2007 z dne 9. 9. 2010. Glede na navedeno tudi ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega ostavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.