Jedro

Tožnik, ki je bil zadolžen za izvedbo cateringa, je vinjen z neprimernimi besedami verbalno napadel gosta in mu grozil s fizičnim obračunom, s takim ravnanjem je huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja ne glede na dejstvo, ali je bil takrat v službi. Tožena stranka namreč opravlja gostinsko dejavnost, ki obsega pripravo in strežbo jedi in pijač, za uspešno opravljanje te dejavnosti pa je bistveno, da se gost počuti prijetno in varno. V okviru minimalne lojalnosti, ki se zahteva od tožnika, sodi tudi to, da – čeprav v prostem času – ne žali in grozi osebam, ki jim tožena stranka nudi svoje storitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 9. 2009 in njeno razveljavitev, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 23. 9. 2009 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak mu je trajalo do 31. 12. 2009. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnik vzpostavi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 6. 2009 za čas od 23. 9. 2009 do 31. 12. 2009 in ga za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v vsa socialna zavarovanja, mu obračuna bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 31. 12. 2009 in mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplača neto plačo v znesku 1.050,00 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih zneskov plač dalje do plačila ter mu prizna in izplača vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja. Zavrnilo je zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku obračuna bruto razliko v plači za avgust 2009 in september 2009 ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer iz naslova razlike v plači za avgust 2009 neto znesek 451,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2009 dalje do plačila in iz naslova razlike v plači za september 2009 neto znesek 329,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2009 dalje do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške v znesku 221,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni relevantno, ali je do spornega dogodka, zaradi katerega je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, prišlo med tožnikovim delovnim časom ali izven njega. Tožniku očitano ravnanje, ki pa ga tožnik zanika, bi lahko obravnavali kvečjemu kot kršitev javnega reda in miru, nikakor pa ne kot kršitev, zaradi katere bi zoper tožnika lahko sprožili postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali kakršenkoli drug postopek v okviru delovnega razmerja. Tožnik je bil v spornem času gost lokala in v kolikor bi se v resnici obnašal tako, kot mu tožena stranka očita, bi ga tožena stranka iz lokala lahko odstranila, ne more pa zoper njega uvesti postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je sodišče zavzelo stališče, da je nepomembno, ali se je dogodek zgodil v delovnem času tožnika ali izven njega. Tožnik iz previdnosti navaja, da je spornega dne po tedenskem razporedu delo opravljal v dopoldanski izmeni, to je od 8. do 14. ure, delovni čas pa je na zahtevo nadrejenega podaljšal do 17. ure, ko je odšel domov, nato pa je med 19.30 in 20. uro za toženo stranko opravil še prevoz hrane, od cca 20. ure dalje pa je bil v lokalu prisoten izključno kot gost. Navedeno je razvidno že iz dejstva, da tožnik ni nosil uniforme, ki jo delavci tožene stranke brez izjeme nosijo med delovnih časom. Tožnik opozarja na izpovedbo B.Z. o tem, da pri toženi stranki nihče ne dela 12 ur, kar pomeni, da v spornem času tožnik nedvomno ni več opravljal svojih delovnih obveznosti, saj bi sicer njegov delovni čas ob 23. uri, ko se je sporni dogodek zgodil, že zdavnaj presegel to omejitev. Sodišče prve stopnje je zavrnilo izvedbo dokaza z ogledom videoposnetkov prostorov tožene stranke v času spornega obdobja, čeprav je to edini dokaz, s katerim bi tožnik lahko dokazal svoje trditve. Vse zaslišane priče so tako ali drugače odvisne od tožene stranke, zato jim sodišče prve stopnje ne bi smelo nekritično slediti. Tožena stranka je škodo, ki naj bi nastala zaradi tožnikovega ravnanja, veš čas zgolj pavšalno zatrjevala. Vse do konca postopka tožena stranka ni izkazala, konkretno kateri gostje naj bi lokal zapustili zaradi tožnika in se tja iz tega razloga ne bodo več vrnili. Tožnikova prisotnost oziroma njegovo obnašanje v spornem času prav v ničemer ni moglo škoditi poslovnim interesom tožene stranke. Tožnik do nikogar ni bil nasilen, nikomur ni grozil, nikogar ni verbalno napadal, pač pa je ravno nasprotno s svojo prijaznostjo privabljal nove goste in pomagal