Jedro

Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ in pravno naravo Finančne in izravnalne pogodbe, je tudi Finančna in izravnalna pogodba pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka Finančne in izravnalne pogodba).

Izrek

Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo vlagateljice A.A. za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. … vl. št. … k.o. …, do deleža 9/72-in, ki je bila podržavljena B.B. V obrazložitvi je navedla, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ B.B., ki se je v času podržavljenja štel za jugoslovanskega državljana, to državljanstvo pa mu je prenehalo 10. 1. 1946, ko je pridobil avstrijsko, kar je razvidno iz odločbe Občinskega sekretariata za notranje zadeve Občine Ravne na Koroškem št. 201-41/43-6/2 z dne 7. 7. 1993 (sklep Urada Koroške deželne vlade št. 32.862/3/46 z dne 3. 5. 1946). Rodil se je dne … na Dunaju, umrl pa …, z zadnjim stalnim prebivališčem v …, Avstrija. Ker upravičenec izpolnjuje pogoje za priznanje statusa upravičenca po 9. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), je tožena stranka v nadaljevanju preizkusila, ali so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki bi ga izključile iz kroga denacionalizacijskih upravičencev v smislu določbe drugega odstavka 10. člena ZDen. Po preučitvi predpisov: pogodbe med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (FIP), Zakona o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG), Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), Zakona o prijavi škode (Anmeldegesetz) ter Zakona o enkratni pomoči (Aushilfegesetz) zaključuje, da bivši lastnik ni upravičenec iz razlogov iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Obrazlaga, da se je na podlagi FIP predvidevalo izplačilo odškodnin pregnancem z avstrijskim ali nemškim državljanstvom ali pregnancem nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim tudi z ozemlja tedanje FLRJ. Odškodnina ni bila vezana na državljanstvo posameznika v letih 1938 in 1945, zato je krog upravičencev širši od v ADP. V 2. členu FIP je bilo predvideno, da se bodo oškodovancem priznale pravice do odškodnin z razširitvijo vsebine že obstoječega avstrijskega KVSG iz leta 1958. Razširjen krog oseb je opredeljen v prilogi 1 k pogodbi in je začel veljati leta 1962, hkrati z uveljavitvijo FIP. Priloga 1 k FIP v točki A določa, da so do pravic iz 2. člena pogodbe upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Avstriji. Po definiciji iz točke B (1) priloge so pregnanci avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega teh državljanstev, ki so imele stalno prebivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemške države po pravnem statusu ozemlja 31. decembra 1937 in ki so v zvezi ali zaradi posledic dogodkov druge svetovne vojne to stalno prebivališče izgubile. Pregnanska škoda pa je v točki B (2) priloge določena kot škoda, ki je pregnancem nastala na območju pregona. Ta vključuje tudi predhodno nastalo vojno škodo. Iz te opredelitvi izhaja, da so pregnanci tudi osebe z nemškim ali avstrijskim državljanstvom ali nemške narodnosti, ki so bile po drugi svetovni vojni pregnane z jugoslovanskega ozemlja, pregnanska škoda pa je tista škoda, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja na jugoslovanskem ozemlju, s katerega so bili pregnani. Za izvedbo FIP je bil sprejet tudi UVEG, ki določa plačilo dajatev za materialno škodo, ki so zaradi ali v zvezi z dogodki druge svetovne vojne nastale pregnancem ali preseljencem izven ozemlja Republike Avstrije. Nanaša se tudi na povračilo škode pregnancem z jugoslovanskega ozemlja. Osebe, ki so po UVEG upravičene do odškodnine, so določene na podlagi Zakona o prijavi škode (Anmeldegesetz). Do odškodnine so bili upravičenci preseljenci in pregnanci, ki jim je nastala po zakonu priznana škoda in so bili 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP, avstrijski državljani in ki so imeli 1. januarja 1960 stalno prebivališče v Avstriji. Stvarna škoda pa je bila opredeljena kot materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ki je oškodovancem nastala na območjih, od koder so bili pregnani. Fizičnim osebam, ki so trpele škodo zaradi dogodkov druge svetovne vojne pa je pravico do enkratne pomoči priznal tudi Zakon o enkratni pomoči, pod pogojem, da so imele v času uveljavitve tega zakona avstrijsko državljanstvo. Na podlagi obstoječe sodne prakse, po kateri za izključitev pravice do uveljavljanja denacionalizacijskega zahtevka ni bistvena višina odškodnine, prejeta od tuje države, ter ni pomembno za katero kategorijo premoženja je tuja država vzela podlago za določitev odškodnine in zadošča že dejstvo, da je imel razlaščenec v drugi državi na voljo pravni mehanizem poprave krivic, izhajajočih iz odvzema premoženja, način poprave krivic pa je v pristojnosti tujega zakonodajalca. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen namreč ni pomembno, ali je bivši lastnik od tuje države prejel odškodnino, niti višina prejete odškodnine, temveč zgolj dejstvo, da je imel na podlagi predpisov države, katere državljan je bil, to pravico zahtevati. Tožena stranka šteje, da so pregnanci z območja nekdanje FLRJ, ki jim je bilo premoženje zaplenjeno na podlagi Odloka AVNOJ, in so na dan 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Avstriji ter bili 27. 11. 1961 avstrijski državljani, na podlagi UVEG v povezavi z Zakonom o prijavi škode, imeli pravico za odvzeto premoženje dobiti odškodnino od Republike Avstrije. Na podlagi Zakona o enkratni pomoči pa so v povezavi z odvzetim premoženjem pridobili še pravico do enkratne denarne pomoči. Bivši lastnik je bil avstrijski državljan od 10. 1. 1946 do 3. 5. 1962 ter je imel stalno prebivališče v Avstriji na dan 1. 1. 1960 in je bil avstrijski državljan 27. 11. 1961, zato izpolnjuje pogoje po zgoraj navedenih predpisih.

