Jedro

Po presoji sodišča termina „v času oboroženih spopadov“ ni mogoče enačiti s terminom „neposredno med oboroženimi spopadi“, saj zadnji dejansko pomeni prisotnost oseb v oboroženih spopadih.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ajdovščina, št. 130-325/2006 z dne 27.5.2008, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov, ki ga je tožeča stranka vložila dne 22.9.2006. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da je v 7. alinei točke j. 2. člena Zakona o vojnih veteranih določeno, da je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26.6.1991 do 18.7.1991 opravljala naloge in dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije po točki d. pa oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Na podlagi zbrane dokumentacije v upravnem spisu je upravni organ prve stopnje zaključil, da tožeči stranki ni mogoče priznati statusa vojnega veterana. Iz dokumentacije v spisu je sicer razvidno, da je tožeča stranka s svojim tovornim vozilom postavljala barikade na območju Občine Ajdovščina, v času ko je bila na barikadi pa na tem področju niso potekali oboroženi spopadi, kar je razvidno iz izjave stranke in dopisa Ministrstva za obrambo z dne 29.12.2006, v katerem so navedeni kraji, kjer so v času agresije na Republiko Slovenijo potekali oboroženi spopadi. Na barikadi na Šturskem mostu, pri kateri postavitve je sodelovala tožeča stranka, pa ni prišlo do oboroženega spopada z vojsko JLA.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS je s svojo odločbo, št. 13001-1197/2008 z dne 18.12.2008, zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje.

Tožeča stranka v tožbi povzema potek upravnega postopka ter vsebino odločbe upravnega organa prve stopnje in upravnega organa druge stopnje, iz katere nesporno izhaja, da je bila tožeča stranka kot voznik tovornega vozila v času agresije na Republiko Slovenijo po odredbi policije z lastnim tovornim vozilom vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir na mostu čez reko Hubelj v Ajdovščini na Goriški cesti v času od 26.6.1991 do 7.7.1991. Kljub temu je bil zahtevek tožeče stranke za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov zavrnjen, saj sta tako upravni organ prve stopnje kot upravni organ druge stopnje ozko in diskriminatorno tolmačila določbe točke d. 7. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih. Barikade se namreč niso postavljale na krajih oboroženih spopadov, saj bi bilo to popolnoma nemogoče. Barikade so se postavljale zato, da bi se onemogočilo oskrbovanje enot JLA, njihovo napredovanje proti zastavljenim ciljem, onemogočil pa naj bi se tudi prihod novih enot na kraje, kjer so se odvijali neposredni spopadi in so bili konflikti intenzivnejši. Čas oboroženega spopada ni mogoče šteti kot čas, ko je potekalo navzkrižno obstreljevanje ampak vsak čas, ko je potekala vojna za samostojno Slovenijo, kraj oboroženega spopada pa ni samo mesto kjer je bilo uporabljeno strelno orožje z nasprotno stranjo, ampak je kraj oboroženih spopadov nedvomno celotno področje Republike Slovenije, kar potrjujejo tudi ugotovitve predsedstva Republike Slovenije in skupščine Republike Slovenije, sprejete takoj po začetku vojne agresije na Republiko Slovenijo. Upravni organ prve stopnje ter tožena stranka sta določbe Zakona o vojnih veteranih glede na navedeno neustrezno uporabila v posledici česar tožeči stranki nista priznala pravic, ki bi ji po zakonu šle. Na tak način sta jo postavila v neenak položaj v primerjavi z drugimi udeleženci, ki so v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljali ista opravila v zvezi z obrambo. Tolmačenje, kot je bilo zavzeto v zadevni upravni zadevi je diskriminatorno do tožeče stranke ob takem tolmačenju pa so tudi posamezna določila Zakona o vojnih veteranih neustavna. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v svoji obrazložitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Zakon o vojnih veteranih (Ur. list RS, št. 59/06 – uradno prečiščeno besedilo in Ur. list RS, št. 101/2006 – odl. US – v nadaljnjem besedilu ZVV) v 1. členu določa, da je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala za obrambo Republike Slovenije vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, oseba, ki je poklicno opravljala določene naloge s področja obrambe in zaščite oziroma s področja upravno notranjih zadev, oseba, ki je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije, oseba, ki je sodelovala v pogajanjih s predstavniki takratne JLA, oseba, ki je v zbirnem centru opravljala naloge povezane z vojnimi ujetniki, oseba, ki je kot vodstveni delavec carinske službe izvajala naloge po navodilih republiške koordinacijske skupine in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. Vojni veteran pa je tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26.6. do 18.7.1991 opravljala naloge in dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije tako, da je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir (točka d. 7. alinee 2. člena ZVV).

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je bila tožeča stranka kot voznik tovornega vozila v času agresije na Republiko Slovenijo, po odredbi policije z lastnim tovornim vozilom vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir na mostu čez reko Hubelj v Ajdovščini na Goriški cesti v času od 26.6.1991 do 7.7.1991. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in upravni organ prve stopnje sta svojo odločitev o zavrnitvi zahteve tožeče stranke za priznanje statusa vojnega veterana utemeljila z obrazložitvijo, da do oboroženih spopadov na mostu čez reko Hubelj v Ajdovščini na Goriški cesti ni prišlo. V zadevi je sporno, ali je tožeča stranka opravljala obrambne naloge v času oboroženih spopadov. Po presoji sodišča termina „v času oboroženih spopadov“ ni mogoče enačiti s terminom „neposredno med oboroženimi spopadi“, saj zadnji dejansko pomeni prisotnost oseb v oboroženih spopadih. Navedena okoliščina je po mnenju sodišča ostala neraziskana, predvsem pa ni bilo raziskano, ali je na širšem območju vipavske doline prišlo do oboroženih spopadov, pri katerem so sodelovale enote JLA sicer racionirane na območju Ajdovščine in Vipave. Navedena okoliščina je po mnenju sodišča ostala neraziskana, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s tem pa je izpodbijana odločitev nezakonita.

Sodišče je zato na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/06 – ZUS-1), tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi 3. in 4. odstavka istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

K točki 2 izreka: Tožeča stranka je na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV in z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Po citirani določbi Pravilnika se tožeči stranki priznajo stroški v višini 350,00, če je bila zadeva rešena na seji in je tožečo stranko v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.