obdržati že obstoječe. Glede vtoževane razlike v plači za avgust in september 2009 je sodišče prve stopnje prav tako nekritično sledilo navedbam tožene stranke in izpovedbam prič, ki so bile zainteresirane za izid tega spora in je v tem smislu tudi tolmačilo listine, ki jih je v spis vložil tožnik. V kolikor bi te listine presojalo ob upoštevanju navedb tožnika, bi zagotovo prišlo do zaključka, da je tožnikov zahtevek v tem delu utemeljen. Spor se je primarno vodil zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in zaradi odločanja o denarnem delu zahtevka niso nastali nobeni dodatni stroški, kar bi bil pogoj za to, da bi jih sodišče tožniku lahko naložilo v plačilo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da se v celoti strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ključno, ali je tožnik očitano kršitev storil v okviru delovnega časa ali v prostem času. S pogodbo o zaposlitvi se je tožnik zavezal, da se bo vzdržal vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja in glede na naravo dejavnosti tožene stranke materialno in moralno škodijo ali bi lahko škodili poslovnim interesom tožene stranke. Ravnanje tožnika, ki je 4. 9. 2009 v prostorih tožene stranke zakrivil več kršitev iz delovnega razmerja (pitje alkohola med delovnim časom, grožnja strankam in ostalim zaposlenim), izpolnjuje vse zakonske znake hujše kršitve delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je taka hujša kršitev delovnih obveznosti več kot zadosten razlog za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je tožena stranka 23. 9. 2009 tudi storila. Glede na zavzeto stališče je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da bi bila povsem brezpredmetna izvedba dokaza z ogledom videoposnetka, saj naj bi s tem posnetkom ugotavljali, ali je bil tožnik v funkciji delavca ali gosta. Narava obiska tožnika v prostorih tožene stranke je namreč irelevantna, v kolikor je tožnik v tem času pri toženi stranki v delovnem razmerju in ima s tem povezane obveznosti. Z neprimernim obnašanjem je tožnik grobo prekršil te obveznosti. Nadalje je izvedba tega dokaza neprimerna tudi zato, ker tožena stranka kamer na vrtu lokala sploh nimam, zato tudi ne more obstajati posnetek, ki bi kaj takega dokazoval. V kolikor bi sprejeli interpretacijo tožnika, bi to pomenilo, da bi zaposleni v prostorih svojega delodajalca izven delovnega časa poljubno lahko delali vse mogoče. Iz predloženih fotografij pa je mogoče razbrati, da niso resnične navedbe tožnika o tem, da spornega dne ni delal. Tožnik med sojenjem ni predložil nobenih dokazov za svojo trditev, da je del plače dobival na roko, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni upravičen do dodatnih izplačil, kakršna niso bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da za odločitev niti ni pomembno, ali se je sporni dogodek, zaradi katerega je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, zgodil v delovnem času tožnika ali izven njega. S takšno navedbo tožnik dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj gre pri vprašanju, ali je sploh možno izreči odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanja delavca na delovnem mestu, vendar izven delovnega časa, za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne za vprašanje ugotavljanja odločilnih dejstev in navajanja razlogov glede odločilnih dejstev. Sicer pa je pritožbena navedba o tem, da izpodbijana sodba glede tega stališča nima nobenih razlogov, tudi protispisna. Razlogovanje sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik storil incidente v lokalu tožene stranke v času, ko je ta obratoval (četudi v svojem prostem času), da je bilo trem omenjenim gostom znano, da je tožnik natakar pri toženi stranki ter da je s tem škodoval ugledu in poslovnim interesom tožene stranke, pomeni ravno navajanje razlogov, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da ni pomembno, ali je tožnik očitane kršitve storil v svojem delovnem času ali izven njega.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z ogledom posnetka video kamere. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ta dokaz ne bi mogel biti odločilen, saj tožena stranka nima kamer na vrtu, kjer se je zgodil incident z gostom P.V.. Sicer pa je kot priča zaslišani vodja kluba 300 B.Z. prepričljivo izpovedal, da so posnetki video kamere avtomatično izbrisani in da jih niso shranili, ker so ocenili, da je bolj upoštevan dokaz z zaslišanjem in fotografijami. Tožnik tako vztraja pri izvedbi dokaza, ki ga fizično ni mogoče izvesti.

Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da so izpovedbe zaslišanih prič neverodostojne, ker naj bi imele interes na izidu tega spora. Pritožbeno sodišče kakšne pristranosti pri izpovedovanju prič, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki, ne ugotavlja. Nasprotno, prič M.M. je v korist tožniku izpovedala, da ni videla, da bi tožnik kdaj pil v službenem času. Neutemeljen je očitek, da naj bi bile vse priče odvisne od tožene stranke, saj sta pri njej zaposleni samo priči B.Z. in M.M., priča Đ.Đ. pa pri toženi stranki tudi več ne izvaja varovanja. Sodišče prve stopnje nima razlogov, da ne bi verjelo prepričljivi izpovedbi priče M.M., da je tožnik v prostorih tožene stranke pijan nanjo vpil (priča je izjavila, da se je drl, da je bil zelo glasen), da je nesposobna, lena, neumna ter da se je to dogajalo istega dne, ko je tožnik na vrtu imel incident z neko stranko. Tudi priča P.V. je prepričljivo izpovedal, da mu je tožnik, ki je deloval vinjeno, grozil s fizičnim obračunom, češ da se gresta lahko stran zmenit – fizično obračunat. Verodostojnost teh izpovedb potrjuje tudi izpovedba priče B.Z., ki je potrditev obeh incidentov dobil le kratek čas po dogodku, tako od M.M. kot od P.V.. Pač pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo, da sta bila tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitana „oba navedena incidenta“ (s P.V. in z M.M.). Gre za nedopustno širitev očitane kršitve, saj je iz vabila na zagovor, zapisnika o zagovoru in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da je bilo tožniku v postopku izredne odpovedi očitano le njegovo ravnanje v zvezi z gostom P.V., ne pa tudi njegovo obnašanje proti M.M.. Tožnik se glede nedopustnega obnašanja do M.M. niti ni mogel zagovarjati in mu to obnašanje v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni bilo očitano. Uvodne navedbe v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi o tem, da je tožnik na delovno mesto prišel vinjen, da je po navedbah ostalih zaposlenih neposredno pred nastopom dela na cateringu užival alkohol na gostinskem vrtu, da je alkohol užival celo med delovnim časom, zaradi česar je prišlo do incidentov, ki onemogočajo nadaljevanje sodelovanja, ni mogoče tolmačiti tako, da je s tem zajeto tudi tožnikovo obnašanje napram sodelavki M.M.. Te navedbe so povzete iz vabila na zagovor in povzetka navedb pravne svetovalke tožene stranke v zapisniku o zagovoru tožnika, vendar v vseh treh dokumentih nato sledi zgolj opis tožnikovega verbalnega napada na gosta P.V.. Navedeno pomeni, da je zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi dopustno presojati le glede očitkov o vinjenosti na delovnem mestu in obnašanju napram gostu P.V., ne pa tudi glede očitka, da se je tožnik neprimerno obnašal napram sodelavki M.M..