Tožnica v tožbi navaja, da je prvostopni organ nepravilno uporabil materialni zakon in tudi ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja. Tožnica je v postopku predlagala, da organ pribavi celoten upravni spis Upravne enote Ravne na Koroškem, ker bi iz njega lahko razbral, da je imel denacionalizacijski upravičenec stalno prebivališče tudi v Pliberku od 1. 1. 1915 dalje, ne glede na to, da mu je bilo avstrijsko državljanstvo podeljeno šele 10. 1. 1946, ko je zanj izrecno zaprosil. Prebivališče je imel tudi v Guštanju, sedaj Ravne na Koroškem, kjer je z družino bival v gradu. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ z retroaktivno veljavnostjo, je v drugem odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred njo z nelojalnim ravnanjem. Kljub temu, da je denacionalizacijski upravičenec živel v tujini, mu je bilo priznano jugoslovansko državljanstvo, ker ni bil nemške narodnosti in ker ni bil nelojalen do narodov Jugoslavije. V času podržavljenja je bil jugoslovanski državljan, podržavljeno mu je bilo jugoslovansko premoženje in je imel v Avstriji stalno prebivališče in veliko premoženja in širšo družino, zato ni bil preseljenec niti ni bil pregnanec. Navedeno dejansko stanje prvostopni organ ni pravilno ugotovil ter ga je tudi nepopolno ugotovil. Določbe meddržavnih pogodb med Avstrijo in Nemčijo in na podlagi te izdanih izvedbenih predpisov je razlagal pravno zmotno. Tako bi moral najprej pravilno ugotoviti obstoj vseh predpostavk za upravičenost do ene od predvidenih odškodnin in se ne zadovoljiti le z ugotovitvijo, da je bil upravičenec 27. 11. 1961 avstrijski državljan. Ničesar ni povedano o tem, zakaj je upravni organ štel, da je bil pregnan ali izseljen iz jugoslovanskega ozemlja, niti ne o tem, zakaj ga je štel za osebo nemške narodnosti. Denacionalizacijski upravičenec ni bil pregnanec niti izseljenec, po vojni je prostovoljno zapustil premoženje, ker mu je bilo zaplenjeno, vračal pa se je v Jugoslavijo do svoje smrti, jugoslovansko državljanstvo pa mu uradno tudi nikoli ni bilo odvzeto s kakršnimkoli upravnim aktom. Izgubil naj bi ga zaradi pridobitve drugega državljanstva. Nikoli ni bil socialno ogrožen, v Pliberku je živel v gradu in je imel v Avstriji veleposest. Kot takšen ni izpolnjeval niti enega pogoja, da bi lahko sploh zaprosil za katerokoli obliko odškodnine, ki bi mu teoretično lahko šla po meddržavni pogodbi. Vsi predpisi, ki jih organ navaja, so tuje pravo, katerega razlaga je v pristojnosti državnih organov države, ki jih je sprejela in izvajala. Tak organ je Ministrstvo za finance R Avstrije, kateremu pa upravni organ ni posvetil nobene razlage, čeprav ima dokazno moč po 169. členu ZUP. Sklicevanje na sodno prakso in mnenje pravnih strokovnjakov je nedopustno, saj gre za specifičen primer, ko denacionalizacijski upravičenec ni bil oseba nemške narodnosti, ni bil avstrijski državljan v času podržavljenja, ni bil izseljenec niti pregnanec niti izgnanec iz jugoslovanskega ozemlja, saj je imel v Ravnah na Koroškem le eno od svojih prebivališč in del premoženja. Prvi predlagatelj postopka, sin denacionalizacijskega upravičenca, je bil doktor pravnih znanosti in bi brez vsakega dvoma zahteval odškodnino od države Avstrije, če bi bili podani pogoji. S tem vprašanjem se je intenzivno ukvarjal, saj je bil denacionalizacijski upravičenec leta 1962 že mrtev. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno stališče organa, da je bivši lastnik podržavljenega premoženja izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, določene v FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje. Ugotovljeno dejansko stanje je bilo podlaga za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, ki izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanjih, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovani vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Podsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo bivšemu lastniku premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ oziroma zaplembnih odločb. Odločba je bila izdana na podlagi Odloka AVNOJ, ki je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti, z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa. Zaplemba je temeljila na določilih 24. in 30. člena Zakona o zaplembi, ker naj bi bili člani družine Thurn nemški državljani oziroma osebe nemške narodnosti, kot navaja tožnica sama v zahtevi za denacionalizacijo (1. člen Odloka AVNOJ).

Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschadigungsgesetz, UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oziroma kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP, (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).

Upravni organ je ugotovil, da je bilo prejšnjemu lastniku premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, bil je pregnanec z območja FLRJ in je na dan 1. 1. 1960 imel stalno prebivališče v Avstriji ter je bil 27. 11. 1961 avstrijski državljan. V zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi preiskusiti, sodišče meni, da okvir tega preiskusa predstavlja vsebina FIP; z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali po se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oziroma narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (par. 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo (smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanim po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002). Da upravni organ ni ugotovil navedenih relevantnih dejstev, kot ugovarja tožnica, sodišče ni moglo sprejeti, saj so ta dejstva kljub skromni obrazložitvi odločbe pojasnjena.

Tožnica ugovarja pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi materialnega prava. V zvezi z ugotovitvijo o stalnem prebivališču navaja, da je imel denacionalizacijski upravičenec stalno prebivališče tudi v Pliberku – Avstrija že od 1. 1. 1915 dalje, kar bi organ lahko razbral iz upravnega spisa Upravne enote Ravne na Koroškem, kolikor bi dokaznemu predlogu za pribavo spisa sledil. Stalno prebivališče je pogoj za uveljavljanje pravic določen v FIP, Priloga 1 razdelek A (1) „posedovanje stalnega prebivališča 1. januarja 1960“. V zvezi z navedeno določbo sodišče ugotavlja, da ugovor o posedovanju stalnega prebivališča v Avstriji že od 1. 1. 1915 ni relevanten, ker določba ne vsebuje pogoja o času pridobitve.