Pritožbeno sodišče v celi soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tožniku očitanega ravnanja napram gostu tožene stranke P.V.. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik vinjen z neprimernimi besedami verbalno napadel gosta kluba P.V. in mu grozil s fizičnim obračunom, kakor mu je to bilo očitano v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Upoštevajoč vse okoliščine tega primera je vsaj glede te kršitve tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje pomeni hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ne glede na to, ali je bil tožnik takrat v službi, kakor je trdila tožena stranka, ali ne, kakor ves čas zatrjuje tožnik. V okviru minimalne lojalnosti, ki jo vsak delodajalec upravičeno lahko pričakuje od svojih delavcev, sodi tudi to, da delavec, pa čeprav v svojem prostem času, ne bo žalil in grozil osebam, ki jim delodajalec nudi svoje storitve in da tega ne bo počel niti napram drugim delavcem med opravljanjem njihovega dela. Tožena stranka opravlja gostinsko dejavnost, ki obsega pripravo in strežbo jedi in pijač. Za uspešno opravljanje gostinske dejavnosti je bistveno, da se gost počuti prijetno in varno. Ravnanje tožnika, ki je gostu grozil in nanj vpil, pomeni motnjo za uspešno opravljanje dejavnosti tožene stranke in kršitev tistega obnašanja, ki ga je delodajalec od delavca v njegovih poslovnih prostorih upravičeno pričakuje tudi v času, ko delavec ne opravlja dela. Tega se nenazadnje očitno zaveda tudi, do svojega ravnanja sicer povsem nesamokritični tožnik, saj še v pritožbi navaja, da nikomur ni grozil ali ga verbalno napadel, temveč da je ravno nasprotno s svojo prijaznostjo privabljal nove goste in pomagal obdržati že obstoječe. Takšno tožnikovo ravnanje je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno opredelila kot odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Že zgolj tožnikovo obnašanje do gosta P.V. je zadosten razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na kršitev obveznosti iz drugega in četrtega odstavka VIII. člena Pogodbe o zaposlitvi, ki je dejansko prepis 35. člena ZDR. Ta določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodijo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim obnašanjem škodil ugledu in poslovnim interesom tožene stranke.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi tožena stranka morala dokazati višino škode oziroma da bi morala dokazati, kateri gostje so zaradi tožnikovega ravnanja zapustili lokal. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zadostuje že ocena, da bi zaradi delavčevega ravnanja lahko nastala škoda poslovnim interesom delodajalca, kakor je to določeno v citiranem 35. členu ZDR.

Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik kršitev storil iz hude malomarnosti, saj bi se moral in mogel zavedati, da pod vplivom alkohola lahko škodi ugledu in poslovnim interesom tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo utemeljilo obstoj v prvem odstavku 110. člena ZDR predpisanega pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delavnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Glede na vse navedeno niti ni bistveno, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil tožnik v spornem času na delu, kar bi lahko bila odločilna okoliščina glede druge očitane kršitve, to je uživanja alkohola na delovnem mestu oziroma opravljanja dela pod vplivom alkohola. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč zakonito podana že zgolj zaradi kršitve, ki jo je tožnik storil s tem, da je v lokalu tožene stranke grozil gostu P.V., zato niti ni bistveno, ali je bil tožnik takrat na delu oziroma ali bi moral biti na delu, kakor je to že razloženo zgoraj.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da se je s toženo stranko dogovoril za višje plačilo, kot pa je bilo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Iz listin, ki jih je predložil tožnik, ne izhaja, da bi v času prej veljavne pogodbe o zaposlitve tožnik prejemal zatrjevani neto znesek 1.020,00 do 1.050,00 EUR. Vse zaslišane priče so zanikale, da bi pri toženi stranki plačo izplačevali na podlagi urne postavke, zanikale pa so tudi, da bi se del plače izplačeval na roko. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači za avgust in september 2009. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. V petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) je le glede sporov o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja določeno, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Zahtevek za plačilo razlike v plači pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zato je tožena stranka, ki je v sporu uspela, upravičena do povrnitve nagrade za svojega pooblaščenca, odmerjene od vrednosti denarnega dela tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je to nagrado odmerilo v skladu z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 47/2008).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka. Stroške odgovora na pritožbo v delu, ki se nanašajo na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka sama krije na podlagi že citirane določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Stroškov, povezanih z odgovorom na pritožbo v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek, pa ni mogoče šteti za potrebne stroške v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.