„Posedovanje stalnega prebivališča oziroma izguba“ kot materialni pogoj izhaja tudi iz Priloge 1 razdelek B (1) v zvezi s statusom pregnanca. Pregnanci v smislu FIP so avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemškega rajha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno prebivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. V tem okviru gre za vprašanje stalnega prebivališča na jugoslovanskem ozemlju, za katerega pa tožnica pritrjuje, da ga je bivši lastnik imel (v Guštanju, sedaj Ravne na Koroškem), ne zatrjuje pa, da ga v zvezi s posledicami druge svetovne vojne (podržavljenjem), ne bi izgubil. Nadalje tožnica ugovarja, da bivši lastnik ni bil nemške narodnosti in se sklicuje na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48). Ta je z retroaktivno veljavnostjo v drugem odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ Jugoslavije ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred njo z nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešili zoper svoje državljanske dolžnosti. Bivšemu lastniku je bilo priznano jugoslovansko državljanstvo, ker ni bil nemške narodnosti in ker ni bil nelojalen do narodov Jugoslavije. Ugovor sodišče razume v zvezi s statusom pregnanca. Ugotavlja, da iz odločbe Občinskega sekretariata za notranje zadeve Občine Ravne na Koroškem št. 201-41/93-6/2 z dne 7. 7. 1993 izhaja, da se je bivši lastnik štel za jugoslovanskega državljana do 10. 1. 1946, ko je pridobil avstrijsko državljanstvo. Vendar pa je bilo denacionalizacijskemu upravičencu premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ oziroma na podlagi zaplembnih odločb. V zahtevi za denacionalizacijo se v zvezi z bivšim lastnikom tudi navaja, da je po vojni moral pobegniti v Avstrijo, kjer je imel do pridobitve avstrijskega državljanstva status begunca oziroma osebe brez državljanstva. Vse navedeno pa so dejstva, ki bi v času uveljavljanja zahteve za odškodnino po FIP bile zadostna podlaga za ugotovitev, da se je v Jugoslaviji bivši lastnik štel za pripadnika nemške narodnostne skupine. Sodišče torej soglaša s toženo stranko, da v upravnem postopku ugotovljena dejstva dajejo zadostno podlago, da bi se bivšega lastnika opredelilo za pregnanca po določbah FIP. V zvezi z ugovorom, da je bilo bivšemu lastniku priznano jugoslovansko državljanstvo, kar naj bi ga upravičevalo do denacionalizacije po ZDen, sodišče še poudarja, da je tudi Ustavno sodišče v odločbi Up 547/02 z dne 8. 10. 2003 navedlo, da je v primeru, ko je bilo premoženje podržavljeno po Odloku AVNOJ-a, mogoče odreči upravičenje do denacionalizacije zaradi pravice iz ADP osebi, za katero je bilo ugotovljeno, da je jugoslovanski državljan, če je bila ta oseba avstrijski državljan že na dan 13. 3. 1938 in na dan 28. 4. 1945 (točka 44), ker se je njeno podržavljeno premoženje lahko opredelilo kot avstrijsko premoženje v smislu ADP. Bistveno za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen je torej, ali je za denacionalizacijskega upravičenca obstajalo odškodovanje na podlagi izven določb ZDen. V situaciji, ko obstaja ugotovitev, da je bila oseba jugoslovanski državljan, to pomeni, da do podržavljenja ne bi smelo priti (po Odloku AVNOJ), vendar je upravno sodna praksa v zvezi z ugovorom o nezakonitosti akta o podržavljenju stabilna in se v nezakonitost aktov ne spušča. Namreč že z uvrstitvijo predpisa, ki je bil podlaga za podržavljenje v določbo 3. oziroma 4 člena ZDen, je zakonodajalec štel, da je bilo podržavljenje na njihovi podlagi krivično. Zato so osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. oziroma 4. člena upravičenci do denacionalizacije (seveda tudi ob izpolnjevanju drugih pogojev iz ZDen). Ugovor o jugoslovanskem državljanstvu ob podržavljenju, ob izpolnjevanju pogojev po FIP, ne opravičuje denacionalizacije.

Nadalje tožnica ugovarja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj je upravni organ štel, da je bil denacionalizacijski upravičenec pregnan ali izseljen iz Jugoslavije. Kot že zgoraj rečeno, je navedeno razvidno že iz zahteve za denacionalizacijo. Ker gre torej za navedbo samega vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, organ dejstva, ki ga je vlagatelj sam navajal, ni bil dolžan raziskovati. Okoliščina, da se je denacionalizacijski upravičenec po vojni vračal v Jugoslavijo, v zvezi z opredelitvijo pregnanca po določbah FIP ni relevantna.

Tožnica izpostavlja tudi vprašanje izpolnjevanje pogoja socialne ogroženosti – pogoj določen v § 11 (1) Zakona o prijavi škod, z navedbo, da denacionalizacijski upravičenec ni bil socialno ogrožen, v Pliberku je živel v gradu in imel veleposest v Avstriji in zato ni izpolnjeval pogoja, da bi lahko zaprosil za katerokoli obliko odškodnine, ki bi mu teoretično lahko šla po FIP oziroma na njeni podlagi sprejetih predpisih. Nesporno v obravnavani zadevi doseganje letnega dohodka za denacionalizacijskega upravičenca v letu 1955 ni bilo preverjeno. Vendar pa sodišče meni, da za pravilno uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen to ni bilo treba. Namen ZDen je vračanje podržavljenega premoženja. Izhajajoč iz namena ZDen se glasi tudi določba drugega odstavka 10. člena ZDen „dobiti odškodnino za odvzeto premoženje“. Zato je za ugotovitev pravno pomembnih dejstev za uporabo določbe treba ugotoviti, ali je bilo izplačilo odškodnine po predpisih tuje države povezano z odvzemom premoženja. Na navedeno vprašanje pa je odgovor pritrdilen. Dejstvo, da je oškodovanec imel premoženje (nepodržavljeno), ki mu je v letu 1955 prinašalo dohodek v višini, ki presega cenzus iz § 11 Zakona o prijavi škode, ni relevantno v zvezi z uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen, za presojo ali bi imel pravico dobiti odškodnino od tuje države na podlagi FIP. Če je tuja država odškodovanje uredila v manjšem obsegu oziroma ga omejila drugače kot ZDen, gre za suvereno legislativo tuje države. Da ZDen ni temelj za plačilo odškodnine, ki v tuji državi dejansko ni bila plačana, pa je upravno sodna praksa v več odločbah že odgovorila (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na potrdilo Zveznega Ministrstva za finance Republike Avstrije, št. BMF-40701/0022-I/4/2011 z dne 15. 4. 2011, katerega vsebino izpodbijana odločba podrobno povzema (stran 2 in 3), tožnica ugovarja, da mu organ ni posvetil nobene razlage in pomena, čeprav gre pri FIP in ostalih predpisih za tuje pravo, katerih razlaga je v pristojnosti države, ki jih je sprejela. Ugovoru sodišče ne more slediti. Sodišče ugotavlja, da je obravnavano potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstojala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. V zvezi z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen se je sodna praksa in Ustavno sodišče (npr. Up 547/02 točka 14) že večkrat postavilo na stališče, da vprašanje o pravici do odškodnine od tuje države, rešujejo organi pristojni za denacionalizacijo, in to neposredno z razlago mednarodnih pogodb, torej brez dokazovanja tujega prava in brez postopka priznavanja tujih sodnih odločb. Upravni organ torej na vsebino potrdila ni bil vezan in je lahko z razlago predpisov sam zaključil, da bi prejšnji lastnik imel pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, kar ga izključuje iz denacionalizacije. Njegovi razlagi pa sodišče sledi, kot je razvidno iz razlogov, navedenih v sodbi.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v primerih, da sodišče tožbo zavrne oziroma zavrže.